Ustreljen zaradi upora proti vojni

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. junij 2018 / 15:43  

Člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska so se konec maja odpravili v Murau, kjer so pripravili spominsko slovesnost ob stoti obletnici smrti radovljiškega rojaka vojaka Boštjana Olipa, ki je bil tam kot vodja protivojnega upora ustreljen 21. maja 1918.

Pod gradom Murau, kjer je bila med prvo svetovno vojno stacionirana nadomestna stotnija 7. lovskega bataljona, blizu mesta, kjer so ga ustrelili, danes stoji železni križ s posvetilom Boštjanu Olipu, pripoveduje Tone Marolt, ki že nekaj let proučuje življenje tega domoljuba in znanega radovljiškega Sokola.

»Boštjan Olip se je rodil v številni kmečki družini, ki je živela na kajži pod mestom – staro Radovljico. Starša, oče Janez in mati Neža, sta trdo garala na mali Srednjekovi kajži. Otroci so zgodaj odhajali od doma po svetu: na Dunaj, v Gorico služit in učit se. Boštjan je ostal doma, pomagal je očetu in materi pri kmečkih opravilih. Telovadnemu društvu Sokol Radovljica se je med prvimi pridružil že ob ustanovitvi Sokola leta 1908.« Kot pojasnjuje Marolt, so Olipa oktobra 1913 vpoklicali na služenje kadrovskega roka v Kanal ob Soči. »Razporedili so ga k 4. stotniji, s katero je po začetku vojne 12. avgusta 1914 iz Gradca odšel na fronto. V Galiciji se je udeležil najhujših bojev, v katerih so Rusi strahovito porazili avstrijske armade. Na pragu ruske zime v novembru 1914 so ga skupaj s soborci zajeli pod prelazom Lupkow. Novo leto 1915 je dočakal v Moskvi, kjer so jih nastanili v začasno taborišče vojnih ujetnikov. Pomladi 1916 je prispel v Tjumen v zahodni Sibiriji. V sibirskih taboriščih so vladali pomanjkanje in slabe higienske in zdravstvene razmere. Vojni ujetniki so zaradi pomanjkanja delovne sile morali delati na poljih, v tovarnah in rudnikih. Leta 1917 je skupaj s ''kameradi'' kopal premog v rudniku premoga v okolici mesta Vladimir, v tulski guberniji. Tu so bile razmere boljše, ujetniki so si lahko kupovali hrano in tobak. Iz časopisov in od Rusov je zvedel za nemire in revolucijo v Rusiji. Po novem letu 1918 je začel načrtovati beg. V drugem poskusu pobega sta s tovarišem dosegla rusko-nemško mejo in se predala.« Svojo bojno pot in ujetništvo je popisal v dveh dnevnikih.

Iz nemškega zbirnega taborišča se je za veliko noč vrnil domov, v Radovljico. »Dobil je mesec dni dopusta, 1. maja 1918 pa se je moral zglasiti pri nadomestni stotniji 7. lovskega bataljona v Murauu (Zgornja Štajerska). Nazaj v vojsko se je vrnil trdno odločen upreti se nesmiselni moriji vojne. V petem vojnem letu je v avstrijskih deželah in vojski zavladalo pomanjkanje in nezadovoljstvo. Tudi v Murauu se je med vojaki, povratniki iz ruskega ujetništva, čutil tihi odpor. Zaradi neredne preskrbe so stradali. Ko je zvedel, da so se v Judenburgu uprli, je hitro ukrepal. 14. maja 1918 zvečer je alarmiral moštvo in ga iz kasarn povedel v mesto. Iz skladišča municije so vzeli bojno strelivo, barako pa zažgali. V mestu so od poveljnika garnizije in od okrajnega glavarja zahtevali kruh in mir – konec vojne. Po razdelitvi kruha so se vrnili v vojašnice na grad.«

Kot ugotavlja Marolt, je že naslednje jutro v Murau prispela enota Madžarov in brez odpora razorožila moštvo nadomestne stotnije. Boštjana Olipa so aretirali in naglo sodišče ga je obsodilo na smrt. 21. maja 1918. Ob 6. uri zjutraj so mu prebrali obsodbo in ga čez dve uri ustrelili. Čez tri leta je njegov brat dr. Janez Olip organiziral prekop in prevoz v domovino. Radovljiški Sokoli so mu priredili veličasten pogreb. Že jeseni leta 1921 so mu na rojstni hiši slovesno odkrili spominsko ploščo, ki še danes nemo priča o tistem času. Leta 1941, na začetku nemške okupacije, so domoljubi ploščo odstranili z zidu in jo skrili, da je ne bi okupatorji uničili. Po koncu vojne so jo leta 1958 vrnili na staro mesto.