Janez Mihelčič / Foto: Tina Dokl

Preveč naključij, da bi prezrl načrt

Janez Mihelčič, jezuit in jezikoslovec, se zadnjih nekaj let med počitnicami spet redno vrača na oddih v rodno Radovljico. Septembra bo minilo natanko petdeset let, odkar je kot misijonar odšel na Japonsko, kjer je na jezuitski univerzi Sophia v Tokiu tri desetletja študentom predaval ruščino. Zadnjih dvajset let živi v prestolnici Kirgizije, kjer tamkajšnjo mladino poučuje japonščino.

»Leta 1961 je bilo na kranjski gimnaziji prvič sto maturantov. Trije smo šli takoj med duhovnike: Stanko Rozman k jezuitom v Zagreb, midva z Janezom Demšarjem, prav tako Radovljičanom, pa v Ljubljano v lemenat. Četrti, ki je iz naše generacije postal duhovnik, pa je bil zdajšnji novomeški škof Andrej Glavan.«

V začetku prihodnjega meseca bo minilo natanko petdeset let, odkar je takrat mladi jezuit Janez Mihelčič v Londonu sedel na letalo in se odpravil na dolgo pot na Japonsko – izpolnjevat svoje življenjsko poslanstvo. Jezuit po poslanstvu in jezikoslovec po stroki je tam ostal skoraj trideset let in na univerzi, ki so jo v Tokiu ustanovili jezuiti, poučeval ruski jezik. Nato pa ga je pot – ali božja roka, kot rad reče – vodila naprej po svetu. Zdaj že dvajset let živi v Biškeku, prestolnici Kirgizije, kjer na tamkajšnji univerzi študente mednarodnih odnosov uči japonsko. »Tisto, kar se ti zgodi, je božja volja. Naučiti se to sprejeti in se popolnoma predati je pa življenjska naloga,« preprosto razloži svojo življenjsko filozofijo. Zadnja leta se vsako poletje vrne na krajše počitnice v domačo Radovljico. Tudi letos je bilo tako.

Leta 1963 ni bilo običajno, da je študent iz tedanje Jugoslavije, sploh bodoči duhovnik, lahko odšel na študij v tujino.

»Tedanji škof Jožef Pogačnik je imel na razpolago dve štipendiji za študij v jezuitskem zavodu Germanicum et Hungaricum v Rimu. Da si šel leta 1963 lahko študirat v tujino, si moral najprej od države dobiti potni list. Dvema kandidatoma pred mano so prošnjo za potni list zavrnili, jaz sem imel srečo in ga dobil. Prvi meseci študija so bili kar burni; pripadal sem zadnji generaciji, ki je imela vsa predavanja in izpite še v latinščini, jaz pa takrat na področju jezikov nisem bil prav močan. Še se spomnim prvega izpita iz logike, študiral sem namreč filozofijo. Vsa vprašanja in odgovore sem se naučil na pamet. To je bilo prvič in zadnjič v življenju, da sem se ''piflal''. V roku enega leta sem moral na zahtevo univerze opraviti še izpit iz grščine, na ulici in v zavodu, kjer sem živel, pa se je govorilo samo italijansko … Ob tem sem do božiča prebral vse zapise svetega Ignacija in svetega Frančiška Ksaverja (prvega jezuitskega misionarja, op. a.), kar sem jih mogel dobiti. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo.«

Zakaj ste se odločili, da stopite prav v jezuitski red?

»Prav zaradi njiju. Čutil sem, da so njuni ideali natanko takšni, kot jih imam sam. Dokler sem bil doma, sem v glavnem poznal le frančiškane, ki so živeli na Gorenjskem, je pa šel moj sošolec Stanko Rozman po maturi k jezuitom v Zagreb. Leta 1961 je bilo na kranjski gimnaziji prvič sto maturantov. Trije smo šli takoj med duhovnike: Rozman k jezuitom, midva z Janezom Demšarjem, prav tako Radovljičanom, pa v Ljubljano v lemenat. Ravnatelja Mohorja so nato odstavili; ne vem, ali zaradi tega dejstva ... No, četrti, ki je iz naše generacije postal duhovnik, pa je bil zdajšnji novomeški škof Andrej Glavan. Ta je šel najprej študirat kemijo, kasneje pa v semenišče. Glavan je bil sicer doma iz Novega mesta, živel pa je pri stricu železničarju v Zgornjesavski dolini, od koder se je vsak dan vozil v gimnazijo v Kranj.«

Vas je pot na Japonsko vodila neposredno iz Rima?

»Ko sem končal študij filozofije, sem leta 1966 odšel na Irsko, da se med dveletno pripravo, noviciatom, pri jezuitih spotoma naučim še angleško; vedel sem namreč, da se bom japonščine v nadaljevanju učil prav prek angleščine. Kasneje je veliko slovenskih jezuitov študiralo na Irskem, jaz sem bil prvi.«

Na Japonskem ste bili skoraj trideset let.

»Devetindvajset, vmes pa tri leta v Beogradu, kjer sem opravil magisterij iz jezikoslovja. Leta 1975, po novi maši, so mi rekli, naj grem nekam, kjer si bom pridobil tretjo stopnjo izobrazbe, da bom lahko predaval ruščino na naši jezuitski univerzi v Tokiu – vmes sem namreč na Japonskem, na naši univerzi, diplomiral iz ruščine.«

Po tridesetih letih ste kljub temu odšli v Kirgizijo ...

»Tako je. Novembra bo minilo okroglih dvajset let od takrat. V začetku devetdesetih, ko se je sesula nekdanja Sovjetska zveza, je naš red spet dobil dovoljenje, da delujemo v Rusiji. Naš vrhovni predstojnik je takrat z okrožnico iskal prostovoljce. Zakaj pa ne, sem si rekel. Rusko znam, in če je večja potreba tam, bom pač šel. Najprej za poldrugo leto v Moskvo, nato so me na pobudo nuncija poslali v Kirgizijo, kjer je bilo morda le od petsto do tisoč katoličanov. Spet nisem vedel čisto dobro, kam grem in kaj natančno bom delal. Rekel sem si, da bom ostal nekaj let, pomagal pri delu v župniji … Prišel sem konec novembra 1998, sredi decembra so me že povabili, da na univerzi v Biškeku predavam japonščino.«

Kar tako?

»Preveč naključij, da bi bilo zgolj naključje, kajne? Tajnik nuncija v Biškeku je poznal dekanjo oddelka za mednarodne odnose na nacionalni univerzi. Povabila me je na pogovor in mi kar takoj predlagala, da pridem predavat. Konec tistega leta je novinarka najbolj branega časopisa prišla v našo cerkev, da bi poročala, kako praznujemo božič. Srečala sva se, zdel sem se ji zanimiv, in objavila je intervju z mano. Tako so me spoznali tudi drugi.«

So vas torej lepo sprejeli?

»Kirgizi so izjemno odprti. Nimajo tistega antiruskega kompleksa, ki ga imajo številni narodi, ki so nekoč živeli v okviru velike Sovjetske zveze. Morda zato, ker so v 19. stoletju sami prosili Ruse, naj pridejo v deželo, ker so presodili, da jim bo pod njimi bolje kot pod Uzbeki. Ko sem prišel v Kirgizijo, je bilo 12 odstotkov vseh prebivalcev Rusov, zdaj jih je le še šest. Uzbekov na jugu je več, a oni so tam avtohtoni.«

Kakšen je bil prvi vtis, ki ste ga dobili, ko ste prišli v Kirgizijo?

