Naveza neposredno po vzponu – Luka Stražar, Tom Livingstone in Aleš Česen / Foto: Tom Livingstone

Na Latoku spisali zgodovino

Alpinistično javnost je te dni razveselil nov izvrsten uspeh slovenskih alpinistov – v zgodovino sta se zapisala Kranjčan Aleš Česen in Ljubljančan Luka Stražar, ki sta skupaj z Britancem Tomom Livingstonom uspela po prvenstveni smeri splezati na vrh pakistanskega sedemtisočaka Latok 1, kar štirideset let ni uspelo nikomur. Z Alešem, ki je bil vodja odprave, sva se pogovarjala dan po prihodu domov, ko je imel na urniku kar šest intervjujev.

»Odprave, kakršna je bila naša, so v smislu današnjega načina življenja, ki nam na vsakem koraku ponuja vse in še več, in to takoj, za mnoge motivacijsko zelo težke in odbijajoče. Redki so pripravljeni nekemu cilju posvetiti celo sezono – in to ob veliki možnosti neuspeha, zato je za takšne odprave zelo težko dobiti soplezalce.«

Že ko ste v javnost poslali prvo sporočilo o uspehu na Latoku 1, ste dejali, da sledi – spanje. Tega v zadnjih dneh verjetno ni bilo veliko. Po naporni poti domov vas zdaj oblegamo še novinarji. Ste to pričakovali?

»Eno noč sem se res naspal, in to šele prvo doma, a ni tako hudo, smo kar hitro prišli k sebi. V bazni tabor na ledeniku Choktoi smo prišli 11. avgusta, nato smo tri dni čakali nosače, sledila je pot v dolino, in čeprav si številni ne predstavljajo, je bil tudi zadnji teden poti kar naporen. Nato pa še vožnja domov. Odprava je trajala od 6. julija do 19. avgusta – in res bo šele zdaj, ko smo doma, pravi čas za počitek. Kar pa se tiče medijev, tako velikega zanimanja nisem pričakoval. Res sem presenečen.«

Latok 1 je visok 7145 metrov, prvenstvena smer, ki ste jo ocenili z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice, je visoka 2400 metrov, a najbolj bode v oči dejstvo, da vam je uspelo nekaj, kar so pred vami odprave poizkušale kar štirideset let. Ste si prav zato izbrali ta cilj?

»Zaradi tega dejstva se nam je kdaj pa kdaj v grlu nabral cmok in spraševali smo se, ali je stvar sploh realna in izvedljiva, po drugi strani pa nas je to tudi pošteno podžgalo, in če se ne bi čutili sposobne splezati na vrh, tja zagotovo ne bi šli. Seveda smo se spraševali, zakaj skoraj tridesetim odpravam pred nami ni uspelo, še zlasti zato, ker smo mnoge alpiniste, ki so poskušali, poznali in smo vedeli, kako dobri so. A dejstvo je, da so ti hribi tako visoki in te stene tako velike, da – ne glede na to, ali plezaš hitro ali zelo hitro – potrebuješ več dni dobrih razmer in lepega vremena skupaj, kar pa je tam zelo redko. Skratka, na takšno odpravo greš z zavedanjem, da je veliko možnosti, da boš domov prišel praznih rok.«

Torej ne držijo očitki nekaterih starejših alpinistov, da si mlajša generacija izbira zgolj cilje, ki jih bodo zanesljivo osvojili?

»Ne, to kar drži! Izbrati si takšen cilj ne pomeni le, da boš dva meseca od doma, ampak zaradi vseh priprav v tistem letu tudi ne boš nič drugega splezal, zato je za takšne odprave zelo težko dobiti soplezalce. Odprave, kakršna je bila naša, so v smislu današnjega načina življenja, ki nam na vsakem koraku ponuja vse in še več, in to takoj, za mnoge motivacijsko zelo težke in odbijajoče. Redki so pripravljeni nekemu cilju posvetiti celo sezono – in to ob veliki možnosti neuspeha.«

Včasih so imele alpinistične odprave močan nacionalni prizvok, danes pa ni več tako. Vse več je narodnostno mešanih odprav, tudi vaša je bila takšna. Kako ste se našli? Kako alpinisti vzpostavite potrebno zaupanje, če ne plezate že dlje časa skupaj?

»Včasih je res veljalo, da so recimo Everest osvojili Slovenci, in ne Štremfelj in Zaplotnik. Odprave so bile tako organizacijsko kot motivacijsko nacionalne. Danes pa smo plezalci povsem individualisti, plezamo zase. Res je, da sam Toma prej nisem poznal, ga je pa Luka, s katerim sta že prej skupaj plezala, zato zadržkov, da ga povabiva zraven, ni bilo. Tom je pozimi prišel tudi v Slovenijo, kjer smo skupaj plezali, zato smo se kar dobro poznali. Z Luko sva si želela tretjega člana odprave, ker se je že večkrat pokazalo, da je to najboljša kombinacija, saj je količina plezalne opreme za tri prav tolikšna kot za dva, z dodatnimi mišicami pa gre vse lažje. Prav tako je s tremi veliko varneje; če bi se komu kaj zgodilo, ga en sam soplezalec ne more rešiti.«

Pred tremi leti sta Latok 1 skušala osvojiti tudi Luka Lindič in Luka Kranjc, a jima ni uspelo. Kako dragocene pa so bile njune izkušnje?

»Z Lindičem sva se o Latoku 1 veliko pogovarjala in pred odhodom nam je dal nekaj zelo koristnih informacij, brez katerih bi sicer verjetno naredili isto, a smo se zato marsikdaj precej lažje in hitreje odločili. Tudi sicer se vedno pozanimamo o zgodovini vzponov na določen vrh. V našem primeru je bilo zaradi številnih odprav teh informacij mogoče že kar preveč, zato smo se opirali skoraj izključno na omenjeno slovensko odpravo.«

Po aklimatizacijskih vzponih ste bili v steni Latoka 1 sedem dni, pet dni ste porabili za vzpon in še dva za spust. Res bi bila katerakoli smer na goro s severne strani prvenstvena, a verjetno ste jo vseeno prej dobro načrtovali. So se priprave ujemale z realnostjo v steni?

»Da, realizacija smeri je bila zelo skladna s to, ki smo jo načrtovali pred vzponom. A točna smer se res naredi šele v steni sami, ko vidiš, kakšne so dejanske razmere. Za takšne odločitve so potrebne izkušnje in leta ''kilometrine''. Tudi število dni in s tem količino hrane smo dobro načrtovali.«

Kdaj je prišel čas za zmagoslavne občutke? Že na vrhu ali po vrnitvi v bazni tabor?

»Ko smo zadnjič bivakirali, to je bilo dobrih tristo metrov pod vrhom, se je ponoči vreme tako poslabšalo, da nihče od nas ni več razmišljal, kako bomo naslednje jutro nadaljevali proti vrhu, ampak zgolj o tem, kako se bomo varno spravili z gore. A zjutraj se je vreme popravilo, zato smo nadaljevali in neke vrste zmago smo občutili že takrat. Na vrhu se kaj dosti nismo veselili, saj je vrh šele polovica poti, čisto zares smo si dali duška šele ob vrnitvi na ledenik, kjer smo imeli bazni tabor. Zadnjih petdeset metrov nad ledenikom je bilo namreč povsem navpičnih in skoncentrirani smo morali biti vse do zadnjega. Ko si tako utrujen, podhranjen in neprespan, se napake zgodijo še hitreje, zato je treba biti pri stvari vse do konca.«

Ko ste se vi še pripravljali na vzpon, je območje Latoka zaznamovala nesreča. Alpinist v ruski odpravi se je smrtno ponesrečil, enega so rešili s helikopterjem. Kako je to vplivalo na vas?

»Ravnodušni ob takšnih stvareh nismo mogli biti, a vedeli smo, da so Rusi sicer skušali preplezati isto smer kot mi, a na drugačen način, z veliko več opreme, kar pomeni v veliko več dneh, to pa za takšne stene ni prav primerno. In to je bila po mojem njihova glavna napaka. Mi smo namreč že od začetka načrtovali povsem drug stil plezanja. Več dni plezanja namreč močno povečuje možnost slabega vremena.«

Lahko to odpravo primerjate s kakšno drugo? Je to vaš največji uspeh doslej?

