Branko Brodnik / Foto: Tina Dokl

Na Bledu pognal korenine

Naziv častni občan Bleda so letos podelili tudi zdravniku Branku Brodniku, ki je še po upokojitvi izredno dejaven – ne samo na svojem strokovnem področju, ampak še na mnogih drugih, saj se ukvarja tudi z letalstvom, jamarstvom, jadralstvom ...

»Bolnišnice, kjer vladajo nesoglasja med zdravniki, so zame slabe bolnišnice. Kadar česa nisem vedel, sem se vedno obrnil na tistega, za katerega sem vedel, da lahko pomaga. Zato sem tudi proti konziliju zdravnikov, predvsem ko gre za intimne stvari. Odnos med zdravnikom in bolnikom mora biti na štiri oči, ne pred avditorijem.«

Pravijo, da je težko dobiti priznanje v domačem kraju. Kako torej sami gledate na čast, ki so vam jo izkazali na Bledu?

»To je res neke vrste življenjsko priznanje in izredna čast. Teh nisem vajen prejemati, vedno pa mi je vzpodbudo in veselje pri delu dajal uspešen izid.«

Ob prejemu priznanja ste dejali, da dvomite, da si ga zaslužite, ker ste vedno iskali »kratke poti« v življenju. Kaj ste mislili s tem?

»Bil sem malce ''špekulanta'', kot se temu reče. Vedno sem iskal lažje načine, kako priti do česa. Že pri služenju vojaškega roka, recimo – na koncu nisem niti enkrat ustrelil s puško. Delal sem v kuhinji, moja naloga je bila pomivanje krožnikov, tako da sem jih vsak dan pomil okrog 1600, vse ročno.«

To pa potem ni bila ravno lažja pot?

»Še vedno lažja kot korakati in kopati jarke. Po štirih mesecih in pol, v katerih si opravil redno urjenje, pa so me zaradi znanja nemškega in angleškega jezika na sprejemnem izpitu izbrali za prevajalca na Inštitutu za eksperimentalno medicino na Vojnomedicinski akademiji, kjer sem imel celo svojo pisarno, razen tega sem šel lahko domov za kaka dva dni, kadarkoli sem želel.«

Omenili ste tudi, da ste opravljali enega najlepših poklicev ...

»Težko rečem, da je kirurgija najlepši poklic, je pa zelo stimulativen. Če še enkrat pomislim, je najlepši, pa tudi najkoristnejši poklic učitelja, v katerega moraš vložiti veliko sebe in tudi veliko znati. Sam sem že zelo zgodaj vadil hitro branje in mnemotehniko oziroma vadbo spomina. Imam še vedno veliko knjig na to temo in jih tudi dopolnjujem. V tem sem se zelo izuril, tako da sem recimo v sedmih dneh prebral knjigo, ki je imela več kot tisoč strani, šel na izpit in ga opravil. Če bi bil učitelj, bi že v prvih štirih razredih osnovne šole poskušal mlade naučiti teh tehnik.«

Kako ste po srednji farmacevtski šoli pristali v zdravniškem poklicu?

»Moj učitelj v srednji šoli je bil tudi dr. Franta Mis, eden prvih epidemiologov v Sloveniji, ki je začel cepiti otroke proti otroški paralizi. Preživel je taborišče Dachau in nam je veliko pripovedoval, ne samo o svojem predmetu higiena, ampak predvsem o življenju. On je bil moj vzornik, a sem bil tako slab učenec, da si sploh nisem predstavljal, da bi lahko kdaj študiral medicino. Kar trikrat sem opravljal izpite za medicinsko fakulteto; sprejet sem bil sicer na stomatologijo, kar me ni zanimalo, nisem pa vedel, da bi se po prvem letniku lahko prepisal na drugo smer in mi ne bi bilo treba ponovno na sprejemne izpite.«

Čeprav lep, kot pravite, je po drugi strani zdravniški poklic tudi zelo stresen. Vam je to, da ste radi opravljali to delo, pomagalo, da ste s takim veseljem hodili v službo?

»Kot pri psu, ki za nagrado dobi priboljšek, je za zdravnika to, da bolnik ozdravi, največja nagrada. Največja katastrofa pa je, ko zdravljenje ne uspe, tudi mogoče zaradi neizkušenosti, napake ali neznanja. Čeprav sem opravil več kot pet tisoč večjih operacij, sem si zapomnil vse bolnike, pri katerih je šlo kaj narobe oziroma so nastopile komplikacije. Ko so potem hodili na kontrole, sem jih vedno sprejel mimo vrste, čeprav je včasih pred kirurško ambulanto čakalo tudi po sto ljudi.«

Kot pravite, so vam ljudje vedno zelo zaupali. Kako ste pridobili njihovo zaupanje? Danes, ko se soočamo z velikimi težavami v zdravstvu, je to verjetno veliko težje?

