Ženske zgodbe

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. september 2018 / 20:12  

Pokoplji me, a se bom vnovič rodil, 2. del

»Bil sem še mlad, poln energije, tudi spolne. Zdravnica, ki je skrbela za tega otroka, je bila prav tako še mlada, komaj je končala študij. Doma je bila iz okolice Klausen (Kluže). Nekajkrat sva šla v kino, veliko pa sva se pogovarjala o filozofih, od Christiana Wolffa, Kanta, Johanna Gottlieba Fichteja do Ludwiga Feuerbacha in Friedricha Nietzscheja …«

Radovanov spomin je kljub bližnji stotici še zmeraj bister. Rad se pošali in tudi takrat, ko pripoveduje o grenkih doživetjih z ženskami, jih začini z duhovitimi mislimi.

»Imel sem že 35 let, bil sem že dobro situiran, uspešen moški. A samski. Bližalo se je leto 1960, ko smo na zadnjo vojno že malo pozabili. S tremi prijatelji smo se odločili, da se odpravimo na dopust na Hrvaško. Prehod meje ni bil tako enostaven, kot je danes. Imel sem sicer avstrijsko državljanstvo, a osebni podatki so bili še zmeraj slovenski. Bil sem ponosen na svoje korenine, četudi domovine nisem razumel. Carinik me je v srbohrvaškem jeziku grobo izvlekel iz avtomobila in me poslal na osebni pregled. Trije so bili, ki so me sadistično opazovali, ko sem se pred njimi moral sleči do golega. Hoteli so me ponižati, a jim tega nisem dovolil. Po več kot pol ure so me izpustili, iz prtljažnika pa so nam pobrali več oblačil z besedami, da smo »presegli dovoljeno kvoto vnosa oblačil v državo«. Pozneje sem se pritožil na Carinsko upravo v Beograd, a nikoli nisem dobil odgovora. Verjetno zato ne, ker so bili vsi enaki.

A neljubi dogodek ni vplival na našo dobro voljo. Bili smo v nestrpnem pričakovanju, saj nas je zamikal Opatijski festival. Tam je prepevala tudi Beti Jurković. Njena pesem Vozi me vlak v daljave se mi je vtisnila globoko v spomin, saj je besedilo zelo stresno delovalo na mojo osamljeno življenje na Dunaju. V publiki je bila tudi Zdenka, ki je Beti poznala še s Filozofske fakultete, kjer sta obe študirali jezike. Spominjam se, na sebi sem imel bele hlače, svetlomodro srajco s kratkimi rokavi in metuljček. Ona je nosila obleko, ki je bila na hrbtu izrezana v obliki črke V. Prosil sem jo za ples, beseda je dala besedo, nesmrtno sem se zaljubil v komaj 25-letno lepotico! Deset dni, kolikor smo uživali sladkosti Dalmacije, sem jo nosil po rokah, vodil v najboljše restavracije, ji kupoval darila. Vse bi ji dal za en sam poljub! Želja se mi je izpolnila šele proti koncu dopusta. Malo smo se ga napili, prijatelji so izginili v svoje sobe vsak s svojo lepotico, zadnja sva jim sledila midva. Pa se to niti ne bi zgodilo, če Zdenki ne bi postalo slabo. Pobruhala se je po obleki in se je morala nekje preobleči. Ko je zagledala veliko kad, se je v trenutku streznila. Nikoli poprej se še ni namakala v kakšni podobni. Diskretno sem se umaknil, da se je lahko slekla in se potopila v vodo. Ker je ni in ni bilo iz kopalnice, sem najprej potrkal, a ker ni bilo odgovora, sem vstopil. V vodi je, revica, zaspala. Potem pa je moj pogled zdrsel po njenem golem telesu. Otrpnil sem od presenečenja. Bila je pol moški, pol ženska. Z zelo izrazitim spolovilom, ki je štrlelo iz vagine. S tresočimi nogami sem se umaknil nazaj v spalnico, kjer sem ropotal toliko časa, da sem jo prebudil. Prišumela je k meni, vsa spočita, o alkoholu ni bilo nobenega sledu več. Objela me je okoli pasu in me poljubila na usta. Vrnil sem ji ga, četudi tega sprva nisem hotel storiti. Potem je odšla in nikoli več je nisem videl.

