Sestra Rafaela Vurnik (1898–1983)

S svojim poslanstvom je spreminjala svet

Marija Helena, kasneje sestra Rafaela Vurnik, je bila mlajša sestra znanega arhitekta Ivana Vurnika. Kot mlada uršulinka je pred drugo svetovno vojno odšla v Bangkok, kjer je ustanovila in vodila veliko javno šolo ter samostan, po vrnitvi v Evropo pa je skoraj dvajset let iz Rima koordinirala delo uršulink po vsem svetu.

»Sestro Rafaelo sem prvič srečala jeseni leta 1969, ko sem prišla na pogovor glede svoje poklicanosti in sprejema k uršulinkam v Ljubljani. Ko sem se iz študentskega naselja preselila k sestram, sem se z njo pogosto srečevala, če je le bila doma in ne v kakšni drugi skupnosti ali na Hrvaškem, kamor je hodila po službeni dolžnosti,« je svoje poznanstvo z Marijo Heleno Vurnik, mlajšo sestro arhitekta Ivana Vurnika, opisala sestra Mihaela Bizjak. V pogovoru, ki ga je v okviru letošnjega srečanja mest na Venerini poti v Radovljici zadnjo julijsko nedeljo vodila Alenka Bole Vrabec, je slikovito opisala življenjsko pot in poslanstvo te (pre)malo znane Radovljičanke, izjemno sposobne in spoštovane ženske, ki je s svojim neverjetnim znanjem – govorila naj bi kar 16 jezikov – osebnostno močjo in predanostjo v sredini prejšnjega stoletja pomembno vplivala predvsem na izobraževanje mladih na daljnem Vzhodu, v Evropi in tudi doma.

Mlajša sestra arhitekta Vurnika

Sestra Rafaela – njeno krstno ime je Marija Helena – je bila rojena 31. januarja 1898 v družini Janeza in Terezije Vurnik v Radovljici. V družini se je rodilo osem otrok, a sta samo dva preživela najzgodnejše otroštvo, najstarejši Ivan in 14 let mlajša Helena. Osnovno šolo je obiskovala v Radovljici, kasneje pa se je njen oče, podobar in rezbar, ki je leta 1910 izdeloval oltar v škofjeloški uršulinski cerkvi, odločil, da bo Heleno poslal v tamkajšnjo uršulinsko šolo. Tam je bila v internatu, kjer so imeli pouk v nemškem jeziku zato se je zelo zgodaj dobro naučila nemško. »Ker je bila silno nadarjena, se je lahko že čez dve leti vpisala na uršulinsko učiteljišče, kjer je preživela štiri leta, do mature. V tem času jo je vedno bolj pritegovalo redovno življenje,« je v pogovoru pojasnila Mihaela Bizjak.

V Heleni Vurnik se je vso mladost prebujal čut za delo v misijonu, pravi Bizjakova. Leta 1918 je po maturi naredila prve zaobljube in še naprej študirala, pedagoške vede, leta 1921 je naredila večne zaobljube in bila nato poslana na Pedagoško akademijo v Zagreb. Leta 1923, ko se je vrnila, je začela poučevati na učiteljišču v Škofji Loki, a zraven ves čas razmišljala o tem, da bi se podala v svet. Njeno navdušenje je delila vrstnica sestra Ksaverija Pirc iz Ljubljane, še navede Mihaela Bizjak.

Na pot, v Bangkok

Najprej sta razmišljali o Aljaski, sestra Rafaela je sanjala tudi o Kitajski, a sta na koncu odšli na Tajsko »Takrat so v misijonih zelo potrebovali učiteljsko moč; na Tajskem sploh, saj tam šolanje vse do leta 1919 ni bilo obvezno. Ko pa je ministrstvo izdalo zakon o obveznem šolanju otrok, so še kako potrebovali učiteljski kader. Škof Rene Perros, ki je bil pristojen za območje tedanjega Siama – država se je šele leta 1939 preimenovala v Tajsko – je vabil uršulinke, naj pridejo tja, in tedanja vrhovna predstojnica sestra Angela Lorenzutti, tudi Slovenka po materi Ani Božič, je pritrdilno odgovorila na škofovo prošnjo.« Sestra Rafaela in sestra Ksaverija sta se s še dvema vrstnicama na pot odpravili iz Marseilla, 23. oktobra 1924. V Bangkoku so se najprej naučile siamskega jezika, pomagale v bolnišnici, ki so jo vodile sestre sv. Pavla, in iskale prostor za življenje.

