Ko razvoj zavira birokracija

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Mengeš / torek, 10. julij 2018 / 11:21  

Ko so soglasja pridobljena, finančna sredstva zagotovljena in je vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja že na ministrstvu za okolje in prostor, bi človek mislil, da projekta skorajda nič ne more več ustaviti. Da ni tako, so v teh dneh spoznali Mengšani, ki nestrpno pričakujejo začetek gradnje zadnjega dela obvoznice, ki jih bo končno rešil vsakodnevnih kolon vozil, ki se vijejo skozi naselje. Odkar so leta 2011 v Mengšu zgradili večji del obvoznice, ne pa tudi ključne zadnje tretjine, približno 1,6 kilometra ceste, ki bi promet v celoti usmeril mimo naselja, so Mengšani vajeni čakanja, obljub in žal tudi večnih zapletov.

Ponavadi je največ težav z zagotavljanjem sredstev. Če so ta na voljo, birokratski stroj poskrbi za kakšen drug šum v sistemu. Pred leti je glede mengeške obvoznice računsko sodišče izdalo mnenje, da je Dars v prekršku, ker gradi necestninske ceste, lani denimo v Vodicah niso mogli verjeti, da se je zoper izvedeno komasacijo, s katero so zagotovili zemljišča za njihov del povezovalne ceste Želodnik–Vodice, pritožil sklad kmetijskih zemljišč. V zapletenem birokratskem kolesju se vedno zgodi nekaj, kar zavre postopke in poskrbi, da se ti vlečejo brez konca in kraja.

Zadnji tovrsten primer je še bolj absurden in se je zgodil kar znotraj Darsa. Sredi maja so namreč začeli postopek oddaje javnega naročila za izgradnjo manjkajočega dela mengeške obvoznice. Ker ocenjena vrednost investicije za slabega pol milijona presega 2,5 milijona evrov, mora z objavo soglašati tudi nadzorni svet družbe. A ta je izdajo soglasja zadržal, dokler Dars ne uredi evidence premoženja. Po pritisku javnosti, predvsem pa mengeške občinske uprave pa tudi ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča, so nadzorniki včeraj ponovno obravnavali sklep in naj bi vendarle prižgali zeleno luč za objavo javnega naročila.

A dejstvo ostaja, da razvejan državni aparat ovira samega sebe, zaradi česar na le nekajkilometrske povezave čakamo tudi desetletje ali več, pogosto na račun zdravja in dobrega počutja ljudi ter gospodarskega razvoja. V 27 letih smo sproducirali več kot osemsto zakonov in okoli dvajset tisoč podzakonskih aktov, ki slabo rešujejo probleme, dobro pa zamegljujejo odgovornost odločevalcev in omogočajo, da državne institucije in vsakokratne vlade in njeni ministri s prstom kažejo drug na drugega. V Mengšu, Vodicah in še kje pa še vedno čakajo ...