Srečen čebelar in častni občan

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / torek, 5. junij 2018 / 09:58  

Mateju Blejcu je bilo čebelarstvo tako rekoč položeno v zibelko, saj se je s to dejavnostjo ukvarjalo več generacij njegovih prednikov. Odigral je pomembno vlogo pri gradnji čebelarskega centra v Lukovici, sodeloval v različnih komisijah pri Čebelarski zvezi Slovenije in desetletja opravljal delo pooblaščenega preglednika za čebele. Še danes pa s to plemenito dejavnostjo seznanja mladino. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja. V torek pa je postal tudi častni občan Mengša.

Matej Blejec, čebelarskim prijateljem znan kot Matko, se je rodil leta 1933 v Krmelju na Dolenjskem, po drugi svetovni vojni pa se je družina preselila v očetov rodni kraj Mengeš. Sprva je deloval v Čebelarskem društvu Kamnik - Domžale, nato pa v mengeškem društvu, kjer je do leta 2010 opravljal funkcijo predsednika. Bil je nepogrešljiv član upravnega odbora in predsednik komisij za odlikovanja in zdravstveno varstvo čebel pri Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS). Dolga leta je opravljal tudi naloge pooblaščenega preglednika za čebele in leta 2003 postal prvi praporščak Čebelarske zveze Slovenije. Kot član gradbenega odbora za izgradnjo čebelarskega centra v Lukovici je skrbel za zagotavljanje opeke in zbiranje sredstev. O čebelarstvu je veliko predaval, dolga leta pa je vodil tudi čebelarski krožek na mengeški osnovni šoli in tako nad čebelarstvom navduševal generacije osnovnošolcev. Sodeluje tudi z mengeškim vrtcem. Otroci že vrsto let uživajo med, ki ga vrtec kupi pri Mateju Blejcu. Pravi, da si brez čebel ne predstavlja življenja, in še danes na svojem domu prideluje med z zaščiteno geografsko označbo.

»Srečen sem, srečen čebelar,« je dejal ob podelitvi naziva častni občan občine Mengeš.

Pred kratkim smo obeležili prvi svetovni dan čebel, ki je sad prizadevanj Čebelarske zveze Slovenije s predsednikom Boštjanom Nočem na čelu in generacij slovenskih čebelarjev. Kako ste doživljali praznovanje?

»Slovenci smo dan čebel sicer že večkrat praznovali, tokrat pa je bilo prvič, da je z nami praznoval ves svet, zaradi česar je med čebelarji vladalo precejšnje navdušenje. Tudi sam, ki sem trideset let aktivno deloval v Čebelarski zvezi Slovenije, sem bil navdušen. Moram pa povedati, da je svetovni dan čebel v največji meri zasluga Boštjana Noča, ki je tudi sicer ogromno naredil za slovensko čebelarstvo, med drugim tudi zaščitil slovenski med in našo čebelo. Boštjana sem spoznal že kot otroka, ko je velikokrat spremljal svojega očeta, ki je prav tako čebelar. Že kot otrok je kazal veliko navdušenje nad čebelarstvom. Od nekdaj me je tikal, ko pa je postal predsednik zveze, sem ga v šali vprašal, ali ga moram zdaj začeti vikati. Seveda se še danes tikava!«

Tudi sam ste že od mladih nog povezani s čebelami. Kako se spominjate svojih začetkov?

»Po mamini strani je bilo v družini več rodov čebelarjev, tudi mamin oče in vsi njeni bratje. Spomnim se, kako je šel stari oče ob nedeljah po kosilu v čebelnjak ležat, jaz pa sem se mu vedno pridružil pri tem popoldanskem počitku, tako da sem že takrat čutil povezanost s čebelami. Ko pa je oče začel čebelariti, sem ga stalno opazoval pri delu.

Še posebno mi je v spominu ostala prigoda, ko sem kot devetletni deček sam ogrebel svoj prvi roj čebel. To je bilo v času vojne, ko so Kočevsko okupirali Italijani. Mimo je prišel italijanski oficir in rekel, da sem heroj, ker mi je to uspelo brez zaščitne obleke in kape. Šel je in se vrnil z limono, da sva z njenim sokom poškropila mesto, da ni več dišalo po matici in so šle vse čebele k matici v škatlo. In še danes delam tako, sicer z domačim kisom, a učinek je isti.«

Otroštvo ste preživeli na Dolenjskem, od koder je bila vaša mama. Po vojni pa ste se vrnili v Mengeš, očetov rojstni kraj.

»Oče je bil žandar, te pa so večkrat premeščali iz kraja v kraj. Kamorkoli smo šli, smo vedno vzeli čebele s seboj. Takoj po vojni smo se preselili v očetov rodni kraj, v Mengeš. Maja je bilo konec vojne, 7. avgusta pa se je oče ponesrečil in umrl. Nekaj časa sva z mamo skrbela za očetove čebelje družine, a denarja je ves čas primanjkovalo. Zato je bila mama primorana prodati čebelje družine. Nekemu sodarju je dala narediti kopalno kad in nekaj veder, da smo se imeli kje umivati, saj vodovoda ni bilo. Namesto plačila je sodar vzel panje. Prosil sem, da bi vsaj ena družina ostala doma, pa je bil možak neizprosen. Vse ali nič, je rekel. Kot včeraj se spomnim, kako sem jokal, ker so šle vse čebele od hiše.«

Pred šestdesetimi leti pa ste ponovno začeli čebelariti in od takrat so čebele ves čas pri hiši.