Obiskal jih je tajski kralj

Uršulinkam v Siamu se je pridružilo več sester in za božič leta 1927 so se vselile v novo hišo na kolih; ena stavba je bila samostan, druga pa srednja šola. Sestra Rafaela je napravila izpit iz siamskega jezika in bila imenovana za direktorico šole. Sedem let je bila predstojnica samostana in ravnateljica šole, ki je imela leta 1938 že štiristo učenk.

Na Tajskem je od leta 1938 vladal mladi, 13-letni kralj Ananda Mahidola, ki je skupaj z materjo in sestro nekaj časa živel v Švici, kjer je tudi študiral. Novembra 1938 je obiskal uršulinsko šolo, ki jo je tudi sam obiskoval kar dve leti. Sestra Ksaverija je dogodek opisala v Slovencu: »Med kraljem in kraljevo materjo je imela v posebni vrsti svoj prostor mati Rafaela kot predstojnica hiše in torej kot kraljeva gostiteljica. Tako se je v odmorih mogla pogovarjati z visokimi gosti, ki so kazali veliko zanimanje za našo šolo. Tako dovršeno je igrala svojo vlogo, kot bi bila zrasla na dvoru.« Nekaj dni po kraljevem odhodu so sestre iz kraljeve pisarne dobile nakaznico za petsto pikalov.

Predstojnica samostana

V času druge svetovne vojne je imela kot predstojnica samostana velike odgovornosti, zlasti glede varnosti sester. »Ko je Japonska ZDA in Veliki Britaniji napovedala vojno, ji je Tajska dovolila prehod čet čez svoje ozemlje. Japonski vojaki so zasedli vse, kar so mogli, tudi hišo uršulink. A Rafaela, pokončna in odločna, kot je bila, se je spet lahko oprla na svoje odlično znanje nemščine; hitro se je odpravila na štab japonskih oficirjev, ki so kot nemški zavezniki govorili tudi nemško. Prepričala jih je, da sestre hišo potrebujejo za življenje in poučevanje, pa so se strinjali z njo, hišo izpraznili in odšli.«

Vrhovna svetovalka

Kmalu po vojni je bila imenovana za vrhovno svetovalko tedanji predstojnici uršulink in odšla je v Rim. »Zanjo je bila to velika žrtev. Slišala sem, da je še v Rimu kdaj pojokala ob misli na Bangkok. A bila je žena vere in je odločno odšla po poti, ki ji je bila namenjena. V Rimu je ostala 18 let, do leta 1966. V tem času je obiskovala province na vseh kontinentih, kjer smo navzoče. Najbolj pa je bila odgovorna za slovanske dežele; na obiske je hodila v civilni obleki, da je lahko prodrla do vseh sester, tudi do tistih, ki so delale v tovarnah in so živele po raznih stanovanjih ali pa v koncentracijskih samostanih, kamor so strpali sestre vseh mogočih redov. V Rimu je bila v zelo pomembnih trenutkih življenja vesoljne Cerkve, saj je v tem času zasedal in izdal svoje dokumente za prenovo Cerkve Drugi vatikanski koncil. Študirala je koncilske odloke in se poglabljala v študij Svetega pisma. Kljub globokemu duhovnemu življenju je stala trdno na tleh. Dobro je poznala svet, v katerem so živele sestre v spremenjenih okoliščinah zaradi nacionalizacije samostanov in šol. Spodbujala jih je k študiju in uporabi sodobnih sredstev pri katehezi.«

Pomembna sogovornica

Kot nekdanja misijonarka je bila imenovana tudi za tajnico misijonov v generalatu. Bila je odgovorna za sodelovanje z mednarodno organizacijo Unesco, poučevala je verouk v župniji vrhovne hiše in pomagala pri verskem, kulturnem in družabnem življenju Slovencev v Rimu. Dr. Maksimilijan Jezernik se spominja: »Sestra Rafaela je imela pozicijo in vpliv. Kadar so prišli azijski škofje v Rim, so prišli najprej k njej na pogovor in šele nato v Vatikan … Vsi so vedeli, da je Slovenka. Bila je vljudna in je poznala družbene in politične razmere v svetu. Stala je na svojih nogah.«

