Iskalec resnice iz Poljan

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. julij 2018 / 10:36  

V Poljanah so se z več dogodki spomnili stopetdesete obletnice rojstva poljanskega rojaka, filozofa, teologa in duhovnika dr. Aleša Ušeničnika. Ob jubileju so odkrili tudi spominsko ploščo bratoma Ušeničnik in izdali zbornik z naslovom Iskalca resnice – Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc.

Osrednjo prireditev ob 150. obletnici rojstva Aleša Ušeničnika so pripravili v kulturnem domu v Poljanah, kjer je o enem naj­uspešnejših slovenskih katoliških filozofov, kot opisujejo Ušeničnika, spregovoril literarni zgodovinar Matija Ogrin. Še pred tem je ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore v župnijski cerkvi sv. Martina v Poljanah daroval sveto mašo in blagoslovil spominsko ploščo Alešu in Francu Ušeničniku. Ob tej priložnosti so premierno prikazali še dokumentarni film o Alešu Ušeničniku in predstavili zbornik Iskalca resnice – Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc, ki ga je uredila Majda Debeljak.

Oblikovali duhovno podobo Slovencev

»Aleš Ušeničnik je v več kot petdesetih letih svojega aktivnega življenja ustvaril enega od najbolj impozantnih in vplivnih intelektualnih opusov v vsej slovenski duhovni in kulturni zgodovini,« je v svojem govoru poudaril Matija Ogrin in opozoril na njegovo velikansko filozofsko, teološko, pedagoško in splošno kulturno delo, ki obsega več kot dvajset knjig in na stotine člankov, v katerih je obravnaval filozofsko spoznavoslovje, ontologijo, družbeni nauk oziroma sociologijo in nekatera teološka vprašanja, ob tem pa se je odzival na neštevilna obča družbena in kulturna vprašanja, ki jih je prinašalo življenje. Ušeničnik sodi v generacijo slovenskih duhovnikov, rojenih okrog ali kmalu po letu 1850, ki so oblikovali slovensko duhovno zgodovino 19. in 20. stoletja. »Poleg opravljanja temeljnega poklica duhovnika so delovali na domala vseh področjih znanosti in kulture, založništva in izdajateljstva.« Med njimi je omenil Mihaela Lendovška, Frančiška Lampeta, Antona Hribarja, Antona Medveda in mnoge druge ter med njimi v literarni kulturi bolj poznane Simona Gregorčiča, Frana Saleškega Finžgarja, Franca Ksaverja Meška in Stanislava Škrabca. »Ti duhovniki so s svojim intelektualnim delom bistveno oblikovali duhovno podobo Slovencev v težavni dobi prehoda iz 19. stoletja v moderni čas,« je razložil Ogrin in dodal, da sta njihovo življenje za­znamovali dve značilnosti, ki sta skupni vsem. Domala vsi so namreč izšli iz vernih kmečkih družin, kjer so ljudje od malega trdo delali, pri odločitvi za duhovniški poklic pa niso toliko mislili na to, kako bodo s tem uresničili svojo osebnost in dosegli svoj smisel življenja, ampak kaj je v danem položaju prav in kaj so dolžni storiti. »Mislili so predvsem na to, kar so spoznali kot svojo dolžnost pred Bogom in pred ljudmi, in ne na to, kako bodo svobodni, srečni in izpolnjeni. Niso toliko mislili na svojo osebno tuzemsko srečo, marveč na večno dobro in večno srečo svojih bližnjih in sebe.«

Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc sta bila med prvimi slovenskimi študenti v Rimu. Leta 1890 je Aleš Ušeničnik doktoriral iz filozofije, štiri leta kasneje pa še iz teologije. Od leta 1897 je urejal revijo Katoliški obzornik, ki jo je leta 1907 preosnoval v prvo slovensko znanstveno revijo Čas in jo urejeval skoraj do druge svetovne vojne. Več kot štirideset let je kot profesor poučeval na teološki fakulteti in bil večkrat njen dekan, dve leti pa celo rektor Univerze v Ljubljani. »Bil je tudi med osmimi ustanovnimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter njen prvi predsednik,« je spomnil Ogrin, ki je v nadaljevanju osvetlil Ušeničnikovo obširno delo za katoliško kulturo. »V tem svojem delu je izhajal iz stališča, da iz skrbi za različne vidike življenja nastajajo različni vidiki oziroma elementi kulture, kot so materialna, socialna in politična kultura, ki zagotavljajo gmotno blago­stanje in skupno dobro, potem intelektualna, etična in estetska kultura, ki nastajajo kot sad človekovega strem­ljenja po spoznanju in lepoti, ter naposled filozofija kot višja intelektualna kultura in končno religiozna kultura.« Kultura je torej večstranska in večplastna. »Ideal kulturnega razvoja je po Ušeničnikovih besedah harmonija v razvoju vseh kulturnih sil. Bis­tveno za harmonični razvoj kulture pa je, da je materialna kultura podrejena etični in religiozni kulturi. Zato je religija edina moč, ki more voditi narode k idealu kulture, k najvišjemu napredku.«

Pokristjanjenje kulture

Kot osrednjo Ušeničnikovo misel zato Ogrin navaja njegovo razmišljanje, da je največja naloga 20. stoletja pokristjanjenje kulture. »O tem je govoril zato, ker je ugotavljal, da je bilo 19. stoletje predvsem stoletje materialne kulture, prva svetovna vojna pa je bila krvav dokaz, da po vseh pridobitvah materialne kulture zlo in nesreča v človeku nista nič manjša kot prej. Še bolj bi to veljalo za drugo svetovno vojno.« Po Ušeničnikovem prepričanju namreč človeka osreči in uteši le kultura, ki veže končnost z neskončnostjo, ki druži človeka z Bogom. »Zato je treba dati kulturi religiozno vsebino, jo pokristjaniti,« je poudaril Ogrin in dodal, da je s tem Ušeničnik povedal isto ali zelo podobno kot pol stoletja pozneje papež Janez Pavel II., ko je govoril o potrebi po novi evangelizaciji, ki je po Ogrinovem prepričanju danes še mnogo večja kot v Ušeničnikovem času. »Slovenska katoliška kultura je v sto letih od Ušeničnikovega časa do danes zaradi raznih zgodovinskih razlogov zelo oslabela, slovenski katoličani danes na nekaterih področjih skorajda nimamo katoliške kulture ali jo vsaj v določeni meri pogrešamo.« To se po Ogrinovem mnenju občuti v skrbi za skupno dobro v družbenem življenju. Ob tem je opozoril na Ušeničnikovo delo Knjiga načel, v katerem je svojo filozofijo predelal v uporabno obliko za vsakdanje življenje, nekakšno uporabno filozofijo. »Knjiga načel je bila prvotno namenjena sred­nješolcem, danes bi jo z velikim pridom mogel uporabiti vsak odrasel, resen katoličan.« V njej je načela označil za vodilne misli, ki ravnajo naše spoznanje in delovanje. Načela so ali prava ali kriva; prava, če se v njih izražajo resnice, in zmotna, če se v njih izražajo zmote, ki vodijo v nove zmote in blodna dejanja. Prava načela, pravi Ušeničnik, so vodilne resnice, te pa imajo v sebi moč, da pri­vlačijo, animirajo našo voljo tudi za težavne in dolgotrajne napore. »Ob njegovih mislih bi mogli mnogi še danes duhovno živeti, se umsko krepiti in se orientirati prav tako, kakor so se nekdaj,« razmišlja Ogrin.

Knjiga o življenju

V nadaljevanju večera so prikazali še dokumentarni film o Ušeničniku z naslovom Knjiga o življenju, ki ga je režiral Rok Pisk, pri njegovem nastanku pa sta združila moči Socialna akademija Ljub­ljana in Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane.