Alpe–Adria

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 29. avgust 2018 / 11:41  

Alpe–Adria je običajno termin, s katerim povezujemo alpski svet in Jadran. Pogosto je to povezovalni termin za Slovenijo, Italijo in Avstrijo ali natančneje – Furlanijo, Koroško in Gorenjsko. Tokratna »kolesarska rajža« naju je vodila od Kranjske Gore do Nove Gorice. Ko sta znanca pred kratkim prevozila to pot in o tem navdušeno pripovedovala, je bil Janez takoj pripravljen. Kot da izkušnje, ki si jih pripovedujejo moški, štejejo več kot moji nenehni predlogi in prigovarjanje. Torej, naš domači »Uber prevoz« naju je dostavil do Kranjske Gore in pot sva začela proti Ratečam. Kaj kmalu Janez pravi: »Tamle se zdi, kot da bi hodile mule.« »Ah, kakšni osli ali mule, gotovo so pohodniki,« pripomnim. Pa je bilo oboje, dva pohodnika, tri mule ali osli in dva psa. Ne morem kar tako mimo take posebne »posadke«, da ne bi vprašala, od kod in kam. Bila sta Švicarja, moški in ženska, ki sta že eno leto na poti. Potujeta peš in te živali so njuna družina. Nameravajo do Trebnjega na Dolenjskem, kjer bodo pri prijateljih preživeli zimo. Z vso to druščino prehodijo od pet do deset kilometrov na dan. Mogoče jih boste kje videli ali srečali. Tako se je začela najina pot in zdelo se mi je, da je to dobro znamenje. V Žabnicah pod Višarjami si omisliva jutranjo kavo. Med naročanjem z nekaj italijanskimi besedami in veliko pantomime naju natakarica nagovori, da sva Slovenca, zakaj vendar ne govoriva slovensko. »A vi znate slovensko?« jo vprašam. »Seveda,« odgovori in takoj izmenjamo nekaj besed. Doda, da ljudje še vedno nočejo ali ne upajo v javnosti govoriti slovensko. Med seboj in doma govorijo slovensko, na ulici poredko. Natakarica pravi, da jih spodbuja, da v njenem lokalu govorijo slovensko. Tudi to je bilo dobro znamenje. Pot Alpe–Adria vodi od Salzburga do Ogleja. Ves čas je zelo dobro označena, kot se za avstrijske in italijanske kolesarske poti spodobi. Od Žabnic dalje gre vsaj trideset kilometrov po trasi nekdanje železnice. Na poti je zelo veliko predorov, viaduktov in mostov, da jih ne moremo prešteti. Občuduješ čudo tehnike in si misliš, da so predori enaki kot na Parenzani, le da jih je tukaj neprimerno več. Podoben čas in tehnologija. Pot se nenehno spušča, in ko opaziš oljke in vinsko trto, veš, da si v submediteranskem svetu. Najina pot se ni držala točno začrtane trase, saj sva nameravala na vlak v Novi Gorici. Za dva dni dovolj – in tako sva v kraju Buja skrenila s poti Alpe–Adira in nadaljevala po lokalnih cestah do Čedada, v Gorici pa na vlak za Jesenice in domov. Spala sva Tarcentu v obcestnem poceni hotelu, ki se oglašuje kar kot »albergo« (kot da bi bila pot tako popularna kot Jakobova pot). Na poti je bilo veliko kolesarjev vseh starosti in »kategorij«. Ko se vozim po neki novi poti, vedno znova ugotovim, da je bila najlepša doslej. In prav jezna sem nase, ker nisem že prej spoznala takšne lepotice praktično pred nosom.