Še vedno vrta lesene cevi

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / petek, 31. avgust 2018 / 10:20  

Oseminosemdesetletni Janko Primožič iz Davče je eden redkih, ki še zna ročno vrtati lesene cevi, kakršne so nekoč uporabljali za gradnjo vodovodov. Tega ga je naučil ded. Janko danes še največkrat izvrta kakšno cev za obnovo vodnjakov, sicer pa to že skoraj pozabljeno veščino prikazuje tudi na etnografskih prireditvah, kjer je prava atrakcija.

Nekoč je voda v domove ali vsaj v njihovo bližino pritekla iz lesenih vodovodov, zgrajenih iz cevi, ki so jih izvrtali v drevesna debla. Eden sila redkih, ki še obvlada to danes že skoraj pozabljeno veščino, je Janko Primožič iz Davče, ki je včeraj praznoval 88. rojstni dan. Vrtanje lesenih cevi za vodo že tradicionalno prikazuje na Dnevu teric, pravzaprav je že kar legenda te odmevne etnografske prireditve, ki jo avgusta prirejajo v Davči.

Med prikaznimi postopki predelave lanu od bilke do platna je tudi pranje štren, pa se je Janku zdelo smiselno, da bi zraven pokazali še, po kakšnih ceveh je nekoč pritekla voda in kako so jih izdelovali. »Zdi se mi fino, da ljudje to vidijo,« pravi Janko, ki je vselej deležen velike pozornosti, ko z dva metra in pol dolgim svedrom vrta v drevesno deblo. »Obiskovalci veliko sprašujejo in jih zanima, kaj počnem. Marsikdo tudi pove kaj zanimivega. Že nekaj let nazaj mi je neka Žirovka razlagala, da imajo osemstometrsko napeljavo vode po lesenih ceveh. Tudi v Danjah so imeli lesene cevi, napeljane čez cesto, povedali so mi, da so v Naklem imeli dva tisoč metrov dolg lesen vodovod ...« je našteval Janko, ki smo ga pred dnevi obiskali na domu, na domačiji Pr' Kend na dobrih 1.100 metrih nadmorske višine, le streljaj od smučišča Cerkno.

Prvo je izvrtal pri trinajstih letih

Janko, rojen leta 1930, je prvo leseno cev izvrtal pri trinajstih letih. Te veščine se je naučil od starega očeta Jake Primožiča. »Kje se je on naučil, ne vem. V Davčo se je priženil iz Zale in je umrl leta 1946. Je pa tudi moj oče Janez vrtal lesene cevi. Pred drugo svetovno vojno so lesene cevi vrtali tudi na nekaterih drugih domačijah v Davči, ponekod z našim svedrom,« je razložil Janko in pokazal bržkone kakih dvesto let star sveder, s katerim je cevi vrtal že njegov ded. Ta je izdelal tudi leseni vodovod, ki so ga Pr' Kend dobili pred drugo svetovno vojno. »Pred tem je voda do naše kmetije tekla po nekakšni strugi iz skal, nato pa so naredili približno dvesto metrov dolg lesen vodovod. Speljan je bil v hišo, v črno kuhinjo, kjer je bil lesen steber z vdolbeno cevko, po kateri je tekla voda, in v zunanje leseno korito, ki je bilo namenjeno napajanju živine,« je razložil Janko.

Pr' Kend so lesen vodovod imeli v uporabi približno do leta 1985, ko so za potrebe novega hleva zgradili nov vodovod iz drugega vodnega vira. Je pa še danes v gozdu možno najti ostanke lesenih cevi, starih okoli osemdeset let, po katerih se je voda k Primožičevim stekala dolga leta. »Cevi so zdržale dvajset, trideset let, potem smo jih pa zamenjali, nazadnje že s plastičnimi. So pa lesene zdržale tudi sto let, če so jih dobro zadelali v ilovico,« je pojasnil Janko.

Njegov ded je lesene vodovodne cevi pogosto vrtal tudi za druge, pri očetu je bilo tega že manj, pri Janku pa skorajda ne več. Takrat so namreč lesene cevi začele izpodrivati cevi iz železa, svinca in drugih materialov. Janko tako zadnja leta še največkrat vrta lesene cevi za vodnjake, ki jih posamezniki potrebujejo pri obnovi.

