Prihodnost

Mojca, 2. del

»Končno je dala tašča zeleno luč, da se turistične sobe ponovno aktivirajo. Preden smo sprejeli prve goste, je umrl tast. Tudi on je bil priženjen kot jaz. Deloval je kot senca, neopazen. Garal je od jutra do večera in naredil vse, kar mu je ukazala žena. Šele takrat, ko ga ni bilo več, sem se začela zavedati, da mi je bil pogosto v oporo. Ne sicer na glas, bolj po tiho, a vendarle …«

Mojca nadaljuje: »Z Metodom sva se spet selila. Najino sobo in podstražnico, kjer sta spala dvojčka, smo preuredili v turistični sobi. Tašča se je sedaj, ko je bila vdova, preselila v sobo k mami, mi pa smo lahko zasedli njeno zakonsko posteljo. Nisem bila zadovoljna. Spati v isti sobi s šoloobveznima otrokoma ni bilo ravno prijetno. Začela sem spodbujati moža, da greva na svoje, da si zgradiva hišo. Takrat sem že zelo dobro zaslužila, lahko bi vzela kredit, če ne drugega. A ni dovolil. Češ da bi nama mama na smrt zamerila. Ker je bila pač v tej hiši navada, da so vsi živeli pod eno streho …

Župnik je bil sicer že starejši, a sva se zelo dobro razumela. Bil je edini, ki sem mu lahko zaupala svoje težave. Nekoč mi je predlagal, naj se pridružim pastoralnemu svetu ter jim pomagam urejati župnijsko kroniko. Z veseljem sem to storila. Brskanje po preteklosti pa je postalo stresno. Vedno bolj sem ugotavljala, da sem se poročila v zelo nenavadno družino. Pod preprogo preteklosti se je skrivalo marsikaj. Najbolj šokanten podatek, na katerega sem naletela, je bil, da je moževa babica rodila pri 62 letih! Župnik mi je obrazložil, da včasih stvari veljajo le v teoriji, v praksi pa se za njimi skriva marsikaj zloveščega. In tudi v tem primeru je bilo tako. Moževa prababica je pomagala reševati ''dobro ime'' svoji najmlajši sestri, ki je bila za deklo na bratovi kmetiji. Kaj vse se je med njima dogajalo, župnik ni vedel, vedel pa je, da se je rodil otrok. Žal je bilo otroku namenjenih le enajst let življenja. Potem pa ga je zbil na tla in pomendral konj, ki je bil vprežen v voz, ki je ga vozil njegov nesojeni oče. Za zgodbo ni vedel niti Metod. Zabičal mi je, da je ne smem nesti na ušesa njegovi mami, ker bi se lahko zgodila katastrofa. Kap bi jo. Ubogala sem ga, obenem pa sem se počutila bolj samozavestno. ''Popolna družina'' v katero sem se primožila, je imela tudi temne plati. Ko sem na to pomislila, sem se bolje počutila,« se spominja Mojca.

Življenje v hiši, v kateri je bilo na zunaj vse lepo in popolno, v resnici pa z možem nista imela nobene zasebnosti, je počasi, ne da bi se Mojca tega zavedala, začelo puščati sledove. Če je le mogla, je ostajala v službi, kjer se je zelo dobro počutila. Otroka sta obiskovala osnovno šolo, bila sta pridna, popoldanski čas pa sta zapolnila z različnimi športnimi dejavnostmi, glasbeno šolo in krožki.

»Ko so me prosili, ali bi lahko delavce, ki so prihajali z juga, učila slovenščino, sem brez razmisleka pristala. Učne ure so potekale v večernem času. Mi vsaj ne bo treba sedeti doma in čakati, da tašča prične z žebranjem rožnega venca, sem si rekla. Po drugi strani se mi je oglašala vest. Večeri so bili namenjeni otrokoma in že misel, da ne bom ob njima, ko bosta šla spat, me je streznila. Vseeno sem pristala, da učim enkrat tedensko. To se je dalo preživeti.

V skupini so bili predvsem moški. Nekateri so prihajali naravnost iz službe, ne da bi se prej umili in preoblekli. Ker po poklicu nisem bila učiteljica, so bila naša srečanja malo drugačna. Veliko smo se pogovarjali. Ob zgodbah, ki sem jih slišala, so mi šli pogosto lasje pokonci. Lastne težave, ki sem jih imela za ''grozne'', so postale ob njihovih neopazne in niti omembe vredne. V spominu mi je ostal mlad fant, komaj je odslužil vojaški rok. Bil je sirota, odraščal je pri tujih ljudeh, ki so ga izkoriščali, da ga bolj niso mogli. Očeta ni poznal, mama, ki je bila ničvrednica, se ga je spomnila le sem in tja, kadar ji je zmanjkalo denarja, da ga je poslala na ulico, kjer je beračil zanjo. Fantje, s katerimi je služil vojsko, so ga na vlaku pregovorili, naj se jim pridruži na poti v Slovenijo. Bili so prepričani, da se tam cedita med in mleko, da bo vsak imel svoj avto in da jim ne bo treba delati. Pristali so v neki razpadajoči baraki, dva sta spala v eni postelji, niso imeli ne vode ne stranišča. Zoran se je prehladil in zadnji hip so ga prepeljali v bolnišnico na Jesenice, kjer so mu rešili življenje. Bil je zelo učljiv, znanje je tako rekoč požiral. Z odliko je naredil tečaj, pomagala sem mu, da se je vpisal na poklicno šolo. Ne vem sicer, kdo mu je napolnil glavo z idejo, da mora postati zgleden ''samoupravljavec''. Kljub temu da se v rodne kraje ni nikoli več vračal, ga je zelo prizadelo, ko je razpadla Jugoslavija. Ni mogel razumeti, da sem se osamosvojitve veselila! Takrat je bil že poročen, imel je dva otroka, bil je zagret krvodajalec, a srce mu je še zmeraj tavalo od ''Vardarja pa do Triglava''.

