Matej Cankar, Jurij Zupan, Sončka Jazbinšek, Eva Bojc in Jan Šmid / Foto: osebni arhiv

Zmoti jih le bolečina, pa še to dojemajo drugače

Mladi zdravniki Sončka Jazbinšek, Matej Cankar, Jan Šmid, Jurij Zupan in Eva Bojc – trije Gorenjci, Celjan in Ljubljančanka, se oktobra letos za tri mesece odpravljajo na Madagaskar. Peterica se na svoj odhod intenzivno pripravlja, saj tovrstno potovanje zahteva tudi veliko organizacijskih sposobnosti.

Z angleščino si ekipa tam ne bo mogla kaj veliko pomagati. Čaka jih namreč sporazumevanje v malgaščini. Uradna jezika sta na Madagaskarju sicer malgaščina in francoščina, a na podeželju domačini redko znajo francosko.

»Madagaskar je ena najrevnejših držav na svetu, in ko smo spoznali gospo, ki je v svojem življenju veliko potovala in nas je želela srečati ter deliti svojo izkušnjo Madagaskarja z nami, nam je razložila, da je videla že veliko sveta, a Madagaskar je bil res nekaj posebnega. Po eni strani so se ji ljudje tam zasmilili, po drugi pa so ravno zato toliko bolj hvaležni že za neke osnovne stvari.«

Ekipa odhaja v Matango na jugovzhodu Madagaskarja, v kraj, ki ima slovenski misijon že vrsto let. Tisti, ki poznajo misijonarja Izidorja Grošlja, so o njem že kar veliko slišali. Tu najdemo tudi dispanzer, v okviru katerega bodo mladi zdravniki prostovoljno delovali, lokalno prebivalstvo pa se sedaj tudi že kar dobro znajde v vlogah medicinskih sester ali bratov.

Bili so sošolci

O projektu smo se pogovarjali s Sončko Jazbinšek in Matejem Cankarjem. Ekipa šteje pet članov, starih med 25 in 27 let. Sončka je z Visokega pri Kranju, Matej je Škofjeločan. Tretji Gorenjec Jan Šmid pa prihaja iz Naklega. Jurij Zupan je zobozdravnik in je Celjan, Eva Bojc pa je Ljubljančanka. Trije zdravniki so pripravniki, eden je ravno diplomiral, zobozdravnik Jurij pa je tudi ravno diplomiral.

Večji del ekipe tako vstopa v obdobje, ko bodo zaključili pripravništvo, opravili strokovni izpit, potem pa čakali na razpise za specializacijo – in razmišljali so, da bi vmesni čas izkoristili drugače in se odpravili kot ekipa mladih zdravnikov iz Ljubljane na Madagaskar. So se pa poznali že prej, pove Sončka. »Bili smo sošolci. Vsi v istem letniku. Ekipa se je počasi formirala, Jurija pa je poznal Jan, česar smo bili veseli, saj odprava potrebuje zobozdravnika.« Matej doda: »Zobozdravnik ima po sedanjih izkušnjah na takih odpravah največ dela in ga res potrebujemo.«

Tropski vikend in medicinska oprema

Sekcija za tropsko medicino na infekcijski kliniki v Ljubljani ima že vzpostavljeno mrežo lokacij: Kenija, Zambija, Uganda, Madagaskar, Papua Nova Gvineja. Ko se neka odprava zbere, se člani dogovorijo, poiščejo prost termin, izberejo kraj ter se prijavijo. Tako že več kot leto vnaprej rezervirajo termin in potem se začnejo priprave na odpravo in zbiranje sredstev zanjo.

Če se nekdo želi udeležiti prostovoljnega dela v tropih v okviru odprav Sekcije za tropsko medicino, mora imeti opravljen izpit iz tropske medicine, obvezna pa je tudi udeležba na t. i. tropskem vikendu, kjer jih dva oziroma tri dni intenzivno pripravljajo na vse možne scenarije, nam razloži Matej.

