Med vodenjem Michela Mohorja po razstavi, tokrat ob Kofetarici / Foto: Igor Kavčič

Slikarija je vendar nekaj lepega ...

Narodna galerija stoto obletnico svoje ustanovitve letos obeležuje tudi z veliko pregledno razstavo del slikarke Ivane Kobilca. Tudi zato, ker njeni najbolj znani sliki Poletje in Kofetarica sodita med najbolj priljubljene umetnine po izboru obiskovalcev Narodne galerije.

Ob neki priložnosti je Ivana Kobilca o svoji življenjski poti povedala: »Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.«

Seveda je razlogov za obsežno razstavo, ki so jo v Narodni galeriji odprli sredi junija in bo na ogled do 10. februarja prihodnjega leta, še več. Ivana Kobilca (1861–1926) nedvomno velja za najbolj znano slovensko umetnico slikarko, ki je uspela tako doma kot na tujem. Skupaj s prijateljicami in znankami spada med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Od zadnje večje razstave njenih del je minilo že skoraj štirideset let, v tem času pa so različni strokovnjaki, raziskovalci njenega življenja in dela, zbrali precej novih spoznanj in nekatera so na različne načine predstavljena tudi na razstavi. Konec koncev je bila Ivana Kobilca neposredno povezana z zgodovino Narodne galerije, saj je bila od leta 1920 do svoje smrti članica Društva Narodna galerija.

Na ogled tudi manj znana dela

Večino svojega odraslega življenja je Ivana Kobilca preživela v tujih velemestih, študirala je na Dunaju in kasneje v Münchnu, živela in delovala je v Parizu, Sarajevu in Berlinu in se je šele ob izbruhu prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano, kjer je bivala in ustvarjala do svoje smrti. V Narodni galeriji so med pripravami na razstavo evidentirali več kot 350 del, ki so nastala v različnih obdobjih njenega ustvarjanja, popisali so nove lastnike njenih slik, kar nekaj so jih ti posodili tudi za to postavitev, na umetninah in okvirjih so izvedli potrebne konservatorsko-restavratorske posege in pregledali številne dokumente, nova dognanja pa so črpali tudi iz zasebnih pisem, ki jih je Ivana Kobilca pošiljala domačim in so jih v galerijo pridobili šele pred kratkim.

Na razstavi v Novem krilu Narodne galerije je tako na ogled kar okrog 140 del iz vseh slogovnih obdobij in žanrov, od portretov do tihožitij, od olj na platnu do skic, fotografij … Ob njenih najbolj prepoznavnih in med ljudmi priljubljenih delih, kot sta Poletje in Kofetarica, so na ogled umetnine, ki so širši javnosti tako rekoč neznane, a v svoji predstavnosti izžarevajo slikarkino ustvarjalno moč, ki jo je vodila pri njenem umetniškem delu, hkrati pa kažejo tudi na različne vplive evropskih umetnostnih središč, v katerih je živela. Na razstavi Ivano Kobilca spoznamo kot eno največjih mojstric portreta pri nas, na ogled so slike iz let, ko se je naslanjala na temen ateljejski realizem in za kontrast so tu dela iz njenega svetlega pariškega obdobja. V Parizu in Sarajevu je slikala tudi na prostem, medtem ko so za Berlinsko in posebej ljubljansko obdobje zelo pogosta cvetlična tihožitja.

Mojstrica portreta

Čez poletje v narodni galeriji vsako nedeljo ob 11. uri pripravljajo javna vodstva po razstavi. Ker je zanje kar precej zanimanja, se velja nanj predhodno prijaviti. Eden vodnikov po razstavi je tudi Michel Mohor, med drugim soavtor besedila v katalogu k razstavi, ki se razprostira v devetih prostorih in obsega dvanajst tematskih sklopov.

Ivana Kobilca se je kot druga od štirih otrok rodila mami Mariji, ki je bila doma iz Podbrezij, in očetu Jakobu, ki je izhajal iz Kamnika. V Ljubljani, kjer je družina zaživela, sta svoje otroke vzgojila v meščane. Mohor je izpostavil predvsem slikarkino nenavadnost in pogum, ko je pri devetnajstih sama odšla iz takrat nekaj deset tisoč prebivalcev velike Ljubljane na skoraj milijonski Dunaj, z njeno mladostno željo, da bi se učila slikarstva. Kobilca se na Dunaju ni počutila najbolje, tudi zato, ker se kot ženska ni mogla vpisati na akademijo, zato je odšla v München.

