Poletna gledališča

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 12. junij 2018 / 15:35  

Poletje ima poseben čar. Vsak letni čas je lep, pa vendar je poletje tisti čas, ko je vse skupaj bolj lahkotno. Lahkotna oblačila, dolgi večeri, dopust. Terasa postane nadomestna kuhinja, likalnica in delovna soba v enem. Tudi kulturne dejavnosti so pogosto zunaj pod zvezdami. Imamo letna gledališča pa letni kino, koncerte na prostem, opere v arenah. Gotovo ima vsako manjše mesto kakšno prireditev poleti zunaj in zdi se, da ljudje raje kot v zaprta gledališča prihajamo na predstave pod zvezdami.

Eno takšnih prizorišč je pristava, župnijsko posestvo v Predosljah. Že desetletje izvaja tukajšnje kulturno društvo igre na prostem in ljudje prihajajo od blizu in daleč. Tokrat igrajo Desetega brata. To za tukajšnje kulturno društvo ni nova predstava, večkrat so jo že igrali. Zdi se mi, da je v Cankarjevem letu več gledališč namenoma uvrstilo na programe dela slovenskih klasikov. Zagotovo Desetega brata poznate. Krjavla pa gostilno pri Obrščaku, desetega brata, učitelja Lovra Kvasa … Po pravici vam povem, da sem morala natančno vsebino kar malo pogledati, in Deseti brat je knjiga, ki jo imate doma na policah. Tudi pri nas je bila. Poznamo ljubezensko zgodbo, čisto malo pa je tudi kriminalka …

Gotovo gledaš predstavo drugače, kadar nastopajo tvoji otroci. Kako so že veliki. Igrali so v otroških igrah, potem je Nika na velikem odru igrala majhno deklico. Danes je režiserjeva pomočnica in Matej je učitelj Lovro Kvas. Prestavo so pripravljali od marca do danes, ko je na odru. Nič nista kaj dosti govorila, kaj vse počno, in ko jih vidiš na odru, si presenečen. Krjavelj je raztrgan, del, ki se igra na gradu, je izveden v romantičnem pretiravanju, da ne rečem norčevanju iz gospode, deseti brat je samozavesten, učitelj je upodobljen s tistim »repcem, ki mu dol visi«, torej frakom in cilindrom, v gostilni je vino, kaj pa drugega. Nista povedala, da je toliko žive glasbe. Torej igralci so tudi pevci in ljudski godec je mladenič, ki mu je harmonika tako domača v rokah, kot gospodinji kuhalnica ali otroku žlica. Nekatere like pričakuješ, drugi so povsem drugačni. Mnogim igralcem je to že vsaj druga uprizoritev Desetega brata. Pogosto igrajo iste vloge in vendar je človek drugačen. Tudi starejši igralci imajo še več izkušenj, sami so videli še več predstav in ne nazadnje je vsaka nova postavitev iste igre drugačna. Vsaka nova oseba prinese drugačno dinamiko in nobena stvar ni enaka.

Kaj pa sporočilnost, je ta še vedno ista? Premoženje, pridobljeno s hudobijo in zvijačo, ni trajno, skrivnosti ljudi razjedajo, zavrženi otroci poiščejo starše, na smrtni postelji umreti mirno in spravljeno s seboj in svetom je častno, vaški posebneži še vedno obstajajo. Kam bi dali poštenost, čisto srce pa znanje in izobrazbo? So to danes še vrednote? Mislim, da ja, morda potrebujejo več časa, da lahko v prostoru in v ljudeh zazvenijo. In ljubezen je še vedno nekaj, kar nas sreča, nam je dano ali pa nam ni.