Nikamor se ne mudi, sem še mlad

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / petek, 6. julij 2018 / 18:30  

Cestni kolesar Matej Mohorič je doma, v Sloveniji, bolj malo, ko pa pride, se najbolj razveseli domače hrane – mamine nedeljske goveje juhe in musake.

Živite v tujini, tako da vas je doma težje dobiti?

»Že tretje leto stalno bivam na jugu Francije, v bližini Nice. V Slovenijo se vračam bolj poredko. Nekajkrat na leto se vrnem, da preživim nekaj časa s svojo družino. Vreme je tukaj predvsem v zimskem času kolesarjem precej bolj naklonjeno. Tako se lahko v miru posvetim treningu. Tudi sicer je tukaj manj distrakcij in sem lahko bolj osredotočen na svoje delo. Mednarodno letališče v Nici je na dosegu roke in med letom, ko ogromno potujemo po Evropi in svetu, mi to precej olajša življenje. Tukaj je tudi veliko kolegov, ki dirkajo v ekipah svetovne serije, tako da se vedno najde družba za dolge treninge.«

Pred kratkim ste prvič postali članski državni prvak. Kako pomemben je ta domači uspeh?

»Državno prvenstvo ima posebno vrednost, ker državni prvak potem celo leto nastopa v posebni majici državnega prvaka v barvah slovenske zastave. Naslov mi veliko pomeni, ponosno bom po svetu zastopal barve Slovenije.«

Kdaj boste prvič na dirki v majici državnega prvaka in ali so vam ga v ekipi že pripravili?

»Moja naslednja dirka bo po Avstriji, ki se začne sedmega julija v Feldkirchu. V Sportfulu, ki je naš opremljevalec z dresi, so majico že pripravili, a jo bomo javnosti predstavili na dirki po Avstriji. Dres je zelo preprost in lepo poudari slovensko zastavo, meni osebno je zelo všeč.«

Kateri so vaši naslednji cilji?

»Dirka po Avstriji mi bo služila kot priprava na evropsko prvenstvo na Škotskem in BinckBank Tour v Belgiji, kjer bom nastopil na začetku avgusta. Ti dve dirki sta moj cilj poletnega dela sezone. Jeseni bo še svetovno prvenstvo v Innsbrucku. Trasa je naklonjena kolesarjem, ki so odlični v vožnji v klanec. Sam ne spadam med tiste, ki lahko računajo na vidnejši rezultat. Slovenci imamo Primoža Rogliča, ki spada v krog favoritov. Verjamem, da mu bom lahko v precejšnjo pomoč v lovu na naslov ali medaljo.«

Letošnje leto je čez polovico, uspehov je bilo že veliko. V čem ste letos naredili še korak naprej in kakšen vpliv ima pri tem selitev v ekipo Bahrain Merida, v kateri ostajate?

»Mislim, da je menjava okolja bistveno vplivala na moj napredek. V ekipi Bahrain Merida se počutim odlično. Že na začetku sezone sem dobil program treningov in priprav, ki je bil prikrojen mojim željam. Vedno sem imel dovolj časa, da sem se pripravil na vsako dirko posebej. Letos sem bil štirikrat na skupnih pripravah z ekipo. Najprej dvakrat v zimskem času, potem pa sem šel še dvakrat na višinske priprave na Tenerife. Odlično se razumem s svojim trenerjem Paolom Artusom. Poleg tega letos sodelujem tudi z našo nutricionistko Lauro Martinelli, ki skrbi za našo prehrano. Na vse dirke s seboj pripeljemo tudi svojega kuharja, tako da nič ni prepuščeno naključju. Med ostalimi člani osebja je veliko Slovencev. Super druščina smo, odlično sodelujemo. Vedno je dovolj smeha. Tudi med kolesarji nas je Slovencev kar sedem. Ekipa ima močan slovenski pridih, saj jo je ustvaril Milan Eržen, ki mi v svetu kolesarstva pomaga že od mladinskih vrst.«

Povsem ste se posvetili kolesarstvu. Tudi študij je na stranskem tiru.

»Po zaključeni maturi na Gimnaziji Kranj sem podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo in študij postavil na stran. Sicer sem v svoji prvi sezoni v zimskem času uspešno končal prvi semester študija ekonomije in športnega menedžmenta na fakulteti UCN na Danskem – študij je potekal v angleščini, v celoti po spletu, a mi je delo zanj vzelo približno štiri do pet ur na dan, kar je mnogo preveč, da bi to zmogel tudi med sezono. Zato sem študij po koncu semestra prekinil. Tega ne obžalujem. Profesionalni šport zahteva celega človeka in vso mojo pozornost, če želim biti v njem uspešen.«

Lani ste dobili etapo na Vuelti, letos najdaljšo etapo na Giru. Kdaj bi lahko prišel na vrsto nastop na Touru?

