Blizu ji je zven slovenščine

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. junij 2018 / 09:58  

Svoboda je naslov pesmi, s katero je na letošnji Emi, slovenskem izboru za Pesem Evrovizije, nastopila Emilia Dębska z umetniškim imenom Mila. Poljakinja iz Lublina že deset let živi v Kranju, je diplomirana pianistka in pevka, ki deluje na Poljskem, vedno več pa tudi v Sloveniji.

Mila je vaše umetniško ime, s katerim ste nastopili na letošnji Emi in bo odslej tudi vaš zaščitni znak na slovenski glasbeni sceni. Se obrnete, če vas kdo pokliče Mila?

»Seveda se. Ime Mila izhaja še iz moje družine na Poljskem. Imam starejšega brata in veliko bratrancev, jaz pa sem najmlajša – rozina, kot se reče pri nas. Mila je ljubkovalno od Emilia in me tako kličejo moji starši, brat in bratranci ter prijatelji. Ko sem prišla v Slovenijo in sem začela nastopati, sem bila Emilia Dębska. Ljudje so imeli kar nekaj težav predvsem z izgovarjavo mojega priimka, in sem se potem odločila za Milo, ki je pravzaprav moje naravno ime in mi je tudi, če ga povežem s svojo osebnostjo in značajem, zelo všeč.«

Sicer prihajate iz mesta Lublin na vzhodu Poljske, predvidevam pa, da ste se v Varšavo odpravili zaradi študija na glasbeni akademiji?

»Tako je. Osnovno šolo in gimnazijo sem končala v domačem Lublinu, ob tem pa sem ves čas v glasbeni šoli obiskovala pouk klasičnega klavirja. V nadaljevanju sem na Akademiji za glasbo v Katowicah študirala vokal na oddelku za džez, ob tem pa sem v Varšavi obiskovala še džezovsko šolo za petje ter klavir. To so bila leta, ko sem skoraj ves čas posvetila glasbi. Klavirske harmonije sem iz klasične glasbe želela razširiti tudi na druge glasbene zvrsti. Seveda sem v teh letih imela tudi svoj sestav, akustično skupino Emilia & Wild Art. Poleg mene pevke sta bila v skupini še dva kolega, kitarist in basist. Igrali smo bluesovsko glasbo po različnih festivalih in odrih na Poljskem, publiko pa smo tudi presenečali na ulici. Ta je bila zame ena najpomembnejših glasbenih izkušenj, predvsem zaradi energije, ki sem jo dobivala od ljudi, ki so se ustavljali in z navdušenjem prisluhnili mojemu nastopu.«

V Varšavi ste tudi že začeli svojo profesionalno pot v znanem glasbenem gledališču Teater Studio Buffo, s katerim ste nastopali na največjih odrih po vsej Poljski in tudi na nacionalni televiziji. Pa vendar, kaj je bilo tisto, kar vas je spodbudilo za selitev v Slovenijo?

»Takrat še z zaročencem sva skupaj zaživela v Varšavi, kjer se je rodila tudi najina hči Sara Emilia – zdaj je stara deset let – ki je pred štirimi leti dobila še bratca Juljana Gala. Začela sem tudi delati v glasbenem gledališču, kjer sem pela do osmega meseca nosečnosti. Za angažma v gledališču Teater Studiu Buffo sem bila sicer izbrana na avdiciji. Med drugim sem pela tudi v priljubljenem poljskem muzikalu Metro, ki je na sporedu že 26 let. Predstava je super, sama pa sem poleg petja dobila izkušnje gibanja na odru in izvajanja različnih koreografij. Preizkusila sem se seveda tudi kot igralka.

Komaj dva meseca po porodu so me tisto jesen že klicali na oder. Tako sem nekaj mesecev delala na polno, čeprav sem imela doma dojenčico. Z zaročencem sva se odločila, da morava nekaj spremeniti, da tako ne bo šlo naprej. Ko pride družina, razmišljaš drugače, zato sva se odločila za selitev v Slovenijo, kjer je življenje bolj umirjeno, je čist zrak ter bližina čudovite narave.«

Kako ste se potem znašli v Kranju, bržkone ste zelo pogrešali Poljsko?

»Imela sem dojenčka in sem predvsem potrebovala mir in prijetno okolje, zato mi je zelo ustrezalo, da sem imela veliko časa samo za otroka. To je bil moj materinski dopust, preden sem začela delovati na slovenski glasbeni sceni.

Nisem potrebovala ne vem kakšnega druženja, saj sem postala mamica in se zelo lepo počutim v tej vlogi. Družinica je in vedno bo zame najpomembnejša. Sicer pa sem v Slovenijo prišla brez kakršnihkoli računov o glasbeni karieri. Moj cilj je bil, da se tu dobro počutim sama s seboj in v krogu svojih bližnjih. Po značaju sem odprt človek in ne glede na svoj geografski položaj se vedno trudim izkoristiti svoj glasbeni potencial. Od nekdaj pišem svoje pesmi tako v poljskem kot angleškem jeziku, kmalu se bom kot avtorica preizkusila tudi v slovenskem jeziku. Še vedno sem glasbeno dejavna na Poljskem, kar se tiče življenja, pa je moje srce tukaj.«

Pa vendar, že prva leta po prihodu v Slovenijo sta nastopali v televizijskih šovih, kot sta Hri Bar in Spet doma ...