Sprva je uspešno kopirala nekatere stare mojstre, v Münchnu pa se je izmojstrila v portretu. Ta prevladuje v prvi sobi. Med drugim je izpostavljen njen zadnji avtoportret, ki ga je naslikala leta 1914 v Berlinu. V »portretni sobi« so tako poleg njene najbolj znane Kofetarice (1888) na ogled tudi upodobitvi Kobilčinih matere in očeta, zanimivi so portreti oziroma študije z naslovi Holandka, Orientalec, Glava Indijca ... »Odlično je obvladala senčenje in je pri slikanju zelo natančna. Portretirancem se vidijo gube, pri Holandki preboden ušesni mešiček, celo umazanija za nohti …« pojasni vodič po razstavi.

Prirezani akti zaradi konservativnosti Kranjske

V Münchnu se je Kobilca družila in si pogosto z njimi delila tudi atelje s slikarkami Roso Pfäffinger, Mario Slavono in Käthe Kollwitz. Konec devetdesetih let 19. stoletja se je v Kobilčinem slikarstvu marsikaj spremenilo, v njene slike prihaja svetloba, menjala je žanr, pogost motiv so postali otroci.

Portretiranje mladih je bila zanjo možnost, da se spozna z vso družino, in zato je večkrat v takšni hiši nekaj časa tudi živela in otroke učila slikati. V tehniki pastela je bila njena poteza hitra, a nežna in ljubka, kar je bilo pri otrocih dobro.

V naslednji od sob sledijo žanrske slike. Ivana Kobilca se je z Bavarske med počitnicami redno vračala domov in s prijateljema slikarjem Ferdom Veselom in zbiralcem umetnin, zgodovinskih in etnoloških premetov Josipom Nikolajem Sadnikarjem hodila po Gorenjskem in je pogosto v skicirko ali na manjše platno ujela kakšen preprost ali izviren kmečki lik v domačijskem okolju. Ob platnu Likarice (pred 1891) so predstavljene tudi študije za sliko in fotografija, ki je avtorici služila pri slikanju.

Na razstavo so vključena tudi ključna dela drugih slovenskih realistov, kot so slike Pred lovom Jurija Šubica, Zamorka Antona Ažbeta ter dela Jožefa Petkovška in Ferda Vesela. Šubičeva Pred lovom je razstavljena poleg Kobilčinega Poletja, saj so avtorji razstave predvsem želeli podati primerjave na slikah zaradi moči razpršene svetlobe, ki na sliki pada pod določenim kotom in s tem ustvarja posebno dinamiko. Z Likaricami in Poletjem je leta 1891 sodelovala na Salonu du Champ-de-Mars v Parizu, vse do začetka dvajsetega stoletja pa tudi v Berlinu, Trstu, Zagrebu, na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, poleg Vesela kot prva Slovenka tudi na beneškem bienalu.

Obdobje konec 19. stoletja je zanjo pomenil umik med tako imenovane naturaliste – v likovno smer med starejšimi realisti in mlado gardo impresionistov. Z nekaj deli je predstavljeno tudi njeno zelo živahno, tako osebno kot ustvarjalno obdobje v Parizu.

Pomenljiv je oddelek z akti. V 19. stoletju je bilo ženskam zaradi (ne)morale prepovedano upodabljanje aktov. Slikarke so akt lahko študirale le pri liberalnih zasebnih učiteljih, Kobilca pa si je pomagala tudi s fotografijami. Kako naj bi torej ženske slikale človeško telo? »Predstavljajte si, da pišete pesmi samo s 15 črkami,« prispodobo poda Michel Mohor: »Kobilca je potem, ko se je vračala na Kranjsko, sama cenzurirala svoje slike aktov s tem, da jih je prirezala in je na sliki ostala samo glava z rameni.«