Nazaj v Jugoslavijo

Leta 1966 je bila imenovana za provincialko jugoslovanske province in se preselila v Ljubljano. »Prizadevala si je, da bi se sestre vrnile v samostane in prenehale delati v državnih službah. Redovnice ter katehistinje je spodbujala k izobraževanju na teološki fakulteti in k branju tuje literature. Zavedala se je vloge žene pri vzgoji otrok in mladine,« poudarja Mihaela Bizjak. Bila je neutrudna, ko je šlo za spoštovanje in dvig dostojanstva žene v družbi in v Cerkvi. »Vedno me je zanimalo žensko vprašanje. Bolele so me krivice, ki že od davnine bičajo ženo, posebno me boli njeno globoko ponižanje prav v srčiki, v njeni ženskosti, v njeni moralni sredini. Žena je omadeževana, v blato jo tiščijo, v tla teptajo. Najbolj žalostno pa je, da ona sama pri tem sodeluje in se morda celo dobro počuti v tem močvirju …« je med drugim zapisala v predavanju ob mednarodnem letu žene leta 1975.

Življenje v Ljubljani

Zadnje obdobje svojega življenja je Rafaela preživela v skupnosti v Ljubljani. »V letih od 1976 do 1983 sem z njo živela v isti skupnosti; takrat je že odložila odgovorne službe, bila pa je dragocen svetilnik s svojo prijaznostjo, s človeško toplino in poznavanjem naše mednarodne ustanove,« je pogovor zaključila sestra Mihaela Bizjak, po rodu s Koroške Bele, katere življenjska in redovniška pot je v mnogočem podobna poti sestre Rafaele. Mihaela (Eli) Bizjak je doštudirala angleščino in francoščino. Kot redovnica je s presledkom skupaj deset let živela v Rimu, od koder je po službeni dolžnosti obiskovala sestre po vseh kontinentih. Na svojih potovanjih na Tajsko je srečevala ljudi, ki poznali in globoko spoštovali sestro Rafaelo Vurnik. Leta 2012 se je tudi Mihaela Bizjak vrnila v Ljubljano, kjer je od lani opravljala službo provincialne tajnice. Zdaj pa, kot pravi, še vedno prevaja in po svojih močeh pomaga skupnosti.

Oddajte svoj komentar

Kranj 10°

oblačno
vlažnost: 96 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

10/19

nedelja

10/19

ponedeljek

2/17

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

IZLETI / Kranj, 23. september 2018

Najvišji vrh Olševe

PRIREDITVE / Gozd, 23. september 2018

Palačinkin živžav

RAZSTAVE / Sovodenj, Ermanovec, 23. september 2018

Razstava gob

PRIREDITVE / Kranj, 24. september 2018

Snemanje oddaje Slovenski pozdrav

PRIREDITVE / Kranj, Cerklje, Šenčur, 24. september 2018

Medgeneracijske prireditve

OBVESTILA / Visoko, 24. september 2018

Vpis gledališkega abonmaja

RAZSTAVE / Slovenski Javornik, 24. september 2018

Slike Marka Rolca

PRIREDITVE / Kranj, Cerklje, Šenčur, 25. september 2018

Medgeneracijske prireditve

 

 
 

 

 
 
 

Doma pod Triglavom / 23:19, 20. september

1. Temeljna ustavna listina, Uradni list RS, 25. 6. 1991, 4. Čl. 3. Odstavek: »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in da...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 20:04, 20. september

Lepo je videti, da nekomu pa le uspe. Čestitke za odločitev o izobraževanju, čestitke k začetku dela in s tem samostojnosti. In najvažnejše ...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 17:16, 20. september

Slovenci se uničujemo sami. Že takoj po ww2, mnogo pridnih in poštenih izgnanih in pokončanih po jamah in gozdovih, tisti, ki so ostali, nis...

Doma pod Triglavom / 16:28, 20. september

Naša država je sekularna in vsako vmešavanje RKC je nesprejemljivo ! Slovenska ustava je jasna in toleranca do tega mora biti ničelna! Ni pr...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 19:01, 19. september

Študenti imajo bolj tanko denarnico, pa je verjetno dobila kakšna sredstva s strani "nevladnih organizacij", katerim je v interesu imeti tu ...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 16:29, 18. september

Seveda je kapitalistom v Sloveniji v interesu zaposlovati azilante, vsaj nekej časa bodo tiho in delali za minimalca, domači so se začeli upirati in zahtevajo večje plače..

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 22:04, 17. september

Pozdravljen_a gospa ali gospod Kitty!Jaz sem ta 'študentka', katere življenje vas tako zelo zanima, da bi k meni celo poslali 'ustrezne služ...