Bolj kot sem se posvečala drugim zgodbam, manj me je bolela moja lastna. Otroka sta zaključila z osemletko, odločila sta se, da se vpišeta na gimnazijo v Ljubljano. Ideja, da se v prestolnico preselim skupaj z njima, se je rodila čisto spontano. Z možem že tako in tako nisva več spala v isti postelji, zato me ni presenetilo, da se je z mojo odločitvijo strinjal. Tašča ni mogla skrivati veselja. Srečna je bila ob misli, da bo imela Metoda, mojega moža, čisto zase. Kmečki turizem je bil v razcvetu, kmetija je bila lepo obdelana, jaz grem od hiše, kaj več bi si lahko želela?!

Nekaj časa sem bila zaposlena v turizmu, potem pa sem dobila službo na nekem ministrstvu, kjer sem vedrila malo več kot devet let. Zelo neurejeni medsebojni odnosi so me prisilili, da sem službo zamenjala. Tam, kjer sem dočakala upokojitev, sem bila več kot zadovoljna.

Končno me je doletela sreča tudi v zasebnem življenju. Na tem področju sem doživela toliko odrekanj in hudega, da sem bila prepričana, da sem rojena pod nesrečno zvezdo. Ko sem hodila na govorilne ure, sem pobliže spoznala enega od profesorjev, s katerim sva sodelovala še v času, ko sem učila delavce iz južnih republik slovenščine. Malo bolj na tesno sva trčila skupaj na maturantskem plesu. Ker pa je bil prisoten tudi Metod, si kaj več nisva mogla privoščiti, četudi so mi hormoni pošteno divjali. Odkrito povem, da sem z njim doživela vse tisto, kar sem ob Metodu nenehno pogrešala: od ljubezni do telesne ljubezni. Uroša ni nikoli brigalo, kaj bodo rekli ''drugi ljudje''!

Še zmeraj živiva skupaj, nobenega od naju ne moti, da sem v bistvu še zmeraj poročena z Metodom. Občasno ga še obiskujem, saj je postal precej bolehen. Kmetijo je prevzel sin, ki pa jo vodi po svoje. Z ženo ne dovolita, da bi se kdorkoli vtikal v njune odločitve. Drugi sin je študiral zgodovino. Lansko leto je zaključil z raziskovanjem korenin moževe družine. Marsikaj je našel. Tudi takšne reči, ki niso za v javnost. Težko se je spopadel z odkritij, a končno mi je le verjel, da je laže živeti s spoznanjem, da so bližnji polni napak, kot pa da nimajo niti ene.«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 93 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

3/9

petek

5/13

sobota

6/9

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PREDAVANJA / Kokrica, 9. februar 2024

O potepanju po Indiji

PRIREDITVE / Naklo, Preddvor, 9. februar 2024

Ustvarjalna delavnica, angleška urica, ustno zdravje

PRIREDITVE / Slovenski Javornik, 9. februar 2024

Ob kulturnem prazniku

IZLETI / Kranj, 10. februar 2024

Po sledeh kulture: Od Komende do Kamnika

PRIREDITVE / Poženik, 13. februar 2024

Veselo pustno rajanje

PRIREDITVE / Podnart, 14. februar 2024

Ljubezen in mir

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

OBVESTILA / Kranj, 24. februar 2024

Zbor članov MDI Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 09:23, 7. februar

Vsak se lahko vpraša, madonca, pa kva sm jest volu? Danes seveda ga ni, da bi se pohvalil, da je volil holoba, niti tanje. Ja, sem pa ziher,...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!

Evropska sredstva unovčena / 09:11, 3. februar

Gradi se kolesarska povezava Obrne-Boh.Bistrica. Do Bleda se ne gradi nič. Razdalja Obrne-Bled je 8km. Na tej razdalji je že zgrajena kolesa...

V Šenčurju poklon štiridesetim talcem / 21:59, 1. februar

"Vstaja se je končala z znamenito dražgoško bitko, ki je pokazala, da Nemci niso nepremagljivi,«Kdo bo učencem razložil nemško nepremagljivo...

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...