Med vodenjem Michela Mohorja po razstavi, tokrat ob Kofetarici / Foto: Igor Kavčič

Slikarija je vendar nekaj lepega ...

Narodna galerija stoto obletnico svoje ustanovitve letos obeležuje tudi z veliko pregledno razstavo del slikarke Ivane Kobilca. Tudi zato, ker njeni najbolj znani sliki Poletje in Kofetarica sodita med najbolj priljubljene umetnine po izboru obiskovalcev Narodne galerije.

Ob neki priložnosti je Ivana Kobilca o svoji življenjski poti povedala: »Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.«

Seveda je razlogov za obsežno razstavo, ki so jo v Narodni galeriji odprli sredi junija in bo na ogled do 10. februarja prihodnjega leta, še več. Ivana Kobilca (1861–1926) nedvomno velja za najbolj znano slovensko umetnico slikarko, ki je uspela tako doma kot na tujem. Skupaj s prijateljicami in znankami spada med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Od zadnje večje razstave njenih del je minilo že skoraj štirideset let, v tem času pa so različni strokovnjaki, raziskovalci njenega življenja in dela, zbrali precej novih spoznanj in nekatera so na različne načine predstavljena tudi na razstavi. Konec koncev je bila Ivana Kobilca neposredno povezana z zgodovino Narodne galerije, saj je bila od leta 1920 do svoje smrti članica Društva Narodna galerija.

Na ogled tudi manj znana dela

Večino svojega odraslega življenja je Ivana Kobilca preživela v tujih velemestih, študirala je na Dunaju in kasneje v Münchnu, živela in delovala je v Parizu, Sarajevu in Berlinu in se je šele ob izbruhu prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano, kjer je bivala in ustvarjala do svoje smrti. V Narodni galeriji so med pripravami na razstavo evidentirali več kot 350 del, ki so nastala v različnih obdobjih njenega ustvarjanja, popisali so nove lastnike njenih slik, kar nekaj so jih ti posodili tudi za to postavitev, na umetninah in okvirjih so izvedli potrebne konservatorsko-restavratorske posege in pregledali številne dokumente, nova dognanja pa so črpali tudi iz zasebnih pisem, ki jih je Ivana Kobilca pošiljala domačim in so jih v galerijo pridobili šele pred kratkim.

Na razstavi v Novem krilu Narodne galerije je tako na ogled kar okrog 140 del iz vseh slogovnih obdobij in žanrov, od portretov do tihožitij, od olj na platnu do skic, fotografij … Ob njenih najbolj prepoznavnih in med ljudmi priljubljenih delih, kot sta Poletje in Kofetarica, so na ogled umetnine, ki so širši javnosti tako rekoč neznane, a v svoji predstavnosti izžarevajo slikarkino ustvarjalno moč, ki jo je vodila pri njenem umetniškem delu, hkrati pa kažejo tudi na različne vplive evropskih umetnostnih središč, v katerih je živela. Na razstavi Ivano Kobilca spoznamo kot eno največjih mojstric portreta pri nas, na ogled so slike iz let, ko se je naslanjala na temen ateljejski realizem in za kontrast so tu dela iz njenega svetlega pariškega obdobja. V Parizu in Sarajevu je slikala tudi na prostem, medtem ko so za Berlinsko in posebej ljubljansko obdobje zelo pogosta cvetlična tihožitja.

Mojstrica portreta

Čez poletje v narodni galeriji vsako nedeljo ob 11. uri pripravljajo javna vodstva po razstavi. Ker je zanje kar precej zanimanja, se velja nanj predhodno prijaviti. Eden vodnikov po razstavi je tudi Michel Mohor, med drugim soavtor besedila v katalogu k razstavi, ki se razprostira v devetih prostorih in obsega dvanajst tematskih sklopov.

