Francoska romantika

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: Zanimivosti / torek, 4. september 2018 / 13:05

Četrtega septembra leta 1768 se je rodil francoski pisatelj François-René de Chateaubriand. Imel je velik vpliv na Victorja Hugoja in bil predstavnik francoske zgodnje romantike, ki ji je utrl pot z romani Atala, Rene in Mučenik. Najprej je bil Napoleonov minister, kasneje pa njegov nasprotnik in privrženec Burbonov.

Chateaubriand je bil pisatelj in državnik, ki je znal oba poklica izvrstno združiti. Po izbruhu francoske revolucije je moral zbežati, saj je bil plemič in zvest privrženec svojega kralja. Emigriral je v Veliko Britanijo, vendar se je v obdobju restavracije leta 1800 vrnil, se spet začel ukvarjati s politiko in postal med drugim tudi veleposlanik in zunanji minister. Po sporu z vlado se je pridružil opoziciji, še nekajkrat menjal svoje politično prepričanje, leta 1843 pa je zapustil politični oder in do smrti leta 1848 živel v Parizu.

Chateaubriand je veliko prispeval k ustvarjanju romantičnega razpoloženja v francoski literaturi. S svojim bleščečim slogom je postal zgled mnogim sodobnim in poznejšim literatom. Njegova glavna dela so kratki romani (Atala in Rene), ki so napisani v poudarjeno melanholičnem tonu. Poleg romanov je pisal tudi potopise, spomine in razprave, s katerimi je utiral pot francoski romantiki.

Književnost romantike ni enotna struja, ki bi v vseh evropskih književnostih uveljavila popolnoma enaka vsebinska načela, enake ideje, čustva in snovi. Vsebinske in oblikovne značilnosti, skupne vsem romantikom, so samo splošen temelj, na katerem so nastajala njihova dela. Romantika je zajela skoraj vse evropske književnosti in prešla v različna narodna, družbena, politična in kulturna okolja. Splošne romantične značilnosti so se spojile v pojave, ki so bili svetovnonazorsko, družbenopolitično in tudi estetsko napredni ali konservativni, radikalni ali zmerni, racionalistični ali religiozni, liberalno demokratični ali reakcionarni. Pogosto so se v istem pojavu mešale nasprotujoče si lastnosti. To velja predvsem za književnosti, v katerih se je romantika razvila najmočneje: za nemško, francosko, italijansko, poljsko in rusko.

V Franciji sta bila začetnika romantike François-René de Chateaubriand z romani in razpravami ter gospa de Staël – deloma s pripovednimi spisi, še bolj pa s knjigo o Nemčiji, ki je pripomogla k zmagi romantike tudi v drugih evropskih deželah. Nekateri literarni zgodovinarji oba pisatelja prištevajo še v predromantično književnost.

Ko so Chateaubrianda odstavili s položaja zunanjega ministra, je vzel s seboj v svojo skromno hišico samo svoji dve mački. Ko se je vselil, jim je dejal: »Dragi moji, čas, ko smo lahko igrali velike gospode, je minil. Čas je, da začneta resno razmišljati, kako bi ujeli tudi kakšno miš.«