V eni od sob so na ogled slike, večinoma meščanski portreti članov premožnejših družin. Taka naročila so bila za Kobilco tudi najbolj zanesljiv vir dohodkov. Nenaročene pa je za različne razstave slikala člane svoje družine. Sestra Fani je bila njen najljubši model, sestra Marija, poročena Pintar, pa je, zlasti kadar je Ivana živela v tujini, skrbela za njene upravne zadeve, naokrog je pošiljala njene slike … Pomembno je bilo tudi naročilo ljubljanskega župana Ivana Hribarja za sliko Slovenija se klanja Ljubljani. Ivana Kobilca je takrat živela v Sarajevu, v alegorijo Ljubljani pa je vložila tudi večletni trud. Dobro je predstavljeno tudi njeno sarajevsko obdobje, ko je slikala tudi slike za tamkajšnje cerkvene naročnike.

Sledila je svojim sanjam

Med letoma 1906 in 1914 je svoje novo slikarsko življenje postavljala v Berlinu, a jo je pri snovanju prekinila prva svetovna vojna, na umetniški sceni pa se je že začela uveljavljati avantgarda. Ko se je vrnila v Ljubljano, se je v glavnem posvetila tihožitjem.

Ivana Kobilca je 46 let ustvarjala in delovala v svetovnih umetnostnih središčih, kjer se je zgledovala po največjih evropskih naturalistih in simbolistih. Bila je pridružena članica Salona francoskega nacionalnega društva za umetnost (Société Nationale des Beaux-Arts) in trikrat uvrščena na njegovo razstavo. Kot mojstrici socialnih stikov ji je uspelo portretirati ljudi vseh slojev in starosti: od milijonarjev, politikov, meščank in otrok do gorenjskih vaških posebnežev. Kobilca je zapustila več kot tristo slik in izjemen zgled, kako slediti svojim sanjam.

Oddajte svoj komentar

Kranj 0°

oblačno
vlažnost: 98 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

2/2

torek

2/7

sreda

4/7

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

IZLETI / Kranj, 20. november 2018

Martinovanje 2018

PREDAVANJA / Bled, 20. november 2018

O skotopičnem sindromu in disleksiji

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. november 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Kranj, 20. november 2018

Petdeset let Teritorialne obrambe

PRIREDITVE / Jesenice, 20. november 2018

Za otroke

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. november 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Radovljica, 20. november 2018

Predstavitev romana Z biciklom preko reke

PREDAVANJA / Tržič, 20. november 2018

(Pre)živeti za gore

 

 
 

 

 
 
 

Grad in zgodbe rodbine Khisl / 20:37, 19. november

Jaz sem pa mislil, da je izvor imena gradu iz besede 'prod' po nemško : Kies ! Že portal, potem stebri, povsod savski prod, smo se učili tud...

Večina občin že ima župane / 19:43, 19. november

Po prespani noči in po porazu iščem življenjske nauke. Enega takoj najdem: Tržičani si želijo politikov, ki so nepošteni, pokvarjeni, korupt...

Večina občin že ima župane / 19:27, 19. november

V tržiški tekmi izivalcev so "ravbarji" premagali "žandarje" in ostal je le še izzivalec Rupar z nekaj manj kot 20% glasov. V drugem krogu č...

Napovedujemo županske zmagovalce / 14:48, 16. november

Kandidat Rupar - lastnik podjetja EFFECTUS d.o.o. pa se bo po volitvah lahko posvetil poravnavi dolgov, ki jih ima njegovo podjetje do Davčn...

Napovedujemo županske zmagovalce / 14:32, 16. november

Tržičani so se v predvolilni bitki ravbarjev in žandarjev odločili za aktualnega župana mag. Boruta Sajovica. Pametno.

Že nameščajo praznično razsvetljavo / 09:09, 15. november

Upam, da bo komu na občini Bled kapnilo, da bi bilo potrebno okoli avtobusnega postajališča Union tudi postaviti kakšno svetilko, amapk za c...

Sodba potrjena tudi na vrhovnem sodišču / 09:18, 14. november

Pred leti sem zasledil, da je na tem primeru angažirano več kot 80 (osemdeset) kriminalistov. Torej sedaj vem zakaj se nobeden ni ganil, ko ...