Za eno cev kar štiri ure

Postopek vrtanja je vse prej kot enostaven. Janko uporablja macesnova in smrekova debla. »Ponekod so vrtali tudi bore. Sam jih še nisem, sem pa slišal, da se lepo vrtajo.« Debla so debela od dvajset do 25 centimetrov, dolga pa pet metrov, kar predstavlja dve dolžini svedra, saj luknjo zvrta z obeh strani debla. Pred tem deblo dobro pričvrsti na stolici, ki predstavljata podporno konstrukcijo. Sveder ima na koncu približno trideset centimetrov dolgo rezilo, s katerim izvrta luknjo premera štiri centimetre. Pri vrtanju mora biti zelo natančen in pazljiv, da poteka naravnost, da se luknji, zvrtani z obeh strani debla, združita v eno. »Včasih se pri macesnu zgodi, da sveder ne vleče po strženu, kar zna biti problem,« je razložil in dodal, da se luknji na sredini redko povsem lepo povežeta. Takrat to stori prek vdolbine, ki jo naredi na sredini debla in jo nato zadela z leseno veho.

Za vrtanje ene cevi porabi kar štiri ure. Kot je pojasnil, sveder zavrti zgolj sedemkrat, nato pa ga že mora previdno izvleči, da odstrani ostanke lesa, ki so nastali ob vrtanju. Pri izdelavi lesenega vodovoda so nato izvrtane cevi v izkopanih jarkih nekoč spojili skupaj s pomočjo kovinskih obročkov oz. spojk, malo večjih od cevne odprtine. Rekli so jim puše, je povedal Janko. Spojko so pritrdili na konec cevi, nato pa je več mož s skupnimi močmi nanjo pritrdilo drugo cev, pri čemer so si pomagali tudi z velikim kladivom, imenovanim bat.

Želijo si v register kulturne dediščine

»Izdelovanje lesenih cevi je bila spretnost obdelave lesa, ki so jo obvladali posamezniki po vsej Evropi, kjer je bil na voljo mehak les. Druga možnost za izdelavo cevi za napeljavo studencev bliže vasi ali do hiše so bile glinaste cevi, ki pa so bile nedvomno dražje,« je povedala Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja. Dodala je, da je slišala za različne gorenjske kraje, kjer so imeli lesene cevi, izvrtane z ročnimi svedri, kar danes znajo le še redki posamezniki.

Veščino vrtanja lesenih cevi se trudijo ohranjati tudi na območju Trebuše v občini Tolmin. Tam se je vrtanje lesenih cevi uveljavilo v 19. stoletju in je bilo v uporabi do prvih let po drugi svetovni vojni. Izvor veščine jim ni znan, a domnevajo, da so znanje na Trebuško prinesli Trebušani, ki so hodili drvarit na Tirolsko. Kot je pojasnila Karla Kofol iz Tolminskega muzeja, so skupaj s Turističnim etnološkim društvom Trebuša že pred časom pripravili prijavo za vpis vrtanja lesenih cevi v register nesnovne kulturne dediščine, kjer je bil predlog tudi sprejet, a zaradi preobilice prijav v register še ni vpisan. »Ta dejavnost je danes izredno redka, nekdaj pa je bila zagotovo kar močno razširjena povsod tam, kjer je bil teren bogat s studenci in drugimi manjšimi izviri,« je dodala.

Kosil za Guinnessov rekord

Janko Primožič iz Davče je odločen, da bo vrtanje lesenih cevi prikazoval, dokler mu bo zdravje to omogočalo. Zadnja leta s tem bogati tudi klekljarsko prireditev v Železnikih, je pa že gostoval tudi drugje. To spretnost sicer prenaša tudi na mlajši rod. Sveder rada zavrtita tudi njegova vnuka Luka in Jaka, sicer pa je pred Jankom – glede na to, kako vitalen je pri 88 letih – zagotovo še marsikatera predstavitev vrtanja lesenih cevi. Kot zanimivost: bil je tudi najstarejši udeleženec nedavne ročne košnje za Guinnessov rekord na smučišču Cerkno. Tu se v pogovor vključi njegova snaha Danica in doda, da je ata še lani ročno pokosil vse robove njihovih travnikov. Pa tudi sicer še zmore poskrbeti za kmetijo, da si sin z družino lahko privošči kak dan oddiha.

Janko, ki velja za zelo dobrovoljnega gospoda, je že vrsto let zelo vpet v domače okolje in dejaven na zelo različnih področjih, zato mu je Občina Železniki letos podelila priznanje za življenjsko delo prostovoljcev.