»Prvič sem bil pravzaprav tam že leta 1994, ko sem svoje sobotno leto preživljal v Kazahstanu in Novosibirsku. Spomnim se, kako sem čakal župnika, ki je šel telefonirat, opazoval mlade mame, oblečene po evropsko, sproščeno, ki so se sprehajale z otroki, in si mislil: ''Ti ljudje pa že ne bodo nikoli postali ekstremisti.'' Morda je to zato, ker so Kirgizi kot poslednji sprejeli islam in vse do danes ohranili veliko predislamskih tradicij, ki niso v nasprotju z islamom, a tudi zelo drugačne od njega: na primer veliko spoštovanje do žensk, zlasti mater. Družinske vezi so za Kirgize izjemno močne. Nič nenavadnega ni, da študent na univerzi za izgovor o tem, da ga ni bilo na predavanje, navede, da ga ni bilo zato, ker so imeli goste. Sorodniki se med seboj veliko obiskujejo. Četrta božja zapoved ''spoštuj očeta in mater'', je pri njih zelo močno uveljavljena. Po drugi strani pa … če najemaš državnega uradnika zato, ker je tvoj sorodnik, in ne zato, ker je sposoben, prideva do manj prijetne plati te iste zgodbe.«

Še vedno poučujete?

»Še, sem redni docent za japonščino na oddelku mednarodnih odnosov na katedri za svetovne jezike. Tam imajo pravilo, da se morajo študentje poleg angleščine učiti še enega tujega jezika. Zato na univerzi poučujejo vse glavne evropske jezike in tudi turščino, perzijščino, korejščino, kitajščino in japonščino. Mislim, da jih je skupaj 13.«

O upokojitvi ne razmišljate?

»Sem že upokojen, uradno. Na univerzi pa za zdaj ni starostne omejitve za poučevanje, in dokler me bodo hoteli, bom z veseljem učil. Kot upokojenec se lahko vozim z brezplačnim javnim prevozom in dobivam tudi pokojnino v višini šest tisoč somov, to je skoraj sto evrov.«

Kakšna so poletja v Kirgiziji?

»Vroča. Imamo celinsko podnebje. Glavno mesto je na nadmorski višini sedemsto metrov, na severni strani konca Himalaje. Suho in vroče je, a vročine ni težko prenašati.«

Med Slovenci Kirgizija ni prav zelo znana. Kaj pa Kirgizi, vedo za Slovenijo?

»Pogosto jo zamenjajo za Slovaško. Sicer pa vem vsaj za dve domačinki, ki sta poročeni s Slovencema. Ena je do nedavnega živela na Jesenicah – ne vem, ali še – druga pa v Portorožu.«

Kakšen je odnos Kirgizov do Evrope?

»Nekakšno strahospoštovanje, bi rekel. Zelo so obrnjeni k Evropi, k Zahodu. Na univerzi imamo oddelek za evropske študije.«

Kaj bi mi rekli, če bi se odločila za dopust v Kirgiziji?

»Dobrodošli! Kirgizija je izredno lepa dežela, nekateri jo imenujejo Švico Azije. Ima veliko naravnih bogastev, lepota njihovih jezer je izjemna! Dobro jo poznajo tudi slovenski alpinisti.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 13°

pretežno jasno
vlažnost: 53 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-1/14

sreda

1/18

četrtek

3/20

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

OBVESTILA / Gorenjska, 20. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

OBVESTILA / Gorenjska, 20. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PREDAVANJA / Škofja Loka, 20. marec 2024

Fenomen narodne noše

IZLETI / Kranj, 21. marec 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

GLEDALIŠČE / Dovje, 21. marec 2024

Premiera predstave Kri

OBVESTILA / Gorenjska, 21. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PREDAVANJA / Jesenice, 21. marec 2024

O ukrajinskih princesah na evropskih prestolih

 

 
 

 

 
 
 

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...

Hišnik ne pozna hišniškega dela? / 08:05, 20. marec

Tipično. Gospa izpade kot "tečna baba", ki se vtika v vse in vsakega, večno negoduje in ji nikoli nič ni prav. Sosedje se "pomenljivo" spogl...

Smučišče neupravičeno zaprto / 18:40, 19. marec

Tožiti inšpektorico za vso nastalo škodo ! Sicer pa ja, časi vlade halfšiptarja ko nisi smel na cesti jesti rogljička, lahko pa si bil pri s...

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.