Ivana Kobilca se je kot druga od štirih otrok rodila mami Mariji, ki je bila doma iz Podbrezij, in očetu Jakobu, ki je izhajal iz Kamnika. V Ljubljani, kjer je družina zaživela, sta svoje otroke vzgojila v meščane. Mohor je izpostavil predvsem slikarkino nenavadnost in pogum, ko je pri devetnajstih sama odšla iz takrat nekaj deset tisoč prebivalcev velike Ljubljane na skoraj milijonski Dunaj, z njeno mladostno željo, da bi se učila slikarstva. Kobilca se na Dunaju ni počutila najbolje, tudi zato, ker se kot ženska ni mogla vpisati na akademijo, zato je odšla v München.

Sprva je uspešno kopirala nekatere stare mojstre, v Münchnu pa se je izmojstrila v portretu. Ta prevladuje v prvi sobi. Med drugim je izpostavljen njen zadnji avtoportret, ki ga je naslikala leta 1914 v Berlinu. V »portretni sobi« so tako poleg njene najbolj znane Kofetarice (1888) na ogled tudi upodobitvi Kobilčinih matere in očeta, zanimivi so portreti oziroma študije z naslovi Holandka, Orientalec, Glava Indijca ... »Odlično je obvladala senčenje in je pri slikanju zelo natančna. Portretirancem se vidijo gube, pri Holandki preboden ušesni mešiček, celo umazanija za nohti …« pojasni vodič po razstavi.

Prirezani akti zaradi konservativnosti Kranjske

V Münchnu se je Kobilca družila in si pogosto z njimi delila tudi atelje s slikarkami Roso Pfäffinger, Mario Slavono in Käthe Kollwitz. Konec devetdesetih let 19. stoletja se je v Kobilčinem slikarstvu marsikaj spremenilo, v njene slike prihaja svetloba, menjala je žanr, pogost motiv so postali otroci.

Portretiranje mladih je bila zanjo možnost, da se spozna z vso družino, in zato je večkrat v takšni hiši nekaj časa tudi živela in otroke učila slikati. V tehniki pastela je bila njena poteza hitra, a nežna in ljubka, kar je bilo pri otrocih dobro.

V naslednji od sob sledijo žanrske slike. Ivana Kobilca se je z Bavarske med počitnicami redno vračala domov in s prijateljema slikarjem Ferdom Veselom in zbiralcem umetnin, zgodovinskih in etnoloških premetov Josipom Nikolajem Sadnikarjem hodila po Gorenjskem in je pogosto v skicirko ali na manjše platno ujela kakšen preprost ali izviren kmečki lik v domačijskem okolju. Ob platnu Likarice (pred 1891) so predstavljene tudi študije za sliko in fotografija, ki je avtorici služila pri slikanju.

Na razstavo so vključena tudi ključna dela drugih slovenskih realistov, kot so slike Pred lovom Jurija Šubica, Zamorka Antona Ažbeta ter dela Jožefa Petkovška in Ferda Vesela. Šubičeva Pred lovom je razstavljena poleg Kobilčinega Poletja, saj so avtorji razstave predvsem želeli podati primerjave na slikah zaradi moči razpršene svetlobe, ki na sliki pada pod določenim kotom in s tem ustvarja posebno dinamiko. Z Likaricami in Poletjem je leta 1891 sodelovala na Salonu du Champ-de-Mars v Parizu, vse do začetka dvajsetega stoletja pa tudi v Berlinu, Trstu, Zagrebu, na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, poleg Vesela kot prva Slovenka tudi na beneškem bienalu.

Obdobje konec 19. stoletja je zanjo pomenil umik med tako imenovane naturaliste – v likovno smer med starejšimi realisti in mlado gardo impresionistov. Z nekaj deli je predstavljeno tudi njeno zelo živahno, tako osebno kot ustvarjalno obdobje v Parizu.

