Uresničil svoje otroške sanje

Škofjeločan Dan Poljšak bo zadnjo soboto v juniju v Portorožu splovil svojo unikatno leseno jadrnico, ki jo je v celoti zgradil z lastnimi rokami. V njeno izdelavo je vložil skoraj sedem tisoč ur dela.

Enaindvajsetletnemu Danu Poljšaku iz Škofje Loke je z jadrnico Cassiopeia uspelo uresničiti svoje otroške sanje. »Od nekdaj sem si namreč želel imeti leseno barko,« je pojasnil. Pri komaj 16 letih se je tako samo z lastnimi rokami lotil gradnje unikatne dvojambornice, ki jo je poimenoval Cassiopeia, po mitološki kraljici Etiopije, ki je bila znana po neizmerni lepoti, ki še danes povsem očara morjeplovce, ki se zazrejo v severno nebo, je razložil Dan Poljšak.

Sedem metrov in pol dolga jadrnica vrste škuner je popolnoma prevzela tudi njega in tako tudi številni umetelno izdelani detajli, ki se jim je posvetil z neizmerno predanostjo, po besedah njegove mame Judite Mrak Poljšak dokazujejo, da je jadrnica resnično ljubljena. »Toliko časa jo je brusil, kital in barval, da je tako gladka, kot bi bila vlita iz kalupa, ne pa ročno izdelana iz lesa,« je poudarila in dodala, da se njena površina tako sveti, da so se lahko ogledovali v njej. Na barko Dan gleda skoraj kot na osebo, ne predmet. In nič čudnega, da se je v barko tako rekoč zaljubil, saj je z njo zadnjih pet let preživel večino prostega časa. Gradnje se je lotil ob koncu prvega letnika na Gimnaziji, elektro in pomorski šoli Piran. »Sprva sem nameraval obnoviti staro leseno barko, a me je prijatelj prepričal, da bo ceneje in hitreje, če zgradim novo.« Načrte za barko je narisal mojster Andrej Balanč, in sicer si je zamislil pomanjšano verzijo starinske jadrnice baltimore clipper, ki je sicer dolga več kot trideset metrov. Znanje o gradnji je Dan v glavnem pridobil iz knjig in na spletu, veliko se je naučil tudi od očeta, ko mu je pomagal pri obnovi in vzdrževanju njihove družinske barke. Na začetku mu je pomagal tudi star mojster iz Pirana Ivica Krpetič, zadnja tri leta pa je delal povsem sam. »Samo pri fizično bolj zahtevnih delih so mi priskočili na pomoč prijatelji in družina.«

Prva štiri leta je vsako popoldne preživel v Marini Portorož, ki mu je sprva brezplačno ponudila prostor za izdelavo barke, zadnji dve leti pa je moral plačevati najemnino. Po končani srednji šoli, v kateri je vse letnike izdelal z odliko, zdaj nadaljuje študij na višji strokovni šoli v Škofji Loki, zato je zadnje leto na barki preživel manj časa, večinoma ob koncu tedna. Deset tednov, ki so bili namenjeni praktičnemu izobraževanju, je preživel na Bledu pri mojstru Anžetu Logarju, kjer je izdelal jambora, prvi je visok dobrih devet metrov, drugi pa osem. Njune izdelave se je prav tako lotil na povsem svojstven način. »Oba sta votla, da sta lažja in se manj zvijata, sestavljena pa sta iz lepljenih osmerokotnikov, ki sem jih obdelal v okroglo obliko,« je pojasnil. Poseben je tudi zgornji lakiran del trupa barke, saj ga je izdelal tradicionalno s krivljenjem lesa. »Pri tem so bili mnogi pametni, kako se dela, a ko je bilo treba to dejansko izvesti, ni bilo nikogar zraven,« je razložil Poljšak, ki je povsem sam izračunal tudi stabilnost barke. Gradnjo je v največji meri financiral sam s pomočjo donatorjev, skupaj je vanjo vložil okrog trideset tisoč evrov, ocenjuje Dan Poljšak. Na začetku mu je z nakupom lesa, večinoma hrasta, mahagonija in iroka, pomagala tudi šola. »Zato smo se dogovorili, da jo bodo ob moji prisotnosti lahko uporabljali za učenje mornarskih veščin na morju.«

Marsikdo bi si po tako zahtevnem projektu, kot je bila omenjena jadrnica, verjetno privoščil več kot zasluženi počitek. A ne Dan Poljšak, ki je že poln načrtov za naprej. »Naša družinska jadrnica Sandokan je stara že 86 let in je nujno potrebna obnove.« Njegov cilj je tudi končati šolanje, pri čemer ima že idejo za diplomsko nalogo. »Profesorica me je sicer prepričevala, naj uporabim kar Cassiopeio, a se mi zdi škoda izgubljati čas za nekaj, kar že obstaja,« je odločen Dan Poljšak. »Moja barka pa potrebuje pomožni čoln, ki bi ga umestil med jambora, zato se bom za diplomsko delo verjetno lotil kar tega,« snuje nove podvige.