Gremo na Sonce!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 25. avgust 2018 / 11:31  

Ne, ne bojte se, nikamor ne gremo. Nasa je proti Soncu poslala sondo Parker, ta se mu bo približala kot še nobeno plovilo doslej in nam ves čas pošiljala dragocene podatke. Mi pa si preberimo še kaj o našem ljubem Soncu …

Sonce, vir življenja in smrti

»Sonce je zvezda, torej vesoljsko telo z dovoljšno maso, da pritisk v notranjosti omogoča zlivanje jeder elementov. Tako pač je v vesolju, material se zaradi težnosti lepi v kepe. Na začetku imamo pline, prah in podoben drobir, potem asteroide in komete. Na neki točki, ko se robe zbere dovolj, težnost kepo zaobli v kroglasto obliko, kot vidimo pri nekaterih lunah in pri planetih. In če kepi dodajamo še in še materiala, na neki točki pač pridemo do zvezde. Koliko, naj ponazori naslednji podatek: Sonce zaobjema 99,8 odstotka vse mase Osončja. Sonce je rumena pritlikavka. / Čeravno se nam na pogled zdi enolična, bleščeča ploskev na nebu, je v resnici oder s kompleksnim dogajanjem. Je dinamična gmota snovi, ki brbota, gnete, piha, magnetizira celotno Osončje in nasploh bistveno vpliva na celotno okolico, tudi na nas. Njegov premer po podatkih Nase znaša 1,4 milijona kilometrov (Zemljin le 12.700), zato bi lahko vanj stlačili kar 1,3 milijona Zemelj. V tem ogromnem prostoru se dogaja marsikaj. / Po strukturi ga sestavlja 70,6 odstotka vodika in 27,4 odstotka helija. Delež helija se ves čas povečuje. V sami sredici, kjer je tlak ogromen in temperatura 15 milijonov stopinj Celzija, se vodikova jedra zlivajo v helijeva. Pri tem se sprošča energija, ki tišči navzven in Soncu preprečuje, da bi se sesedlo samo vase. A to še ne pomeni, da taisto energijo vidimo takoj. Svetloba, ki jo pravkar prejemamo na Zemlji, se je morala najprej iz jedra prebiti skozi radiacijsko plast, višje, konvekcijske plasti, za kar je potrošila najmanj 170.000 let. Temperatura v konvekcijski plasti znaša 2 milijona stopinj Celzija. Tam nastajajo veliki mehurji plazme, vroče juhe ioniziranih atomov, ki se nato prebijajo kvišku. Ko ga dosežejo, imajo le še okoli 5.500 stopinj Celzija. / Površje Sonca, kot ga lahko vidimo, se imenuje fotosfera. To območje je debelo okoli 500 kilometrov in je poglavitni vir svetlobe, ki jo dejansko zaznamo na Zemlji. Površje ne pomeni trdnih tal kot na Zemlji, saj je Sonce plinasto, temveč zunanjo plast, ki prehaja v kromosfero. Na tem področju lahko vidimo pojave, kot so pege in blišči. Na vrhu atmosfere je omenjena korona, ki je precej bolj vroča, in temu področju je prvinsko namenjen Parker.« / Ko smo že na Soncu, poglejmo še v njegovo osebno izkaznico. Sonce je največji in najmasivnejši objekt Osončja. Leži 150 milijonov kilometrov stran od Zemlje. Pot svetlobe od Sonca do nas traja osem minut. Kar dvesto tisoč let potrebuje svetloba za izhod iz Sonca. Naša zvezda je ena od dvesto milijard zvezd v Galaksiji in je masivnejša od devetdeset odstotkov drugih zvezd Galaksije. Je hiperaktivna; na sekundo pretvori v energijo štiri milijone ton mase. Sončev premer je 110-krat večji od Zemljinega; v eno Sonce bi šlo več kot 1,3 milijona Zemelj. En Sončev dan traja 27 zemeljskih dni. Sonce je staro 4,6 milijarde let; od središča Galaksije je oddaljeno 26 tisoč svetlobnih let, od najbližje zvezdne sosede pa 4,24 svetlobnega leta. Skozi Galaksijo drvi s hitrostjo 720 tisoč kilometrov na uro, za en obhod središča Galaksije potrebuje 230 milijonov let. »Živelo« bo še 6,5 milijarde let in zagotovo nas bo preživelo … (Vir: Aljoša Masten, MMC RTV SLO)

Zlato kitajskih cesarjev

V Narodnem muzeju Slovenije bo do 15. februarja 2019 na ogled razstava Zlato kitajskih cesarjev. Gre za zlate predmete cesarske zakladnice dinastije Ming, nastale leta 1601. Razstavljenih je 145 visokokakovostnih in prestižnih predmetov: nakit, zlato posodje ter cvetlične košarice in vaze, ki so nastali v času cesarja Vanlija (1573–1620) iz dinastije Ming (1368–1644). Avtorica razstave Daša Pavlovič: »Žig potrjuje, da so ti predmeti izdelani iz 80- ali 90-odstotnega čistega zlata, razkrivajo pa tudi to, da so bili izdelani ali končani v letu 1601 … Nekateri predmeti so celo označeni kot najvišji razred kulturne dediščine na Kitajskem, zato smo zelo počaščeni, da lahko slovenski javnosti in drugim obiskovalcem te predmete tudi predstavimo.« Za naš najstarejši muzej, ki ga vodi mag. Barbara Ravnik, nekdanja direktorica Gorenjskega muzeja v Kranju, je to velik dosežek. Prihodnje leto se bo naš muzej na Kitajskem predstavil z zbirko porcelana, ki jo bodo dopolnili s prazgodovinsko keramiko.

Nesreča ali malomarnost?

»Zgodi se lahko vsepovsod. Stoodstotne varnosti ni. Sta pa danes kontrola betona in rentgenska kontrola jekla takšni, da je skoraj nemogoče, da bi se takšna katastrofa pripetila.« Tako je (samo)razrušenje avtocestnega mostu v Genovi komentiral naš arhitekt Peter Gabrijelčič, ki je sodeloval pri gradnji 25 mostov …