Ko smo se vrnili na Dunaj, sem bil še zmeraj v šoku. Še dobro, da je sledilo obdobje, ko sem ponovno zamenjal službo. Tokrat so me povabili k sodelovanju v podjetju, ki je navezalo poslovne stike z Jugoslavijo oziroma s Slovenijo. Treba je bilo urediti pravne akte, ki so morali zaradi nestabilnega komunističnega režima vsebovati posebna varovala. V domovino (tudi v Zagreb) sem se kot član delegacije začel zelo pogosto vračati. Ponovno sem navezal stike z očetom in Milko. Ob novici, da je mama umrla, nisem čutil ničesar. Žal mi je bilo Milke. Četudi se je rodila v premožni družini in imela dobro meščansko izobrazbo, so jo okoliščine prisile, da je živela zelo preprosto življenje. Le številne knjige, ki so me pozdravljale s knjižnih polic, so pričale, da je drugačna od drugih žensk, tistih z rutami na glavi, ki sem jih srečeval na ulici.

Življenje privilegiranih je bilo v takratni Jugoslaviji na zelo visoki nogi. Nam, ki smo prihajali poslovno, so prirejali gala večerje, za majhne podkupnine se je dalo dobiti vse. Skoraj zmeraj so bile prisotne tudi ženske. Bilo mi je naročeno, naj se z njimi ne družim, sploh pa naj jih ne vodim v hotel, ker so sobe ''pod kontrolo''. Spominjam se direktorja, imena vam ne bom povedal. Na poslovno večerjo je zmeraj prišel s pištolo za pasom. Bilo je strašljivo, a s časom sem se nanj navadil. Prav prijeten gospod je bil, če sem, seveda, odmislil, s čim vse se je ukvarjal.

Nekoč me je obiskal zasebno. S seboj je pripeljal mlado dekle. Dejal je, da je njegova hčerka. Bila je ljubka, prijazna in izobražena. Zelo hitro sva postala tudi intimna. Spolne odnose sva imela brez zaščite. Vprašal sem jo, ali ji naslednjič prinesem kontracepcijske tablete. Ni treba, mi je odgovorila po daljšem molku, ne morem imeti otrok. Besede so me presunile. Če mi pomagaš, da odidem v tujino, ti vse povem, je še dodala. Zelo sem se moral potruditi, da sem ji izpolnil željo, sploh ker oče za hčerkino namero ni smel izvedeti. Ker je imela dobro karakteristiko, so jo povabili na razgovor v branži, ki se je ukvarjala s telekomunikacijo. Čez dve leti sva na Dunaju čisto slučajno trčila. Iskreno se mi je zahvalila za pomoč. Njena življenjska zgodba je bila zelo žalostna: tistemu gospodu ni bila hčerka, ampak ljubica. ''Posojal'' jo je svojim poslovnim partnerjem, zaradi številnih splavov pa je postala neplodna. Na srečo je ohranila čisto dušo. Številni Slovenci, ki so kasneje študirali v tujini, so pri njej našli malodane brezplačno stanovanje. Potem je spoznala neko Američanko japonskih korenin. Za moški svet je bila za zmeraj izgubljena …

Nekaj časa sem se družil tudi z Johanno. Njeni starši so imeli v bližini češke meje ogromno vrtnarijo, sama pa je živela na Dunaju, v skromnem stanovanju nad galerijo, v kateri so se zbirali in razstavljali različni umetniki. Bila je zelo lepa ženska, a nedostopna. V otroštvu ji je storil silo njen stric, ki je bil polovični lastnik vrtnarije. Starši so se raje odpovedali hčerki kot sorodniku. Prijateljevala sva vse do njene smrti. Pogosto sva gola ležala v postelji, se objemala – brez spolnih odnosov.

Po osamosvojitvi in po očetovi smrti sem vedno pogosteje razmišljal, da bi se za stalno preselil v Slovenijo. Zdelo se mi je, da bi bilo v neokrnjeni naravi lažje najti več čistih ženskih duš. Ko so izvohale, da imam veliko denarja, so bile pripravljene zame storiti vse … Vrnjenega sem dobil tudi precej družinskega premoženja, manjkala mi je le topla, nežna ženska, ki bi ljubila mene, ne denarja. Veliko sem jih srečal. Tudi rosno mladih. V Ljubljani sem oddajal garsonjero, in če bi hotel namesto denarja dobiti žensko telo, bi ga. Pa se mi je gnusilo. Potem sem spoznal zobozdravnico s Primorskega, simpatično žensko. Želela me je imeti pod kontrolo. Ni šlo. Sedaj sem že vrsto let sam, a se znajdem. Če ima moški denar, mu ženski svet leži na dlani!«

(Konec)