Večino njihove prtljage bo predstavljala medicinska oprema. Kakšnih 150 kilogramov je bo. S seboj bodo peljali vse od gaz in povojev do zdravil. Slednja jim prijazno pomaga zbirati kranjska Fajdigova ambulanta, seveda pa bodo morali specifične antibiotike in antimalarike kupiti sami. Določena zdravila bodo naročili, ko bodo že v Matangi. »Material, kot so zobne kreme in ščetke ter vlažilne kreme zbirajo tudi na Škofijski gimnaziji, očala z dioptrijo v očesni ambulanti v Naklem …« našteva Sončka.

Vedo, kaj jih čaka?

Sogovornika sta se strinjala, da približno. Matej pravi: »Nekako že veš, a na to se ne moreš popolnoma pripraviti.« Sončka nadaljuje: »Prejšnje odprave skrbijo za predstavitve in nas tako malo pripravijo, in odprava, ki je tam, nam pove, kaj potrebujejo, česa manjka, kaj bi bilo dobro, da bi prinesli s seboj. Tako komuniciramo med seboj in si ustvarjamo neko sliko.«

Čeprav sta oba videla že kar nekaj sveta, se zavedata, da se bodo z določenimi stvarmi in situacijami srečali prvič. Predvsem Matej, ki bolj eksotičnih, revnejših držav še ni obiskal. Po eni strani mu tako Madagaskar predstavlja izziv tudi zato, ker bo to nekaj popolnoma drugega, kot pa na primer njegova izmenjava v sklopu medicine, ko je mesec dni preživel v Houstonu v Ameriki. Sončka je sicer videla kar nekaj azijskih držav, na izmenjavi pa je bila dve leti in pol v Belgiji. Tam je spoznala tudi svojega fanta, ravno tako zdravnika, in upa, da bosta v prihodnosti za svoj dom izbrala Slovenijo.

»Madagaskar je ena najrevnejših držav na svetu, in ko smo spoznali gospo, ki je v svojem življenju veliko potovala in nas je želela srečati ter deliti svojo izkušnjo Madagaskarja z nami, nam je razložila, da je videla že veliko sveta, a Madagaskar je bil res nekaj posebnega. Po eni strani so se ji ljudje tam zasmilili, po drugi pa so ravno zato toliko bolj hvaležni že za neke osnovne stvari,« pripoveduje Matej. Sončka domneva, da se kulturnemu šoku ne bodo mogli izogniti. »Pravijo, da se bo naš pogled na svet spremenil in bomo na stvari gledali drugače.« Matej pa se pravzaprav vsega, kar jih čaka, veseli: »Veliko se naučiš, prisiljen si delati v slabših pogojih in se moraš tako kar znajti.«

Mini malgaški slovarček

Z angleščino si tam ne bodo mogli kaj veliko pomagati. Čaka jih namreč sporazumevanje v malgaščini. Uradna jezika sta na Madagaskarju sicer malgaščina in francoščina, a domačini na podeželju redko znajo francosko. Ker je misijon gostil že lepo število odprav, povsod visijo table s prevodi in obstaja tudi že mini slovarček z medicinskimi izrazi. Večina odprav se tako sporazumeva v malgaščini. Matej meni, da se bodo prve dni lovili, potem pa navadili.

Pomaga že reden obrok

Na Madagaskarju morda malarija ni največji problem, čeprav je ne gre zanemariti, tako da je pri članih odprave znanje testiranja za malarijo pomembno. Na Madagaskarju je bolj prisotna kuga, saj vsako leto izbruhne kakšna epidemija. Morda se sliši grozno, a niti ni, razlaga Matej, ker se jo da zdraviti z antibiotiki. Predstavlja pa problem predvsem v večjih mestih. Tudi diabetesa tam ne poznajo v takem obsegu, kot ga pozna sodobni svet. Ravno tako je prisotna hipertenzija, a največji problem na Madagaskarju je pravzaprav podhranjenost otrok, kar pa se tudi da urediti. Sončki se zdi, da otrokom že redni obrok veliko pomaga. Glede na zgodbo o prebivalcu, ki je prišel k zobozdravniku in dobil injekcijo proti bolečinam, vstal s stola, se zahvalil in odšel, pa je ekipa dobila tudi približno sliko, kako pri njih dojemajo bolečino. V bistvu poteka zdravljenja še ne razumejo popolnoma. »Zmoti jih le bolečina,« razmišlja Matej.