Pomenljiv je oddelek z akti. V 19. stoletju je bilo ženskam zaradi (ne)morale prepovedano upodabljanje aktov. Slikarke so akt lahko študirale le pri liberalnih zasebnih učiteljih, Kobilca pa si je pomagala tudi s fotografijami. Kako naj bi torej ženske slikale človeško telo? »Predstavljajte si, da pišete pesmi samo s 15 črkami,« prispodobo poda Michel Mohor: »Kobilca je potem, ko se je vračala na Kranjsko, sama cenzurirala svoje slike aktov s tem, da jih je prirezala in je na sliki ostala samo glava z rameni.«

V eni od sob so na ogled slike, večinoma meščanski portreti članov premožnejših družin. Taka naročila so bila za Kobilco tudi najbolj zanesljiv vir dohodkov. Nenaročene pa je za različne razstave slikala člane svoje družine. Sestra Fani je bila njen najljubši model, sestra Marija, poročena Pintar, pa je, zlasti kadar je Ivana živela v tujini, skrbela za njene upravne zadeve, naokrog je pošiljala njene slike … Pomembno je bilo tudi naročilo ljubljanskega župana Ivana Hribarja za sliko Slovenija se klanja Ljubljani. Ivana Kobilca je takrat živela v Sarajevu, v alegorijo Ljubljani pa je vložila tudi večletni trud. Dobro je predstavljeno tudi njeno sarajevsko obdobje, ko je slikala tudi slike za tamkajšnje cerkvene naročnike.

Sledila je svojim sanjam

Med letoma 1906 in 1914 je svoje novo slikarsko življenje postavljala v Berlinu, a jo je pri snovanju prekinila prva svetovna vojna, na umetniški sceni pa se je že začela uveljavljati avantgarda. Ko se je vrnila v Ljubljano, se je v glavnem posvetila tihožitjem.

Ivana Kobilca je 46 let ustvarjala in delovala v svetovnih umetnostnih središčih, kjer se je zgledovala po največjih evropskih naturalistih in simbolistih. Bila je pridružena članica Salona francoskega nacionalnega društva za umetnost (Société Nationale des Beaux-Arts) in trikrat uvrščena na njegovo razstavo. Kot mojstrici socialnih stikov ji je uspelo portretirati ljudi vseh slojev in starosti: od milijonarjev, politikov, meščank in otrok do gorenjskih vaških posebnežev. Kobilca je zapustila več kot tristo slik in izjemen zgled, kako slediti svojim sanjam.

Oddajte svoj komentar

Kranj 26°

pretežno jasno
vlažnost: 53 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

12/26

sreda

12/26

četrtek

12/29

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

PRIREDITVE / Gorenjska, 19. september 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Vodice, 19. september 2018

Pravljično popoldne

PREDAVANJA / Kamnik, 19. september 2018

Maistrov večer

IZLETI / Šenčur, 20. september 2018

Pohod po območju občine Šenčur

IZLETI / Kranj, 20. september 2018

Pohod na Gartnerkofel

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. september 2018

Medgeneracijske prireditve

IZLETI / Naklo, 20. september 2018

S kolesom čez Rovte

/ Kranj, 20. september 2018

Kdo, če ne ti – kdaj, če ne zdaj?

 

 
 

 

 
 
 

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 16:29, 18. september

Seveda je kapitalistom v Sloveniji v interesu zaposlovati azilante, vsaj nekej časa bodo tiho in delali za minimalca, domači so se začeli upirati in zahtevajo večje plače..

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 22:04, 17. september

Pozdravljen_a gospa ali gospod Kitty!Jaz sem ta 'študentka', katere življenje vas tako zelo zanima, da bi k meni celo poslali 'ustrezne služ...

Valvasorjev dom spet najboljši / 16:10, 17. september

Ta Žirovnica ima res srečo, ker imajo najboljšega župana v SLO in najbolj poštenega, priljudnega. Ki nič ne skirva, vse objavlja in seznanja...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 15:51, 17. september

19 let ima Afganistanec, pa se je pred meseci poročil z Idrijsko študentko? Seveda iz ljubezni.....Kje in kako pa živita? Bi kdo od ustrez...

Poklon bazoviškim junakom / 16:24, 13. september

Večna slava junakom, kateri so se uprli fašistom in zato dali svoja življenja !!
Domobranči in belčki, požrite se od sramote slovenskega naroda !!

Odškodnina roparju banke / 11:03, 10. september

marker1, se strinjam z vami.

Brez gospodarstva ni sociale / 12:27, 9. september

Klub slovenskih podjetnikov (SBC) se tudi ne strinja s predlaganimi ukrepi in vabi somišljenike in podpornike vabi k podpisu peticije ZA pod...