O Pvaninski roži, Udamu, Johani in jezerskem »užnivcu«

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Jezersko / četrtek, 2. avgust 2018 / 12:51  

Več poletij zapored gostom in domačinom na Jezerskem bogatijo dogodki s skupnim imenom Jezerska štorija. Pod tem imenom pa vsak petek do konca junija v Jenkovi kasarni tudi uprizarjajo režirane zgodbe iz istoimenske knjige Andreja Karničarja.

Jezersko – Lepo število obiskovalcev se je zbralo v petek zvečer pred Jenkovo kasarno, pred petsto leti nastalo stavbo, ki je del Jenkove kmetije, v njej pa je etnografski muzej z zbirko predmetov iz življenja naših prednikov. V preteklih stoletjih je služila kot prenočišče potujočim trgovcem, ki so potovali čez Jezersko. V eni od sob so na stenah še lepo ohranjeni podpisi in napisi tovornikov iz 16. stoletja, ki jim ni do živega prišel niti požar, ki je pozneje razdejal to stavbo. O zgodovini kasarne in Jenkove kmetije obiskovalci z zanimanjem prisluhnemo Olgi Tičar, gospodarici Jenkove kmetije, ki v pristni jezerski govorici predstavi predmete iz preteklosti in nas popelje skozi sobe, kjer domači amaterski igralci odigrajo prizore iz Jezerske štorije.

Tudi knjiga, iz katere so vzete režirane zgodbe, je zapisana v jezerskem narečju. Knjigo je pred dvema desetletjema izdal domačin Andrej Karničar, Olga Tičar ga predstavi kot legendarnega oskrbnika Češke koče in očeta znamenitih jezerskih alpinistov. Bil pa je tudi pozoren poslušalec zgodb, poleg tega pa izvrsten pripovedovalec, se spominja njegov sin Drejc Karničar. »Deset let je oče zbiral material pri domačinih. Najprej je želel spisati eno knjigo, ki bi vključevala jezersko kroniko in zgodbe v narečju, potem pa sta izšli dve knjigi, ena je Jezerska kronika, druga Jezerske štorije. V slednji sta zbrani 102 štoriji, in ker so v narečju, je bilo treba premagati tudi izziv, kako jih spraviti v pisno obliko,« pove Drejc Karničar, prav tako eden od igralcev v Jezerski štoriji. »Bil je dober poslušalec in je znal prisluhniti zgodbam, ki so mu jih pripovedovali ljudje v domači »šuštariji«. Pa tudi sam jih je pripovedoval, tako nam doma kot v Češki koči. Vesel sem, da so se ohranile v knjigi kot dragoceno pričevanje o naši preteklosti in tudi kot zapis jezerske govorice.«

Poleg Drejca so prizore zaigrali še Suzana Rebolj, Mija Murovec (ki mimogrede na kolovratu pokaže še predenje ovčje volne), Brane in Filip Žagar, ob pripovedovalki Olgi pa je ves čas njena vnukinja Brina. Olga navije sto let star gramofon z njihove kmetije in zaigra na harmonij. »Babica so ga kupili za mojo mamico, ki je še pri osemdesetih letih igrala nanj,« obudi spomine. Pojasni tudi, čemu so služili posamezni predmeti iz zbirke, kako nekateri delujejo, pa bodo lahko obiskovalci videli na skorajšnjem Ovčarskem balu na Jezerskem.

Igralci odigrajo prizor, kako se je po domače Tinčkova Katra po več letih, ko je služila na tujem, vrnila v domači kraj, potem pa ni več znala slovensko. Druga slika prikazuje Udama in njegovo Johano, ki ga je iz ljubosumja zapustila, pa se je iz domače Kokre kmalu vrnila k njemu. Sklenili pa so z zgodbo Rekarjevega Johana, ki je vešče rezljal gumbe iz roževine, hkrati pa veljal za velikega »užnivca« (lažnivca).

Tretja uprizoritev Jezerske štorije je privabila veliko obiskovalcev, ki so se izvrstno zabavali, na koncu pa sta jih sestri Olga Tičar in Mija Murovec še prijazno pogostili. Kot pravi Lucija Muri iz TIC Jezersko, dogajanja pod skupnim imenom Jezerska štorija ponujajo gostom, nastanjenim po namestitvenih obratih v kraju, pride pa tudi veliko ljudi iz doline, ki se namenoma odpravijo na katerega od dogodkov. Poleg igre imajo tudi turistične oglede Jezerskega, pohod za otroke, prikaz predenja volne in kuhanje masovnjeka ob Planšarskem jezeru. Majda in Tone Krmc iz Šentjerneja na Dolenjskem, ki sta s sinom, snaho in tremi vnuki na počitnicah na bližnji Šenkovi domačiji, sta takole ocenila Jezersko štorijo: »Všeč sta nam bili tako predstavitev muzeja kot igra. In vse smo razumeli, čeprav je v dialektu.« Jezersko jima ni povsem neznano, saj je Majda že pred desetletji sem hodila na počitnice. Neznano pa ni niti Zofki in Ožboltu Zaplotniku z Visokega. Ožbolt je namreč otroštvo preživel na Jezerskem: »Jezersko štorijo sem bral, prvič pa sem si ogledal tudi igrane prizore. Zame je še posebno zanimivo, ker sem like iz štorij tudi poznal, med njimi tudi posebneža Rekarjevega Joža. Včasih mu z ženo tudi prižgeva svečo na grobu.«