Dr. Nika Leben skrbi, da se biseri gorenjske umetnostno-arhitekturne dediščine tudi danes svetijo, kot so se nekoč. / Foto: Tina Dokl

Zaljubljena v stavbno dediščino

Ni ga, ki bi bolje poznal umetnostno-arhitekturno dediščino Gorenjske, kot naše gradove, dvorce, cerkve, meščanske vile, stara mestna jedra pozna odgovorna konservatorka na kranjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine dr. Nika Leben, letošnja prejemnica Steletove nagrade za življenjsko delo in vrhunske dosežke pri ohranjanju in predstavljanju naše kulturne dediščine.

»Pogosto se zalotim, da ne gledam več vsebine arhitekture ali likovnih del, ampak samo obliko; če je na primer razpokan zid, če se lušči barva ali morda zamaka. Temu pravim profesionalna deformacija. Tovrstnega beleženja okolice se ne znebiš tako hitro.«

Bolj za šalo kot zares ugotavljam, da je Steletova nagrada na kranjskem Zavodu za varstvo kulturne dediščine hkrati tudi napoved, kdo izmed sodelavcev se bo naslednji upokojil. Lani se je po nagradi upokojil vaš kolega dr. Milan Sagadin, vi odhajate s koncem letošnjega leta. Sicer ste bili doslej tudi že dvakrat nagrajeni s Steletovim priznanjem: leta 1993 za prenovo romanske kapele sv. Petra v Stražišču in leta 2009 za odkritje in prenovo osrednje Baročne dvorane v Radovljiški graščini. Se človek navadi na tovrstno pozornost stroke?

»Seveda si zelo vesel vsakega priznanja stanovskih kolegov, nagrada za življenjsko delo pa je zadoščenje za vse, kar si doslej naredil na področju varovanja kulturne dediščine, čeprav nisi nikoli povsem zadovoljen z opravljenim – vedno bi bilo lahko še bolje. Odziv ob nagradi je bil zelo pozitiven, veliko ljudi mi je čestitalo, še vedno me ustavljajo na cesti. Cilji našega dela seveda niso priznanja, ampak odkritja in varovanje kulturne dediščine, ob tem pa jo želimo tudi čim bolj približati ljudem. S kulturno dediščino se moramo naučiti živeti in jo ceniti kot nekaj, kar so nam zapustili predniki in kar moramo ohraniti za potomce. Včasih se poraja vtis, da jo bolj cenijo turisti, ki obiskujejo naše kraje in jih je ponekod že kar preveč. Na Blejskem gradu na primer je že pravi kaos. Posledično to pomeni tudi, da spomenike prilagajamo ljudem in ne obratno, kot bi bilo prav.

Res se bom konec leta upokojila, ampak glede na to, da mi vedno zmanjkuje časa za ureditev bogate dokumentacije iz vseh delovnih let, se mi zdi, da bom kakšno leto ali dve zagotovo še hodila nazaj v pisarno, da uredim arhiv tako, kot je treba.«

Po stroki ste umetnostna zgodovinarka. Ste si na začetku študija predstavljali, da se boste namesto pisanja likovnih kritik v poklicni dobi ukvarjali s stavbno dediščino, ohranjanjem in varovanjem sakralnih objektov, gradov, dvorcev, meščanskih vil in drugih arhitekturnih biserov preteklosti, s skrbjo za podobo starih mestnih in vaških jeder?

»Ko me je prvič na ''spomeniško varstvo'', takrat je zavod imel prostore v kranjskem župnišču, peljal kolega Lado Knific in mi pokazal, kje in kaj dela, sem si rekla, če bi bila tukaj v službi, bi to bilo nekaj najlepšega, kar bi se mi lahko zgodilo v življenju. To je bil sicer idealističen pogled, realnost je bila potem v poklicu nemalokrat drugačna, a vseeno je bilo tudi veliko lepih trenutkov – posebno, kadar mi je uspelo odkriti kaj novega, izjemnega.

Ko sem prišla v službo, nisem vedela, kako je videti gotsko okno na naši meščanski arhitekturi. Na fakulteti smo se učili o gotskih katedralah, morali smo poznati vse kipe na njihovih portalih ..., manj pa smo poznali dediščino, ki jo imamo tu, pred svojim pragom. Kar se tiče znanj o gradbenih posegih in o restavratorstvu, pa sem jih spoznavala ob delu.«

Seznam vašega strokovnega dela v štiridesetih letih dela na kranjski enoti ZVKD je impozanten, pa vendarle: na kateri projekt bi ob nenadnem vprašanju najprej pomisli?

