Marinkina zgodba

Vse je nekje zapisano

Včasih se mi zdi, kot da živimo dvojno življenje: eno pod preprogo, da se ne vidi, kadar počnemo neumnosti, in drugo nad njo. Da nas po tem, ko pridemo k sebi in si na obraz ponovno narišemo smehljaj, lahko vidijo prijatelji in znanci. Marinka je invalidka, že od malih nog bolj ali manj na invalidskem vozičku, vidi in sliši marsikaj.

»Ljudje se mi smilijo. Zlasti tisti, ki vedo, da jaz vse vem, pa vseeno poskušajo pred menoj igrati, da so najsrečnejši na svetu. Razumem, da jih je strah privoščljivosti – kdo med nami se pa ni v življenju vsaj enkrat komu zameril? –, vseeno pa se mi zdi, da zaradi pometanja problemov še bolj trpijo, kot bi, če bi bili iskreni. Spominjam se neke učiteljice. Žal je ni več v našem mestu, za kar mi je žal, ker bi nam lahko bila za vzor. Njen mož je bil zatežen pijanec in brezdelnež. Dneve je preživljal po gostilnah, se prepiral s sebi podobnimi. Še v prejšnji državi – takrat je bil še zelo mlad – so ga miličniki velikokrat naložili v avto in ga odpeljali na streznitev. Žal mi je, da policisti danes raje kasirajo, če kdo prehitro vozi, za takšne ''krule'' jim pa ni mar. No, in ta učiteljica, ko so jo začeli opravljati, ni bila tiho. Sklicala je roditeljski sestanek in staršem v desetih minutah opisala svojo življenjsko zgodbo. Ki, seveda, ni bila lahka. Ljudje v šolski telovadnici so obnemeli. Niso bili navajeni, da bi kdo o sebi in o težavah, ki jih ima, govoril tako odkrito in brez dlake na jeziku. Zanimivo pa je, da so jo potem še mesece in mesece vlačili po zobeh, njenega moža pa so pustili pri miru. Malo se jim je zasmilil, ko so slišali, da se je spremenil po hudi prometni nesreči. Ko sta sinova odrasla, so se preselili v Ljubljano, moža pa je dala v Dom za starejše. Še dobro, da ni slišala, kako polne golide grdih besed so ljudje zlivali na njeno glavo!«

Tudi o razlogih za Marikino invalidnost kroži kar nekaj inačic. Eno bolj verjetnih je zaupala meni. Babica je bila stara že skoraj petinštirideset let, ko je bila ponovno noseča. Z dedkom sta se imela zelo rada in v času, ko kontracepcije še niso poznali, je pač mimogrede prišlo do zanositve tudi v zrelih letih. Družno sta se odločila, da otroka obdržita in drug drugemu sta bila v oporo, ko sta se znašla v zobeh sovaščanov. Še župnik se je nad nosečnostjo zgražal, zdelo se mu je skregano s pametjo, da zakonci v ''poznih'' letih te reči še počnejo.