Vrač, zdravnik in tekač

Sončka pove, da je na Madagaskarju še vedno bolnikova prva postaja vrač, potem zdravnik. Morda se sami s tem niti ne bodo srečali, in če bi nekdo za plačilo prinesel živo kokoš, je lokalno medicinsko osebje tisto, ki ve, kako ravnati v takšnih in podobnih primerih. Pogosto se tudi zgodi, da ko nekdo zboli, v bolnišnico, ki je oddaljena morda samo štirideset kilometrov, pošljejo še svojce, ki s seboj nesejo hrano in najamejo tekače, da sporočijo novico v domači kraj. Je pa teh štirideset kilometrov precej drugačnih tam kot pa pri nas. Na Madagaskarju na primer za takšno razdaljo potrebuješ od pet do šest ur vožnje, in če se ekipa odloči, da bolnik potrebuje pomoč bližnjega očesnega centra, ki je recimo oddaljen teh štirideset kilometrov, potem to oni tudi financirajo. Tako slučajno izvemo, da mora ekipa zbrati dobrih 15 tisoč evrov za potrebe odprave, še večji izziv pa jim bo oktobra predstavljala fizična dostava tega denarja do kraja nastanitve, saj tam, kamor gredo, ni bankomatov. Po pristanku v glavnem mestu Antananarivo jih namreč čaka še dolga pot do Matange – dobrih sedemsto kilometrov, kar pa pomeni najmanj 25 ur vož­nje z džipom ...

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

delno oblačno
vlažnost: 65 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-2/14

petek

-1/15

sobota

-2/12

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Jesenice, 19. april 2024

Mladost mesta rdečega prahu

PRIREDITVE / Mojstrana, 19. april 2024

Nepal – dežela himalajskih velikanov

PRIREDITVE / Medvode, 19. april 2024

Evropski teden mladih

PRIREDITVE / Adergas, 19. april 2024

Večer otroškega kamišibaja

OBVESTILA / Britof, 20. april 2024

Blagoslov koles

OBVESTILA / Šenčur, 20. april 2024

Spominska plošča Janezu Mlakarju

PRIREDITVE / Adergas, 20. april 2024

Ljudske pesmi v evropskem prostoru

PRIREDITVE / Šenčur, 22. april 2024

Umovadba

 

 
 

 

 
 
 

Subvencija tudi za e-kolesa / 08:17, 18. april

Glede na hitrost birokratov bodo subvencije verjetno pripravljene tik pred smučarsko sezono.

Za pravico do groba in spomina / 10:49, 16. april

Za 70% SLO populacije je to drugorazredna tema. Slovenci radi mečejo v brezna in jame kar jim je viška v kleti in okoli hiše. Takrat so bili...

Za pravico do groba in spomina / 19:13, 15. april

Cerkev in Dežman bodo še trdili, da so se domobranci borili za svobodno Jugoslavijo. Kaj pa če bi še pogledali koliko gorja so naredili sami...

Neznanka vstopila v odklenjeno stanovanje / 19:09, 15. april

Stari časi, ko si pustil odklenjena vhodna vrata v stanovanje in šel brez skrbi naokoli, so že zdavnaj minila. Ampak nekateri se teh navad ne morejo znebiti, potem je pa groza.

Če operater konča v stečaju / 19:07, 15. april

Sam se v ta predlog za stečaj ne vtikam, ker enostavno ne poznam dobro situacije. Me pa na splošno moti, v kolikor gre kdo v stečaj, podjetj...

Dela na Betinu predčasno končana / 09:47, 15. april

Skupni načrt, časovnica se mi pa za ta projekt, ki ni majhen, zdi precej čuden. Okoli Bleda bi morala biti obvoznica fertik, tko da bi sedaj...

Je bil gradbeni poseg na Veliki planini nezakonit / 09:01, 9. april

Skrajni čas je bil, da se je elektrificiralo tudi pastirsko naselje "Veliki stan", saj so inšpektorji neprestano kaznovali in grozili kmetom...