Dedkova hiša – dušni kotiček (3. del)

Besedilo: Nena Veber
Kategorija: Rekreacija / sreda, 23. maj 2018 / 12:05  

Danes predstavljam še svoj tretji kotiček. Iz dnevne sobe na morje, danes v hribe. Tam je moj tretji dušni zapik. Na Jezerskem. Dedkova hiša.

Tam sem preživljala otroške in mladostniške dni. Tiste »nešolske«. Počitnice, konce tedna. Vedno je bilo neskončno lepo. Brezskrbno, igrivo, razposajeno. Kot se za mularijo spodobi. Peš, s kolesom, s sankami, na smučeh, tekaških smučeh. V hribe, do jezera, kjer smo z mami delali lesene mlinčke in ponosno uživali v njihovem urnem vrtenju, da so lahko sledili tempu vode, ki jih je priganjala na poti z bližnjih hribov v jezero in naprej. In na igrišču, kjer smo neumorno metali žogo na koš in, ne da bi se tega zavedali, trenirali svojo vztrajnost za kasnejše, odrasle dni.

Na terasi hiške, kjer so me, ko sem bila čisto tiho in pri miru, obiskale veverice iz bližnjega gozda. Sedem jih je bilo. Vsaki sem dala ime in jih ločila po niansah barv, obliki repa in poteh, ki so jih ubirale, ko so skakale po bližnjih smrekah. Potem sem šla na fakulteto. Ko sem študirala za izpite, sem vedno pobegnila od doma, mestnega vrveža v Kranju, v mir in tišino, v »mojo Dedkovo hišo« na Jezersko.

Tudi ko sta bila moja otroka majhna, smo poletja najraje preživljali na Jezerskem. Pohajali smo po najljubših poteh in kotičkih mojega otroštva. Odkrivali nove, naše skupne.

Nekega, že odraslega dne sem odkrila, v bistvu bolj začutila, da je v Dedkovi hiši, točneje na terasi, moj tretji kotiček za dušo. Na ležalniku sredi terase sem – v brezdelju, ki sem si ga podarila – našla tretji zapik. Začutila sem mogočno energijo miru iz bližnjega gozda, ki se ji je pridružil seštevek občutkov vseh mojih »Jezerskih obdobij«. Brezskrbnost, igrivost, otroško zaupanje v vse dobro, ustvarjalnost, vzdržljivost – tudi ko ne gre, sposobnost opaziti drobne posebnosti in dragocenosti, ki sestavijo barvito večjo podobo. Mir. Čist zrak. Nešteti odtenki zelene barve, kjer spočiješ utrujene oči od vsakodnevnih »bolj-ali-manj-(ne)-potrebnosti«.

Ta zapik, te občutke uporabljam, kadar ustvarjam kaj novega, se želim vrniti k sebi, začutiti in izraziti svoje potenciale. To sedaj delim tudi z drugimi. Občasno v hiški vodim delavnice, lahko jo pa tudi najamete vsi tisti, ki tam, tako kot jaz želite spočiti telo, dušo in srce.

Upam, da ste v zapisih o dušnih kotičkih našli kakšno idejo tudi zase in si ustvarili svoj poseben kotiček oziroma kotičke za različne potrebe.

Uživajte. Kjerkoli, kadarkoli.