»Babica je z lahkoto rodila in ko je prišla Jera (ženska, ki je v predvojnem času pomagala pri porodih), je bil otrok, moj oče, že skopan in v plenicah. Pogled na utrujeno mamico, ki so se ji potni sivi lasje lepili na glavo, verjetno ni bil prijeten. Jera je stopila do nje, jo prijela za roko, ter ji svetovala: 'Nesite otroka v gornjo hišo, zaprite vsa vrata, da se ne bo slišal jok. Čez tri dni pa pojdite ponj, jaz pa bom sporočila oblastem, da je umrl pri porodu.' Mojo babico je ob teh krutih besedah tako zvilo, da ni mogla dihati. Bila je že vsa modra v obraz, ko je ob moževi nerodni pomoči končno prišla k sebi. Jero je odneslo iz hiše, ker če ne bi šla sama, bi ji ded ''pomagal''. Žal pa je usahnilo babičino mleko in moj oče je potem odraščal ob kravjem. Vsi ostali bratje in sestre so že odšli od doma, tako da je bil deležen obilo starševske ljubezni. Potem se je začela vojna, trije fantje so padli, vsak v drugi vojski. Za stare starše je bil to hud udarec. Do Jureta, mojega očeta, sta postala še bolj zaščitniška, še bolj sta ga zavijala v vato. Nič ni smel delati, da se ne bi poškodoval, jedel je samo najboljše, da bi lahko zdravo odraščal. Iz njega sta naredila čustvenega invalida, ki je imel v glavi in srcu samo sebe, za druge mu ni bilo mar. Zelo pa se je razlikoval tudi od vrstnikov, pri katerih doma niso šparali s palico in delovnimi obveznostmi. Osemletke ni naredil, pa se stara starša nista čisto nič vznemirjala. Menda se jima je celo oddahnilo, ker sta menila, da mu preveč znanja lahko celo škodi. Obdelovali so kmetijo, oče Jure pa se je raje izmuznil in že zelo zgodaj začel letati okoli deklet. Bil je zelo lep moški, postaven, visok, njegove roke so bile nežne in ne zgarane kot roke drugih vrstnikov. Pri dobrih sedemnajstih letih se je spoprijateljil z Rosando, ki je bila vojna vdova, stara skoraj štirideset let. Zanosila je in po glavi ji ni hodilo nič drugega kot to, kako bi se nezaželenega plodu znebila. Jera je bila takrat že precej v letih, a ker je bila porodnišnica daleč, se je še zmeraj ukvarjala z babištvom, na skrivaj pa je naredila tudi kakšen splav. Rosanda se je oglasila pri njej, moj oče pa si je doma na skrivaj ''izposodil'' denar, da je lahko Jeri plačal. Ko je zagledala očeta, se je na široko, a zlobno zasmejala in dejala, da bo splav naredila tudi zastonj, če ga le sme. Mojemu očetu so se, četudi je bil vihrav in razvajen, te besede globoko vtisnile v spomin. Pa takrat še ni vedel, kaj točno se je Jeri motalo po glavi. Mičkeno se je zresnil, četudi sta se z Rosando še naprej srečevala. Vmes je imel seveda tudi druge ženske, med njimi je bila tudi Jelka, moja mama. Tudi ona ni bila več med najmlajšimi, a je bila ''vsaj'' vdova, spodobna ženska, ki je v življenju veliko pretrpela zaradi moževe tašče, ki je ni pustila pri miru niti potem, ko je ostala sama z dvema otrokoma. Moj oče je imel takrat že poklic, ko se je seznanil z njo. Vozil je avtobus. Jelka pa je živela v bližini zadnje postaje. Beseda je dala besedo in prijaznost postavnega šoferja je padla na podna tla. Ko mu je povedala, da je noseča, se je oče brez obotavljanja odločil, da se poročita. Nista ga motila niti dva otroka, ki ju je priženil. Oče mu je že umrl, mama pa je nevesto sprejela z odprtimi rokami. Tudi pozneje sta se zelo dobro razumeli. Vsi so, seveda, težko čakali na moje rojstvo. Oče pa sploh, saj je verjetno imel zaradi Rosandinega splava zelo slabo vest. Žal pa so nastopile komplikacije. Mamo je naložil na avtobus in jo sredi noči čez drn in strn odpeljal v Ljubljano, v porodnišnico. Imela sem zavezano popkovino okoli vratu, nekaj predolgih trenutkov sem bila po rojstvu brez kisika, posledice so bile strašne. S težavo sem premikala ročici, nogic pa kot da ne bi čutila. Oče je bil prepričan, da ga je bog kaznoval zaradi njegovega razuzdanega življenja in zaradi pristanka na splav, do katerega je prišlo pri Rosandi, ko je imel malo več kot sedemnajst let. Kljub moji invalidnosti me je povsod, kamor je šel, jemal s seboj. Na avtobusu mi je na sedežu, takoj za voznikovim, naredil poseben stolček, da sem se lahko vozila z njim. Brez sramu me je dvignil in odnesel na stranišče, mi zamenjal plenice, kajti ne blata ne vode nisem zadrževala tja do osmega leta. Zelo rad me je imel. Vse bi naredil zame. Kot bi se onemu, v nebesih, hotel odkupiti za svoje grehe.

