V kemiji sta osvojila srebrni medalji

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / ponedeljek, 20. avgust 2018 / 10:06  

Na mednarodni kemijski olimpijadi na Češkem in Slovaškem sta srebrni kolajni osvojila Martin Rihtaršič in Vid Kermelj z Gimnazije Škofja Loka. Sodelovala sta že tretje leto zapored, na prejšnjih tekmovanjih sta osvojila bron in srebro.

Škofja Loka – In to še ni vse, bi lahko rekli po vzoru televizijskega nakupovanja. Fanta sta bila letos tudi zlata maturanta, Martin je na maturi osvojil celo vse razpoložljive točke. O njunem nadaljnjem šolanju tudi ni dvoma, oba bosta študirala kemijo. Med njunimi najdaljšimi počitnicami smo ju v družbi mentorja profesorja Janeza Šušteršiča ujeli na dan, preden sta se odpravila vsak svoji počitniški pustolovščini naproti.

Martin in Vid imata dobro »olimpijsko kondicijo«. Sodelovala sta namreč na treh mednarodnih kemijskih olimpijadah. Na svoji prvi v Gruziji sta osvojila bronasti medalji, lani v Bangkoku srebro in uspeh ponovila tudi na letošnji jubilejni, petdeseti, ki je potekala na Češkem in Slovaškem. Mentor Janez Šušteršič, za katerega pravita, da je tudi njun glavni motivator, ju pohvali kot talentirana, inteligentna in tudi nadvse delavna dijaka, ki jima ni bilo odveč dodatno učenje in priprave ob prostih sobotah na fakulteti v Ljubljani. »Mladi kemiki se za olimpijade posebej pripravljajo na fakulteti. Tekmovalna snov seže že na področje univerzitetnega znanja in naša olimpijca imata zagotovo znanje, kot ga zahteva prva bolonjska stopnja na fakulteti,« je prepričan Janez Šušteršič, ki mu je bilo dodatno delo z njima v veselje, saj meni, da so takšni ljudje dragoceni kadri za našo prihodnost. Če bodo le voljni ostati v domovini in ne bodo zaradi boljših pogojev odšli na tuje.

Kaj torej motivira Vida in Martina za tekmovanja v znanju, kakršno jima je že tretje leto zapored prineslo olimpijsko odličje? »Učenje ne predstavlja težave, temveč je izziv,« menita fanta, ki ju še posebej pritegne kemija. Takšno tekmovanje pa zahteva veliko priprav, vsako leto več, da se uvrstiš, potrebuješ veliko predznanja. Izkazati se moraš tako s teoretičnim kot s praktičnim znanjem. V teoretičnem delu na tekmovanju dobiš osem nalog, za njihovo reševanje imaš na voljo pet ur časa. Profesor Šušteršič je prepričan, da so tako zahtevne, da jih večina študentov na prvi bolonjski stopnji ne bi rešila. V praktičnem delu pa tekmovalec dobi tri probleme, ki jih mora rešiti. Posebnost teh tekmovanj je, da udeležence urijo tako, da jih usmerjajo k reševanju nalog. Gre za izvirne naloge, precej nekonvencionalne, ki zahtevajo veliko znanja in tudi sposobnosti, da se znajdeš v neznani situaciji, pripovedujeta Martin in Vid, ki brez dvoma premoreta takšno žilico. Priznavata, da samo pamet ni dovolj, potrebnega je tudi veliko učenja. V pogovoru z njima in z mentorjem izvem, da nista ozko umerjena, da sta dobra tudi v matematiki in fiziki, Martin tudi v jezikih. Svojo prihodnost pa vendarle vidita v kemiji.

»Upam, da se mi bo na fakulteti odprla možnost, kaj naj bi v prihodnje počel. Ne vidim se kot znanstvenik, raziskovalec, vendar želim ostati na področju kemije,« na vprašanje, kje se vidi v prihodnosti, odgovori Martin. Vid, ki sodeluje tudi pri oratoriju in ima tam opravka z mladimi, pa pravi: »Razmišljal sem, da bi mogoče v prihodnosti delal z mladimi. Ne vem, kam me bo zapeljala pot, morda na raziskovalno področje.«

Mlada tekmovalca sta lahko upravičeno ponosna na dosežek s tekmovanja, na katerem je sodelovalo okoli tristo mladih iz 76 držav – med njimi se najbolj odlikujejo zlasti tisti iz azijskih držav. Njunega mentorja pa ob tej priložnosti povprašamo tudi o tem, kako da je prav Gimnazija Škofja Loka tako uspešna na mednarodnih tekmovanjih iz različnih znanj. Letos je namreč na tovrstnih olimpijadah sodelovalo osem dijakov. Na nekaj desetih slovenskih gimnazijah je prav gotovo še nekaj nadarjenih in pridnih dijakov, ki bi se lahko izkazali. Janez Šušteršič meni, da zato, ker država takih dejavnosti ne stimulira, zato se le redki učitelji angažirajo kot mentorji na tem področju. Šolski sistem v večji meri spodbuja izmenjave in podobne dejavnosti, tam učitelji vidijo točke, možnost napredovanja in boljšega zaslužka, pri mednarodnih tekmovanjih pa ne – in tako se s tem ukvarjajo le največji entuziasti.