Moška zgodba

Pokoplji me, a se bom vnovič rodil (1. del)

O Radovanovi mami se je v družini ohranilo veliko anekdot. Ena prvih pripoveduje, da je pod okriljem Glasbene matice leta 1915 nastopala v dvorani Narodnega doma, kjer je številno občinstvo kot desetletna deklica navdušila z igranjem klavirja. Doma so starši potem pripravili bogato zakusko za bližnje. Na hčerko, bodočo pianistko, so bili neizmerno ponosni.

Radovan brska po zapiskih. Skrbno so urejeni. Nameščeni so v fascikle, na katerih so zabeleženi osnovni podatki, da lažje najde, kar išče. Ko pripoveduje, sem in tja seže po njih, da zapolni vrzeli.

»Med prisotnimi je bila tudi sedemletna Elza, njena velika konkurenca. Ko so mamo prosili, naj zbrani družbi nekaj zaigra, je togotno udarila z nogo ob tla in zamrmrala: ''Bom, a le, če se ta smrduha (Elza) umakne v drugo sobo!'' Sicer jih je zvečer dobila s palico po riti, vendar je svoj odpor do mlajših vrstnikov še naprej izražala ob vsaki priložnosti.

Ko je bila stara 18 let, se je konec maja 1923 poročila z avstrijskim trgovcem (sicer slovenskih korenin), ki je bil od nje starejši več kot 25 let. V predporočni pogodbi so zapisali, da bosta imela spolne odnose samo v soboto zjutraj. Takrat ga bo žena čakala v svoji sobi, a ne dlje kot do devete ure. Navedeno je tudi bilo, da si bo soprog že pred prihodom v ženino sobo ''pomagal'', da bo spolni odnos potem zaključen karseda hitro.

Zakonca sta se tudi obvezala, da v zakonu ne bosta imela otrok. Soprog pa bo svoji ženi dovolil, da lahko po lastni presoji koncertira tako doma kot tudi po drugih mestih v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Srbiji …

Kako je do spočetja potem vseeno prišlo, mi ni znano. Ko sem bil že skoraj šest mesecev v njenem trebuhu, so njeni starši – ne mož – končno poklicali zdravnika, da jo pregleda. Imela je namreč omedlevice, ki so jih sprva pripisovali preutrujenosti zaradi preštevilnih koncertov. Kljub prisiljenemu počitku, ki jo je spravil v veliko nejevoljo, se njeno zdravstveno stanje ni izboljšalo.

Telo je imela še zmeraj zelo vitko, o kakšnih zunanjih znakih nosečnosti ni bilo niti sledu. Kljub temu pa je zdravnik vešče ugotovil, da je že skoraj šest mesecev v blagoslovljenem stanju. Takrat se je začel nori lov za nekom, ki bi ji naredil splav. In to za vsako ceno. Žal – ali na srečo – nihče je ni hotel uslišati! Vsi zdravniki in tudi mazači so se bali, ker sem se v njeni maternici že premikal in so vedeli, da bi me, če bi naredili splav, morali ubiti.

Oče je vse do zadnjega upal, da se bo mama premislila. Ko sem prijokal na ta grenki svet, je zakričala: ''Takoj odnesite ta nagnusni izmeček stran od mojih oči!''

Oče je v hiši, v kateri smo stanovali, kupil še manjše stanovanje na drugi strani stopnišča. Tja sem se pri treh mesecih in pol preselil s svojo varuško Milko. Postala je moja druga mama. Če je ne bi bilo, bi umrl. Mama me je sovražila, pa nihče ni vedel, zakaj. Takšna je bila! Nikoli ni marala otrok, pomembna je bila le ona.

Iz otroštva imam samo eno fotografijo, na kateri sva skupaj. Togo stoji zraven mene, ne dotika se me. Kot bi bila dva tujca.

Milka je bila doma iz neke obubožane trgovske družine iz okolice Gradca. Tekoče je govorila več jezikov, bila je zelo marljiva pri učenju. Ko je njen brat duhovnik umrl za jetiko, ni imela kam iti. Iz težav jo je rešil moj oče, za kar mu je bila zelo hvaležna.

Po očetu sem podedoval mnoge darove. Povsod, kamor sem prišel, so me imeli ljudje radi. Ko sem se leta 1939 preselil na Dunaj – tam je živela očetova mlajša sestra Ingrid – še nisem vedel, da mame ne bom nikoli več videl. V oporoki je zapisala, da ''človeški izmeček'', torej jaz, ne sme priti na njen pogreb niti ne sme po njej dedovati. Mama je umrla zaradi sifilisa, kako se ga je nalezla, pa ostaja skrivnost.

Po drugi svetovni vojni je komunistična oblast nacionalizirala družinsko premoženje, ki ni bilo majhno. Očeta je kraja vsega, kar je njegov rod ustvarjal skoraj sto dvajset let, zelo prizadela. Še dobro, da je imel Milko. Preselil se je k njej, zanj je skrbela vse do pozne starosti. Umrl je, ko je imel malo manj kot devetdeset let.