O nekaterih naključjih, ki so zaznamovala njegovo življenje, mi je pogosto pripovedoval. Imel je velik dar za tovrstne zgodbe. O ljudeh je vedel marsikaj, verjetno tudi zato, ker je na avtobusu, med vožnjo, veliko čenč ujel tudi na svoja ušesa. Mama je bila tudi dobra do mene, a ne tako kot oče. Skrbela je za hišo, kmetijo, ko je babica obnemogla, je nesebično skrbela zanjo. Moja dva polbrata sta me ''prenašala'', več kot toliko pa jima nisem pomenila. Če sta bila jezna name zaradi priboljškov, ki sem jih dobila, onadva pa ne, sta mi rekla ''kripl''. Anže, ki je podedoval kmetijo, je v ''paketu'' dobil tudi mene. Njegova žena je bila fizioterapevtka. Pomagala mi je, da sem s pomočjo napornih vaj naredila nekaj korakov tudi z berglami. Še danes trdi, da bi lahko celo shodila, če bi zdravniška stroka ob mojem rojstvu vedela to, kar ve danes.

Vesela sem bila, ko so mi potem v pritličju naredili skromno stanovanje, v katerem živim še danes. Prilagojeno je mojim potrebam, lahko sprejemam prijatelje, ne da bi motila ostale stanovalce v hiši. Zajtrk in večerjo si pripravim sama, kosilo mi prinesejo. Zelo sem vesela, če me kdo obišče, kajti tišina ni moja prijateljica. Morda bom o očetu nekoč napisala knjigo. Ali pa o čenčah, ki krožijo po vasi! (smeh) Hvala Bogu za internet, on je moj ''partner'' ponoči in podnevi. Naj bo še dolgo tako!«

Konec

Oddaj svoj komentar

Kranj 26°

delno oblačno
vlažnost: 55 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

12/26

četrtek

12/28

petek

15/18

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

IZLETI / Šenčur, 20. september 2018

Pohod po območju občine Šenčur

IZLETI / Kranj, 20. september 2018

Pohod na Gartnerkofel

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. september 2018

Medgeneracijske prireditve

IZLETI / Naklo, 20. september 2018

S kolesom čez Rovte

/ Kranj, 20. september 2018

Kdo, če ne ti – kdaj, če ne zdaj?

RAZSTAVE / Cerklje, 20. september 2018

Razstava klekljanih čipk in fotografij

RAZSTAVE / Kranjska Gora, 20. september 2018

Karavanke – prostor povezav in razhajanj

IZLETI / Kranj, 22. september 2018

Pohod na Bivak II in Šplevto

 

 
 

 

 
 
 

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 19:01, 19. september

Študenti imajo bolj tanko denarnico, pa je verjetno dobila kakšna sredstva s strani "nevladnih organizacij", katerim je v interesu imeti tu ...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 16:29, 18. september

Seveda je kapitalistom v Sloveniji v interesu zaposlovati azilante, vsaj nekej časa bodo tiho in delali za minimalca, domači so se začeli upirati in zahtevajo večje plače..

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 22:04, 17. september

Pozdravljen_a gospa ali gospod Kitty!Jaz sem ta 'študentka', katere življenje vas tako zelo zanima, da bi k meni celo poslali 'ustrezne služ...

Valvasorjev dom spet najboljši / 16:10, 17. september

Ta Žirovnica ima res srečo, ker imajo najboljšega župana v SLO in najbolj poštenega, priljudnega. Ki nič ne skirva, vse objavlja in seznanja...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 15:51, 17. september

19 let ima Afganistanec, pa se je pred meseci poročil z Idrijsko študentko? Seveda iz ljubezni.....Kje in kako pa živita? Bi kdo od ustrez...

Poklon bazoviškim junakom / 16:24, 13. september

Večna slava junakom, kateri so se uprli fašistom in zato dali svoja življenja !!
Domobranči in belčki, požrite se od sramote slovenskega naroda !!

Odškodnina roparju banke / 11:03, 10. september

marker1, se strinjam z vami.