»Vsekakor je to prenova Radovljiške graščine in ob tem v daljšem obdobju tudi starega mestnega jedra Radovljice z vsemi kulturnimi spomeniki, ki so v njem. Vendarle gre za moje domače okolje, kjer sem preživela zgodnje otroštvo, stanovala na Prešernovi ulici in hodila v osnovno šolo v Čebelico, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena.«

Prenova Radovljiške graščine in z njo na novo odkritega bisera – Baročne dvorane – je bil dolgotrajen in zahteven projekt. Menda so jim tudi na občini, ki je bila glavni investitor, včasih že popuščali živci … Kompromis je najbrž magična beseda v vašem poklicu, posebej na relaciji zavod–investitor–izvajalec?

»Res je menda takratni župan Janko S. Stušek v nekem trenutku rekel, da bodo Graščino zaklenili in me ne bodo več spustili noter. Kompromisi niso vedno zaželeni, vendar brez njih enostavno ne gre. Včasih se mogoče res v prvi fazi nekoliko razjezim, celo povzdignem glas, tudi nad nič hudega slutečimi delavci, ki niso nič krivi. Seveda pa je vedno treba ohraniti trezno glavo, premisliti in postopati v obojestransko korist. To največkrat rešujemo na terenskih ogledih, ki so bistveni, saj si objekt ogledamo in ocenimo, preden se začnejo kakršnakoli dela. Kompromisi so takrat, ko je že pol narejenega, precej težji. Lažje pa se je dogovarjati, če objekt dobro spoznaš, ko lahko oceniš, kaj je še sprejemljivo v okviru varovanja posameznega spomenika ali dediščine stavbe oziroma kateri so tisti posegi, ki ne bodo spomenika nepopravljivo poškodovali. Pomembno je, da se ohrani stavbna substanca, sicer je bolje, da se s posegi počaka na naslednjo generacijo ali pa na večja finančna sredstva. Konservatorji smo tu zato, da kulturno dediščino zavarujemo, če ne gre drugače, investitorja postavimo pred dejstva s papirnato odločbo.

Zakonodaja je solidna, se pa dogaja, da investitorju manjka sredstev, da zadosti našim pogojem. Na zavodu tako postajamo neka socialna služba. Kako naj nekomu predpišem nekoliko dražja lesena okna namesto plastičnih, če pa ljudje nimajo denarja. Družba bi tu morala prisluhniti in pokriti razliko med cenejšimi in dražjimi okni. Podobno velja za restavratorske posege pri poslikavah in fasadni dekoraciji.«

Se je v zadnjih dvajsetih letih razmišljanje ljudi vseeno spremenilo, kar se tiče kulturne dediščine?

»Mislim, da se je stanje precej popravilo in se ljudje že zgledujejo po dobrih prenovah; predvsem velja to za fasade. Je pa tudi res, da ne vemo, kaj se dogaja v notranjosti posameznih spomeniško varovanih zgradb, kamor včasih nimamo dostopa ali nas lastniki ne obveščajo o posegih, ali namenoma ali zaradi nevednosti. Pogosto pa ljudje prepoznajo kvalitete v stavbni dediščini, a se prenove, kot sva ugotovila, vse prevečkrat zataknejo pri denarju.«

Je birokracija neprijeten del tega poklica?

»Papirnate odločbe so sestavni del našega dela. Ljudje za posege potrebujejo utemeljene pogoje, mi smo jih po zakonu dolžni pripraviti in podati k posegom soglasje. Ne nazadnje tudi zato, da investitorji pridejo do dodatnega denarja od občine ali države. Pozitivno je tudi to, da so posegi dokumentirani. Ponavadi pa zmanjka časa za strokovna poročila. Imam kar slabo vest ...«

Razmišljanje o stavbni dediščini po štiridesetih letih dela na ZVKD najbrž ne bo šlo kar čez noč iz glave ...

»Seveda ne. Pogosto se zalotim, da ne gledam več vsebine arhitekture ali likovnih del, ampak samo obliko; če je na primer razpokan zid, če se lušči barva ali morda zamaka. Temu pravim profesionalna deformacija. Tovrstnega beleženja okolice se ne znebiš tako hitro. Seveda opazim in opozarjam pristojne tudi na razne nepravilnosti, ki se me pravzaprav ne tičejo po službeni dolžnosti. Samo poglejte tisti Dino park na vhodu na Bled, da ne govorim o kulturni revščini cestnih krožišč.«

Poletje in jesen bosta torej zagotovo še delovno bogata?