»Leta 2010 in 2011 sem nastopala kot pevka v oddajah, ki ste jih omenili, a so jih kasneje ukinili. Prejšnje sezone sem veliko delala v Varšavi, kjer imam z gledališčem še vedno sklenjeno pogodbo, posnela pa sem tudi avtorske skladbe za svojo ploščo. Počasi se je začelo spet dogajati tudi v Sloveniji, ki se je v zadnjih letih v glasbenem smislu zelo spremenila. Na pozitivno. Vse več je recimo muzikalov, če pogledamo kakšnih pet, sedem let nazaj, tega tukaj še ni bilo. Tudi nasploh se veliko bolje počutim tu v Sloveniji kot na Poljskem, sploh glede na to, v kakšno smer se tam zdaj odvija državna politika.«

Posneli ste tudi prvo skladbo z naslovom Svoboda v slovenskem jeziku in z njo nastopili na letošnji Emi. Ste imeli kaj treme pred slovenščino?

»Niti ne. Nasprotno – to je bil zame še poseben izziv. Obožujem jezike, tudi slovenščino po desetih letih kar dobro obvladam in jo imam rada. Blizu mi je tudi zven slovenskega jezika. Sicer pa so se fantje dobili v studiu in zame pripravili to pesem – za glasbeni del je poskrbel vsestranski Denis Horvat, besedilo pa je spisal Matevž Šalehar - Hamo. Moja edina želja je bila, da besedilo napiše moški. Tudi sama pogosto razmišljam po moško – nočem ''roza'' besedil. Pesem mi je bila takoj všeč, predvsem zato, ker se popolnoma identificiram z njenim sporočilom. Pojem o ženski, ki je odločna in ima rada svobodo – tako kot jaz.«

Mogoče vam je glede na vašo dosedanjo življenjsko zgodbo kar nekoliko pisana na kožo ...

»Zagotovo. Moje življenje namreč ni shematično, razen študija, ki sem ga opravila po nekem ustaljenem redu. Zgodaj sva se z možem odločila za otroka, kar je bila velika sreča za naju. Kariera je zato počakala, zdaj po tridesetem letu pa imam za seboj čudovito izkušnjo in hkrati inspiracijo ter energijo za ustvarjanje svoje glasbe, ki ima neko vsebino. Vsaka stvar v življenju se zgodi z razlogom. Svoboda je tudi to, da se sam odločaš, kako in kaj boš.«

Ampak slovenska glasbena Svoboda je šele vaš začetek, ne dvomim, da imate v načrtu tudi nadaljevanje?

»Z založbo Dallas Records imamo skupne načrte. Večina pesmi je že pripravljena, posnela sem jih v legendarnem varšavskem studiu Black Kiss Records, dodatno pišem še nove pesmi, katerih snemanje je v polnem teku. Jeseni naj bi izšel moj prvi album, ki bo v celoti avtorski. Z novo pesmijo v slovenščini, ki jo bom premierno predstavila v juliju, sem bila izbrana tudi za letošnje Melodije morja in sonca v Portorožu. Pesem je nadaljevanje sodelovanja z Denisom in Hamom, saj lahko rečem, da sem se z njima in preostalimi fanti res dobro ujela. So super ekipa.«

To, da niste zmagali na Emi, vas ni preveč razočaralo?

»Sploh ne. Moj osnovni cilj ni bil potovanje na Evrovizijo – če bi slučajno zmagala, bi seveda z veseljem šla – predvsem sem se želela vrniti na slovenski glasbeni oder in predstaviti svojo pesem v slovenščini. In ni ga boljšega odra za predstavitev, kot je Ema. Je pa res, da je bila odgovornost toliko večja, ker je šlo za tekmovanje. Seveda je bila to zame tudi zelo dobra ter pomembna izkušnja.«

Kakšni so torej vaši bližnji glasbeni načrti v Sloveniji?

»S kitaristom že pripravljava akustične nastope. To sem počela v svojih začetkih in je nekaj, v kar vložiš veliko svojih čustev. Zato delam na dodatnem repertoarju, saj nameravam jeseni začeti z aktivnim nastopanjem. Želela bi predstavljati svoje avtorske pesmi in ne zgolj priredb. Teh sem že dosti preigrala v študentskih časih in zdaj je čas, da predstavim to, kar sama delam, to, kar čutim. Ne obremenjujem se s pričakovanji. Imam čas, mir in energijo, da svojo glasbo predstavim na pravi način.«