V ljubezni sem imel veliko smole. Kot bi bil magnet za ženske, kakršna je bila moja mati! Po drugi svetovni vojni mnoge ženske niso marale rojevati otrok. Mnoge, ki so v vojni izgubile zaročence, so se odločile za samskost. Že takrat je bilo moderno, da so si nabavile psa, ki so se mu posvečale. Bile so zelo aktivne v različnih dobrodelnih organizacijah. Otrok brez staršev je bilo ogromno. Treba je bilo najti njihove starše.

Kot mlad, nadobuden pravnik sem delal v dunajski pisarni Rdečega križa. Osebno sem poiskal starše najmanj petim otrokom. To so bili zelo lepi trenutki, nepozabni. Nekaterim izgubljenčkom smo našli tudi starše. Žal se je dogajalo, da so bili otroci včasih bolj veseli staršev kot obratno. Revščina, obup in velike družine, kjer ni bilo denarja za spodobno preživetje, so botrovali mnogim solzam.

Ob takšni priložnosti sem spoznal Anno. Po rodu je bila Poljakinja, po spletu okoliščin pa se je znašla v enem od zavetišč, v katerih so mnogi, ki so doživeli koncentracijsko taborišče, čakali na vrnitev domov. Pri sebi je imela deklico, staro dobri dve leti. Po spletu okoliščin nam je pri Rdečem križu prišlo na ušesa, da ženska s tem otrokom zelo grdo ravna. Vodstvo jo je primoralo, da je otroka odnesla k zdravniku, ki ga je pregledal. Bil je poln podplutb, opeklin od cigaret, ki jih je nekdo ugašal na otrokovem teleščku. Bil pa je tudi zelo prestrašen, ustrahovan. Obdržali so ga na bolnišničnem oddelku, žensko pa so prevzeli na žandarmeriji.

Bil sem še mlad, poln energije, tudi spolne. Zdravnica, ki je skrbela za tega otroka, je bila prav tako še mlada, komaj je končala študij. Doma je bila iz okolice Klausen (Kluže). Nekajkrat sva šla v kino, veliko pa sva se pogovarjala o filozofih od Christiana Wolffa, Kanta, Johanna Gottlieba Fichteja do Ludwiga Feuerbacha in Friedricha Nietzscheja. Ko sem jo v kinu želel prijeti za roko, me je grobo odrinila. Naslednji dan mi je dejala, da se lahko druživa, a brez dotikov. Bil sem šokiran.

Začel sem se je izogibati, istočasno pa sem se tolažil, da že mora biti tako, saj so ženske med vojno veliko pretrpele. Spolnega nasilja je bilo veliko več, kot si še danes upamo priznati … Slo smo si moški zunaj doma tešili na en sam način: pri prostitutkah. Ponudbe je bilo zelo veliko. Četudi prostitucija na Dunaju ni bila dovoljena, pa je posel cvetel!«

(Konec prihodnjič)

Oddajte svoj komentar

Kranj 16°

pretežno oblačno
vlažnost: 87 %
veter: Z, hitrost: 29 km/h

11/23

sobota

11/23

nedelja

13/18

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

PRIREDITVE / Selca, 25. maj 2019

Šestdeset let rokometa v Selški dolini

IZLETI / Kranj, 25. maj 2019

Na Vrtaško Sleme

IZLETI / Šenčur, 25. maj 2019

Kostelski pohod na Kapič – najvišji vrh Kostela

IZLETI / Gozd Martuljek, 25. maj 2019

Na ogled gozdne učne poti Rute

PREDAVANJA / Kranj, 25. maj 2019

Proučevanje Svetega pisma

GLASBA / Tržič, 25. maj 2019

Koncert Pihalnega orkestra Tržič

RAZSTAVE / Škofja Loka, 25. maj 2019

Pravljica v Galeriji: Kamišibajke

PRIREDITVE / Kranj, 26. maj 2019

Praznovanje na Sv. Joštu nad Kranjem

 

 
 

 

 
 
 

Štiristo let bisera na Sorškem polju / 16:12, 23. maj

400 let, kar precej se je dogajalo v zakristiji vsa ta leta..

Beluši / 13:18, 23. maj

Tole oboje mi pa ni apetitlih ! Bljak !

Avtomobil direktorja AVP poškodovan, nepravilnosti ni bilo / 19:01, 22. maj

Na predlog AVP je bilo dano v medije za zakonsko znižanje vsebnosti alkohola v krvi med vožnjo! Predlog za znižanje na 0,2 oziroma celo na 0...

Nov parkirni režim pred občino in na Stari Savi / 16:09, 21. maj

Opažam, da je parkirni prostor prevečkrat polno zaseden. Na njem je sicer še veliko neurejenega prostora...

Poziv k zmanjšanju hrupa letal / 10:27, 21. maj

Povsod, kjer so letališča, tam je hrup letal. Večji bo promet, več bo hrupa. Vprašanje se poraja samo, imeti letališče ali ne? Podobno kot odlagališča odpadkov. Vsi so za, samo ne na svojem dvorišču.

Nadškof Anton Vovk in atentat »spontane« množice / 22:57, 19. maj

Groza. Primitivnost Slovenskega človeka se pokaže v vsej veličini v tragični zgodbi škofa Vovka. Vermiki rdeče zvezde so največje zlo, kar je rodila Slovenska mati.

So tudi vam ukradli orodje? / 21:38, 19. maj

In gdo so lopovi? Zakaj vedno skrivate njijova imena? A so slovenski Državljani? Ali so Slovenci