»Leta 1958 sem se poročil in takrat sem znova začel. S tastom sva se dobro razumela. Bil je tesar in dogovorila sva se, da mi bo naredil čebelnjak. A se je znova zgodila nesreča. Pomagal je pri gradnji neke hiše, kjer so postavljali ostrešje, in se je smrtno ponesrečil. Čebelnjak sem kasneje naredil sam in ga postavil na vrtu ob hiši ženine tete, kjer z ženo še danes živiva.«

Vendar se s čebelarstvom niste nikoli poklicno ukvarjali?

»Trideset let sem delal v mengeški opekarni. Prišel sem kot skladiščnik, nato so me poslali v opekarsko šolo in kasneje še v tehnično šolo. Sam sem se vpisal še na fakulteto, da sem postal inženir. Točno trideset let sem delal v opekarni, nazadnje kot direktor.«

Vaša prva ljubezen pa je ves čas ostajalo čebelarstvo. Pomembno vlogo ste imeli tudi pri gradnji Čebelarskega centra Slovenije v Lukovici.

»Čebelarski center je bil sprva načrtovan manjši, kot je danes. Vsa leta sem sodeloval pri gradnji, nekaj časa sem bil tudi v gradbenem odboru. Ogromno smo pomagali tudi člani čebelarskih društev. Zbirali smo sredstva z veselicami, vložili pa smo tudi nešteto ur prostovoljnega dela. Vendar je gradnja za 27 let zastala, država ni našla interesa, da bi ga dokončali. Ko še ni bil dokončan, ga je zveza celo želela prodati, kar se mi ni zdelo prav zaradi vsega dela, ki smo ga v center vložili čebelarji. Tako smo dosegli, da se je uredilo lastništvo in je center postal last vseh slovenskih čebelarjev. Predvsem po zaslugi člana upravnega odbora ČZS Vlada Pušnika, ki je dal pobudo za dokončanje centra, je nato pod ministrovanjem Cirila Smrkolja država vendarle našla interes, da smo ga leta 2002 tudi dokončali in leto kasneje v njem gostili čebelarski kongres.«

Vrsto let ste delali tudi kot pomočnik pri veterinarski službi. Kako ste zadovoljni s skrbjo za slovenske čebele in med?

»Nekdaj je veljal zakon, da lahko veterinarji čebelarje izučijo za pooblaščene preglednike, ki lahko nato nadzirajo delo čebelarjev in izdajajo potrdila o zdravju čebel. Ker me je zanimalo zdravje mojih čebel, sem šel na usposabljanje in dolgo časa prostovoljno opravljal to delo. Če se mi je zdelo, da je kaj narobe, sem moral obvestiti inšpekcijo. Hvala bogu se nisem nikoli zmotil. Nato so to ukinili in danes vsak čebelar jamči, da so njegove čebele zdrave, inšpekcija pa le vsake toliko izvaja kontrole. To se mi zdi nespametno. Kako naj nekdo, ki se je šele začel ukvarjati s čebelarstvom in komaj loči matico od čebele delavke, ve, ali so bolne?«

Je slovenski med dovolj cenjen?

»Številni ga gotovo cenijo, a vseeno bi se morali bolj zavedati, kaj pomeni kakovosten slovenski med. Tudi čebelarji. V Sloveniji jih imamo 11 tisoč, pa nas ima samo 360 zaščiteno geografsko označbo Slovenski med. Kar pomeni, da svoj med redno pošiljamo na analize, ki pričajo o tem, da je med pristen. Čeprav zveza zagotavlja sredstva za analize, tega večina ne počne. Sam imam čisto vest, opravljam analize in jamčim, da je v kozarcu tisto, kar mora biti. Tudi moje stranke cenijo pristen slovenski med. Prodajam ga rednim kupcem, tudi iz tujine so že prišli ponj.«

Si sploh še znate predstavljati življenje brez čebel in medu?

»Brez čebel ne bi imel kaj početi. Čebelarstvo mi je priraslo k srcu. Z ženo sva sicer zmanjšala število panjev s čebeljimi družinami, čebelnjak na Igu sva dala sinu Mateju, ki je tudi čebelar. Z ženo imava sedaj še 130 čebeljih družin, nekaj v tovornjaku, nekaj doma. Res vsega dela ne morem več sam opraviti. V času točenja mi pomagajo vnuki, pa gre. Med je tudi sicer vsakodnevno na mojem jedilniku. Sladkorja že vrsto let ne uporabljam več. Zjutraj si belo kavo sladkam z medom, seveda primerno ohlajeno, da se ne porazgubijo zdravilni učinki. Najraje imam kostanjevega, ta je za moškega tudi najboljši, saj blagodejno vpliva na sečila in preprečuje vnetje prostate.«