»Sam se smeri ne bom spominjal kot ekstremno tehnično težke, pač pa kot zelo dolge in da smo morali za varen vzpon res dobro premisliti, kje se bomo gibali. In prav to se mi zdi naš največji uspeh in razlika od predhodnih odprav, ki jim ni uspelo. Da smo znali združiti vse faktorje – kako lahek biti, kako hiter, kje prespati, kdaj kje plezati … še zdaleč niso pomembne zgolj mišice. Je pa res, da smo imeli nekaj sreče tudi z vremenom.

Kar se tiče primerjav – ne da ne želimo primerjati smeri in vrhov, tega se preprosto ne da narediti. Vsak vzpon ima svojo zgodbo, vsak posameznik doživlja drugače, vse je težko merljivo, zato tudi težko primerljivo.«

Vem, da alpinisti o tem ne razmišljate kaj dosti, pa vseeno – en zlati cepin že imate, si morda za ta vzpon obetate še kakšnega?

»V ozadju naše motivacije takšna priznanja zagotovo niso, je pa res, da ne bi bil presenečen, če bi nas za ta dosežek spet predlagali za zlati cepin. Pričakujem ga pa ne. Tudi se mi tovrstne nagrade ne zdijo povsem brez pomena oz. negativne. Zaradi takšnih priznanj veliko lažje zberem denar za odprave. Želim tudi poudariti, da nam pri tem zelo konkretno pomaga tudi Planinska zveza Slovenije, ki vsako leto podpre več zelo kakovostnih alpinističnih odprav. Brez njih bi imel marsikdo od nas povsem drugačno pot.«

Se po takem uspehu počutite izpraznjenega ali polnega energije, nepremagljivega?

»Malce sem res izpraznjen, tako psihično kot fizično, in malce oddiha mi bo prav prišlo, a že čez kak dan grem spet plezat v Julijce ali v Kamniške. Tudi ''zgolj'' hodit grem v hribe zelo rad, ne le plezat. Moja ''hišna gora'' je zagotovo Storžič, kjer sem letos tudi največ treniral.«

Kako pa naprej? Ste skovali že kak nov načrt?

»V zadnjem obdobju sem vse podredil temu cilju, zato novega cilja pred seboj še ne vidim, čeprav so se nam ideje že kresale. Vem pa, da v isto dolino naslednjič najverjetneje ne bom šel, pa ne zato, ker bi tam že vse splezal, daleč od tega – predvsem zato, ker je na svetu preveč hribov, da bi vse sploh videli, kaj šele preplezali, zato se bom naslednjič verjetno odpravil v kak drug predel Himalaje.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 3°

delno oblačno
vlažnost: 85 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-7/4

sreda

-3/8

četrtek

-2/6

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PREDAVANJA / Tržič, 24. januar 2024

O sladkorni bolezni

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 24. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 26. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

GLEDALIŠČE / Predoslje, 26. januar 2024

Komedija zmešnjav

IZLETI / Šenčur, 27. januar 2024

S cvičkom med vinogradi

GLEDALIŠČE / Slovenski Javornik, 27. januar 2024

Jutri začnem

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..

V Dražgošah poziv k miru / 14:02, 23. januar

Ne podpiram ne komonistov ne domobrancev, je pa vedno bolj jasno, da so že takrat za vsem stali židje..
Moše Pijade, Kardelj, Rupnik itd..

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 13:54, 23. januar

Dežman, podatki o priseljevanju po obdobjiih so dostopni na spletu, javno!
Sicer pa ja, reakcija tipičnega SDS betonerja..Šiptar nikoli nič kriv ker, kOmOnisti, mediji, Srbi, Kučan..

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...

Na plečih pacientov / 23:27, 21. januar

Samo zdravo konkurenco med javnim in privatnim je treba vzpostaviti, da se borijo za paciente. To je naravna in človeška zakonitost in samo to deluje.