»Svoj krstni nastop na dirki po Franciji bom najverjetneje dočakal v prihodnji sezoni. Nikamor se mi ne mudi. Imam 23 let in mislim, da je pred mano še dolga športna pot in mnogo kilometrov in dirk.«

Izjemni ste v spustu. Vaša zabeležena najvišja hitrost?

»Najhitreje sem se po klancu navzdol spustil leta 2014 na dirki po Avstriji. Medtem ko smo lovili priključek v glavno skupino, sem na spustu dosegel hitrost 121 kilometrov na uro. To ni bilo najbolj pametno, čeprav nisem namensko želel podirati rekordov. Sicer pa sam sebe nimam za najhitrejšega spustaša, to dobro vedo tudi kolegi v karavani. Daleč najbolj spretni in hitri spustaši so sprinterji.«

Kaj pa domači – lahko gledajo te vaše vratolomne spuste?

»Doma vedo, da na spustih ne tvegam, ampak jih še vedno odpeljem v okvirih svojih zmožnosti in z minimalno rezervo. Med dobro tehnično odpeljanim spustom brez vožnje na meji in vrhunsko odpeljanim spustom, kjer v kakem ovinku tudi malo zamižiš, je razlika res minimalna – mogoče največ nekaj sekund – tako da posledično ni vredno tvegati. Tudi sicer se veliko bolj nelagodno počutim med spuščanjem v skupini, kjer moram na relativno kratki varnostni razdalji slediti liniji kolesarja pred seboj in zaupati, da ne bo storil napake. Ko sem na čelu, lahko izbiram svojo pot in se počutim precej bolj varno in samozavestno.«

Zanimive številke delite na Stravi. Imate več kot 7500 sledilcev. Vam veliko pomeni virtualni stik tudi z rekreativnimi kolesarji v Sloveniji?

»Mislim, da so socialna omrežja za športnike pomemben del interakcije s svojimi navijači. Na Stravi lahko rekreativci primerjajo svoje vožnje z našimi, to nekaterim izmed njih veliko pomeni. Ne moti me, če ljudje spremljajo moje treninge in številke in se potem primerjajo.«

Z uspehi pridejo tudi obveznosti. Kako ob vsem skrbite za svoj notranji mir?

»Vedno si znam vzeti čas zase in se sprostiti. Nisem preveč anksiozen in sam sebi nikoli ne ustvarjam pretiranega pritiska. Svoj dnevni urnik razporedim že za nekaj dni vnaprej in se potem tega držim.«

Kaj je bilo bistveno, da ste postali takšna osebnost?

»Mislim, da je za moj razvoj najbolj zaslužna moja družina in tudi okolje na splošno. Zagotovo gre največja zahvala vzgoji mojih staršev, ki so me navadili dela in organiziranosti, pa tudi vsem učiteljem, profesorjem in vrstnikom.«

Omenili ste, da ste zelo malo doma v Podblici. Koliko je bilo letos takšnih dni?

»Na leto v Sloveniji preživim okrog osemdeset dni, a navadno nikoli več kot dva tedna skupaj. Mislim, da tudi na splošno skoraj nikoli ne preživim dveh tednov na enem kraju. Čez sezono naberem od osemdeset do devetdeset tekmovalnih dni, poleg tega na dirke vedno pridemo kak dan prej in odidemo kak dan kasneje, tako da že to nanese približno štiri mesece na leto. Nadaljnje tri mesece preživim na pripravah, ostali del leta pa doma, večino časa na jugu Francije, občasno pa pridem k družini v Slovenijo.«

Tudi letos ste z obiskom razveselili mlade kolesarje v matičnem Kolesarskem klubu Kranj.

»Trudim se, da ohranjam stik s svojim matičnim klubom. Lepo je videti mlade kolesarje in jih pospremiti na trening. Zanje sta bolj kot rezultati pomembni kvalitetno preživljanje prostega časa in sklepanje prijateljstev. Poleg tega se naučijo tudi skrbeti za svoje telo in zdravo živeti. Dandanes ima vedno več ljudi zdravstvene težave zaradi sedečega načina življenja. Otroci, ki se že zgodaj začnejo ukvarjati s športom, imajo težav zagotovo manj.«

Kaj je tisto, kar bi vam pomenilo največ, ko boste s časovne razdalje pogledali na športno pot?

»Zame je najbolj pomembno, da sem zadovoljen in da svoje delo opravljam z veseljem. Rad sem obkrožen z ljudmi, ki z mano sodelujejo, in ponosen sem na naše dosežke. Moji rezultati niso le moji, ampak so plod dela vseh – trenerjev, maserjev, osebja ekipe, mehanikov in prijateljev, ki mi pomagajo – konec koncev ima pomembno vlogo tudi moja družina, ki me podpira in mi je vse skupaj omogočila od samega začetka moje kolesarske poti. Več kot medalje mi pomenijo nasmehi ljudi, ki me podpirajo in mi pomagajo, in nasmehi tistih, ki jih s svojimi uspehi zvabim, da si tudi sami kupijo kolo in v prostem času naredijo nekaj dobrega za svoje zdravje ter pri tem uživajo.«