Iz Cerkelj v Ameriko

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Editors Choice / torek, 21. avgust 2018 / 09:38  

Več kot tri leta je že, odkar se je družina Globočnik iz Cerkelj na Gorenjskem preselila v Združene države Amerike. »Če si želite v tujino, pojdite, saj se lahko vedno vrnete. Je pa res, da selitev v tujino ni lahka, vsaj na začetku ne,« je v pogovoru dejal Gregor Globočnik.

Zdi se, da se vedno več slovenskih družin odloči za selitev v tujino. Kakšni so razlogi za vašo selitev v Združene države Amerike?

»Žena Katja, zaposlena v Leku (član skupine Sandoz), si je že od nekdaj želela delati v tujini. Dokler so bili otroci še majhni, to ni bilo mogoče. Takoj ko pa so malo zrasli, sva se pogovorila in odločila, da je to nekaj, kar bi lahko speljali kot družina. Najprej smo imeli v mislih Evropo. Glede na to, da Sandoz spodbuja relokacijo kadrov, je prva ponudba za Evropo prišla kar hitro. Ta se sicer ni izšla in nekaj mesecev kasneje so nas vprašali, ali bi šli v Ameriko. Moram priznati, da žena ni veliko premišljevala in tri mesece kasneje sva že letela na ogled. Rekla sva si, pa pojdimo, še vedno lahko pridemo nazaj, če nam ne bo uspelo.«

Kdaj ste se preselili, kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj skrbelo?

»Katja je šla prva, pol leta pred nami, in sicer v začetku leta 2015. Jaz sem počakal doma v Cerkljah do junija, da sta otroka zaključila prvi in drugi razred osnovne šole. Najbolj nas je skrbelo, kako se bosta znašla otroka, kje bomo našli nov dom in kako bo z mojo zaposlitvijo. Maj je bil takrat star devet let, Nik pa osem. Ker sta bila še majhna, se nista preveč obremenjevala, saj nista vedela, kaj pomeni selitev v tujino.«

V katerem mestu živite?

»Sandoz ima sedež v zvezni državi New Jersey, v mestu Princeton, ki je najbolj znano po prestižni univerzi. Hišo sva si poiskala v bližini podjetja, in sicer v mestecu Skillman, ki leži v Montgomeryju.«

Kako so potekali prvi meseci. Katere so največje spremembe v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

»Prvi meseci, leta so naporna, ker si prisiljen začeti z nič. Najprej greš po novo davčno številko – »social security number« (SSN), da sploh lahko začneš. Nato greš v banko odpret nov račun. A ker si brez kreditne zgodovine, lahko dobiš samo varovano kreditno kartico, kar pomeni, da moraš v banki pustiti določeno vsoto denarja, ki postane tvoj limit na kartici. Na začetku je to samo tristo dolarjev. V ZDA je najpomembnejša tvoja kreditna ocena, ''credit score'', ki je na začetku seveda porazna. Z dobro oceno ti je dovoljeno kupiti avto, vzeti hipotekarni kredit ... Da si dvigneš oceno, moraš začeti odpirati nove in nove kreditne kartice in začeti kupovati vse na kredit. Skoraj dve leti traja, da si nekje na enaki ravni kot v Sloveniji, ne glede na to, kakšni so tvoji dohodki in da pridno plačuješ račune. V treh mesecih moraš narediti izpit za avto, ker evropski ne velja več. Naporno je tudi iskanje nove hiše, saj se nepremičnine tukaj po kakovosti in opremi ne morejo primerjati z našimi v Sloveniji, v glavnem je vse iz lesa, v posebnem ameriškem tradicionalnem stilu, slabe kakovosti. Kot pravi (pretirava) moja žena, je vse videti kot v Sloveniji pred tridesetimi leti. Poleg tega so razdalje velike in tukaj ne moreš nikamor brez avtomobila. Pogrešamo tudi hribe, čisto in mirno morje, vodo in slovensko hrano. Šele ko se preseliš, vidiš, kako pomembni so nekateri čisto osnovni dejavniki v življenju. Najtežje od vsega pa je živeti brez družine, sorodnikov in prijateljev. Ko ugotoviš, da si za vse sam, je to kar velika preizkušnja za vsakega posameznika in tudi družino. Res pa je, da smo sedaj veliko bolj povezani in trdni kot prej.«

Kako sta se prilagodila otroka, kako je s šolanjem?

»Izbira prave šole nama je bil glavni cilj, ko sva kupovala hišo. Sistem deluje nekako takole: bolj bogata je občina, v kateri živiš, boljša je šola oziroma sistem. Pogledala sva raven šole in izbrala Montgomery School District. Otroka hodita v javno šolo in sta letos zaključila peti in šesti razred. V ZDA sta prišla brez predznanja angleščine in sta čez poletje obiskovala tečaj v jezikovni šoli. Prvo leto so ju uro ali dve na dan učili angleščino posebej z ostalimi angleško negovorečimi otroki. Program se imenuje ESL – English as a second Language oziroma Angleščina kot drugi jezik. Poudarek je bil predvsem na branju in opisovanju poglavij iz prebranih knjig. Po končanem prvem letu sta govorila in pisala angleško kot vsi ostali otroci in danes govorita in pišeta neprimerno bolje kot midva, in to brez naglasa.«

Kako sta vidva zadovoljna z zaposlitvijo in kje ste jo našli vi?

»Kot že rečeno, je Katja zaposlena v farmacevtskem podjetju Sandoz in je vodja oddelka za lansiranje novih zdravil na trg. Jaz sem službo našel na sodišču in sem zaposlen kot vodja oddelka v IT-službi. Ženino življenje se vrti okoli njene službe, saj ima delovnik od jutra do večera, prisotnega je tudi veliko stresa. Po drugi strani pa je to tudi trg, kjer se lahko največ naučiš, predvsem kako biti fleksibilen in se stalno prilagajati novim okoliščinam in spremembam. Jaz delam v javni upravi, tako da imam več prostega časa in dovolj balansa med službo in zasebnim življenjem. Tako lahko več časa preživim z otroki, kar je v Ameriki sicer lahko kar problem. Veliko družin namreč najema varuške, ki po ves dan skrbijo za otroke, tako da jih starši včasih kakšen dan sploh ne vidijo.«

Kot vem, po Združenih državah Amerike tudi veliko potujete.

»Radi obiščemo New York in Philadelphio, saj sta obe mesti od našega doma oddaljeni le slabo uro vožnje. Podaljšane konce tednov preživimo v Washingtonu DC, Marylandu in Virginiji. Obiskali smo Boston, New Orleans in Niagarske slapove. Na dopust pa najraje odletimo na kakšen karibski otok ali domov v Slovenijo.«

Kako pogosto pa se vračate v Slovenijo?

»Otroka že tretje leto zapored za celotne poletne počitnice in v Sloveniji naredita izpite v slovenski šoli, da se jima prizna razred. Katja ima srečo, ker dela v mednarodnem podjetju in lahko kdaj tudi poveže službeno pot v Evropo z obiskom Slovenije. Jaz sem letos obiskal Slovenijo drugič po treh letih življenja v ZDA.«

Kako dolgo nameravate ostati čez lužo?

»Ker smo pred letom dni postali lastniki zelenih kart in smo se po treh letih končno nekako prilagodili okolju in ustalili, trenutno še ne razmišljamo o vrnitvi domov.«

Kaj bi povedali tistim, ki imajo načrte, želje po selitvi v tujino?

»Zelo dobro je treba pred odločitvijo in odhodom narediti domačo nalogo, kar pomeni pridobiti čim več informacij iz prve roke, najbolje od različnih ljudi in virov, saj na koncu ni tako enostavno, kot predvidevaš. Preveriti je treba, koliko je vredna tvoja plača v novem okolju, saj običajno ni primerljiva s Slovenijo. Cene storitev, kot so vrtec, šola, zdravstveno zavarovanje, avtomobilsko zavarovanje, cena nepremičnin, davki ... vse to je lahko precej drago v nekaterih državah, še zlasti v ZDA. Dobro je tudi preveriti oziroma oceniti kakovost življenja v okolju, kamor se nameravaš preseliti, kakovost hrane, vode, varnost ... Predvsem pa se zavedati, da selitev v tujino ni lahka, vsaj na začetku ne. Če nisi pripravljen, je lahko kar šok. Ko pa se navadiš, je kar težko nazaj. V tujini se ogromno naučiš, doživiš in tudi večinoma spremeniš pogled na svet. Mi smo res ponosni, da nam je uspelo in da sva otrokom lahko pokazala nov svet in nove kulture. V Ameriki se namreč srečujemo s precejšnjo raznolikostjo na vsakem koraku. Za konec bi rekel, da če si želite v tujino, pojdite, saj se vedno lahko vrnete.«