»Vsekakor. Zaključujejo se restavratorski posegi na glavnem Marijinem oltarju v cerkvi na Blejskem otoku, v kratkem bodo začeli obnavljati tudi zvonik. Mislim, da so že začeli prazniti grad na Brdu pri Kranju, kjer je predvidena obnova infrastrukture. Na začetek celovite prenove čaka tudi Ruardova graščina na Stari Savi na Jesenicah. Notranjščina ima vrsto lepih poslikav, potrebni pa bodi tudi statični posegi. Na Bledu se zaključujejo vzdrževalna dela na gradu, v prenovo gre nekaj vil, med njimi vila Epos s Plečnikovim zimskim vrtom, v teku je tudi načrtovanje nove likovne galerije pod Blejskim gradom, na lokaciji stare grajske pristave. Na gradu Tuštanj pri Moravčah, kjer se prenova vleče že dvajset let, so bile odkrite poslikave še v eni od sob z glasbenimi motivi, ki jih bo treba restavrirati, omenim pa naj še restavriranje oltarne slike sv. Štefana avstrijskega baročnega slikarja Kremser-Schmidta iz Velesovega, ki je po čiščenju in manjših posegih prav zasijala. Pri sv. Janezu v Bohinju po zaključku restavratorskih del v prezbiteriju pride na vrsto južna fasada s freskami, v Bitnjah pa bo v prihodnjem letu zaključeno restavriranje velikega renesančnega glavnega oltarja. Obnova radovljiške cerkve z znano zgodbo o pokanju stebrov pod pevskim korom, ki je bila med najbolj zahtevnimi gradbenimi posegi, je srečno zaključena, trenutno potekajo vzdrževalna dela na zidovih gradu Kamen, ki se bodo nadaljevala tudi v naslednjem letu.«

Torej se boste tudi po odhodu v pokoj zagotovo še vračali na Tomšičevo? Čaka vas tudi knjiga o furlanskih stavbenikih ...

»O tem sem prepričana. Upam, da bom še imela dovoljenje za uporabo pisarne in računalnika. Precej je še gradiva, dokumentov, fotografij, ki jih je treba pregledati in urediti arhiv. Najbrž bom tudi še nadaljevala s kakšno raziskavo. Naslednika za zdaj še ni. Furlane pa bi res rada obdelala na širšem območju Slovenije, poleg njihovih del na Gorenjskem še v Ljubljani in na Dolenjskem ter Štajerskem. V knjigi bi rada naredila celovit pregled.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 22°

pretežno jasno
vlažnost: 70 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

12/26

četrtek

12/28

petek

15/18

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

IZLETI / Šenčur, 20. september 2018

Pohod po območju občine Šenčur

IZLETI / Kranj, 20. september 2018

Pohod na Gartnerkofel

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. september 2018

Medgeneracijske prireditve

IZLETI / Naklo, 20. september 2018

S kolesom čez Rovte

/ Kranj, 20. september 2018

Kdo, če ne ti – kdaj, če ne zdaj?

RAZSTAVE / Cerklje, 20. september 2018

Razstava klekljanih čipk in fotografij

RAZSTAVE / Kranjska Gora, 20. september 2018

Karavanke – prostor povezav in razhajanj

IZLETI / Kranj, 22. september 2018

Pohod na Bivak II in Šplevto

 

 
 

 

 
 
 

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 19:01, 19. september

Študenti imajo bolj tanko denarnico, pa je verjetno dobila kakšna sredstva s strani "nevladnih organizacij", katerim je v interesu imeti tu ...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 16:29, 18. september

Seveda je kapitalistom v Sloveniji v interesu zaposlovati azilante, vsaj nekej časa bodo tiho in delali za minimalca, domači so se začeli upirati in zahtevajo večje plače..

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 22:04, 17. september

Pozdravljen_a gospa ali gospod Kitty!Jaz sem ta 'študentka', katere življenje vas tako zelo zanima, da bi k meni celo poslali 'ustrezne služ...

Valvasorjev dom spet najboljši / 16:10, 17. september

Ta Žirovnica ima res srečo, ker imajo najboljšega župana v SLO in najbolj poštenega, priljudnega. Ki nič ne skirva, vse objavlja in seznanja...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 15:51, 17. september

19 let ima Afganistanec, pa se je pred meseci poročil z Idrijsko študentko? Seveda iz ljubezni.....Kje in kako pa živita? Bi kdo od ustrez...

Poklon bazoviškim junakom / 16:24, 13. september

Večna slava junakom, kateri so se uprli fašistom in zato dali svoja življenja !!
Domobranči in belčki, požrite se od sramote slovenskega naroda !!

Odškodnina roparju banke / 11:03, 10. september

marker1, se strinjam z vami.