»To je najbrž že v naravi človeka. Ko sem prišel v Bolnišnico Jesenice, je veljala za katastrofalno, nekateri kolegi so menili, da je verjetno najslabša bolnišnica v Jugoslaviji. Takrat nas je bilo na kirurgiji osem zdravnikov, zdaj jih je 23, ampak moji predstojniki so sestavili skupino, v kateri smo zelo sodelovali in nismo tekmovali med seboj. Bolnišnice, kjer vladajo nesoglasja med zdravniki, so zame slabe bolnišnice. Kadar česa nisem vedel, sem se vedno obrnil na tistega, za katerega sem vedel, da lahko pomaga. Zato sem tudi proti konziliju zdravnikov, predvsem ko gre za intimne stvari. Odnos med zdravnikom in bolnikom mora biti na štiri oči, ne pred avditorijem. Naloga zdravnika je, da poskuša pomagati, če sam ne more, pa poskuša najti tistega, ki bi lahko. Sam nikoli nisem bil ljubosumen, če je recimo bolnik prosil za premestitev v drugo ustanovo, vedno sem se sam dogovoril z zdravnikom v Ljubljani.«

Adrenalina vam verjetno ni manjkalo že pri vašem strokovnem delu, kljub temu pa ste našli čas še za vrsto dodatnih aktivnosti, od jamarstva do jadralstva in letalstva … Od kod energija za vse to?

»Če otrok pogleda v nebo in vidi letalo, si želi, da bi bil v njem. Tako je bilo pri meni z letalstvom. V Lescah je bilo letališče in sem z Bleda peš prihajal gledat letala, padalce, pilote ... Poznal sem vse takratne letalske ase, ki sem jih kasneje tudi osebno spoznal. Z jamarstvom sem se začel ukvarjati, ko se je na Bledu pred štiridesetimi leti ustanovilo društvo za raziskovanje jam, pri katerem je bil gonilna sila Vaclav Novak (Vašek). Sprva je bil naš cilj zaščititi jamo pod Babjim zobom, kasneje smo jo tudi elektrificirali. Ker dosti potujem, to vedno izkoristim tudi za ogled kakšne jame. S kolegi iz društva smo bili v porečju Amazonke in na Galapaških otokih, kjer smo raziskali nekaj novih jamskih objektov.«

Kaj vam je ljubše, da gledate na svet od zgoraj ali spodaj?

»Od zgoraj mi je bolj všeč, vse je bolj lahkotno, jamarstvo pa je zelo naporno in predvsem blatno.«

Pomagali ste vzpostaviti tudi evropsko letalsko medicino v Sloveniji.

»Kot zdravnik sodelujem z Evropsko agencijo za varnost v letalstvu in leta 1996 smo vzpostavili način zdravniških pregledov, kot veljajo za vso Evropo. Pooblaščeni slovenski zdravniki lahko izdajo zdravniško spričevalo za poklicnega pilota iz katerekoli evropske države. Še za avtomobilska zdravniška dovoljenja naši zdravniki ne morejo spričevala izdati za tujca, naše zdravniško spričevalo pa velja povsod po Evropi, tudi za največja potniška letala. Ta čas je za to pri nas pooblaščenih 25 zdravnikov, ki pa se morajo stalno izpopolnjevati po predpisih Evropske agencije za varnost v letalstvu.«

Vaša strast je še jadralstvo ...

»Vedno sem si želel imeti barko. Pred tridesetimi leti se mi je to uresničilo in potem smo vsako leto vsaj mesec in pol pluli po Jadranu in tudi Sredozemlju. Potem pa se je pokazala priložnost, da sem se pridružil znancem, ki so jadrali po svetu. Leta 2010 sem s štirimi kolegi preplul Atlantik, leta 2015 pa smo trije krenili z Mavricija proti Reunionu, Južni Afriki, Namibiji, Sveti Heleni, Asensionu in Fernando de Noronhii do Brazilije, od tam pa z letalom domov.«

Aktivni ste tudi na področju civilne zaščite. Kaj vas žene, da se tako požrtvovalno razdajate za soljudi?

»V štabu civilne zaščite na Bledu so me prosili, naj se jim pridružim, ker so potrebovali zdravnika, pa sem privolil, ker nihče drug tega noče početi, verjetno ker ni plačano. Pri meni je vedno tako, da če me kdorkoli kaj prosi, ne morem odkloniti, zato že več kot dvajset let kot zdravnik sodelujem tudi pri Brajnikovem memorialu, sodeloval sem tudi na dveh padalskih svetovnih prvenstvih in vseh mogočih drugih tekmovanjih. Po drugi strani se ti to tudi povrne, kadar sam kaj potrebuješ, čeprav tega nisem nikoli izkoriščal, saj nikoli nisem česarkoli pričakoval v zameno. Meni je bilo to v užitek, tako sem spoznal veliko ljudi in se z vsemi tudi dobro razumem.«

Pravite, da je marsikje lepo, a tam, kjer odraščaš, poženeš korenine. Kaj vas še vedno veže na Bled?

»Jezero, ki smo ga ''uporabljali'' poleti in pozimi. Moj oče je bil zaposlen v hotelu Toplice in trije otroci smo bili ves čas pri njem, čez dan nismo nič hodili domov.«

Kako gledate na današnji razvoj Bleda, ko se poleti duši v prometu in množici turistov z vsega sveta?

»Nad arhitekturo, ki ta čas vlada na Bledu, sem kar malo razočaran. Začelo se je s hotelom Golf in nadaljevalo s trgovskim centrom Gadafi. Najbolj pa me je prizadelo, ko so od hotela Union do jezera požagali krasen kostanjev drevored. Takrat sem hodil v srednjo šolo v Ljubljano, in ko sem nekega dne prišel domov, je bil drevored požagan in to mi je pustilo veliko rano na srcu. Odnos do dreves se oblikuje najbrž že v otroštvu. Moj oče se je ukvarjal s sadjarstvom, od tega smo imeli denar za plačilo vsaj za enega od otrok za bivanje v dijaškem domu. Vsi trije smo se namreč šolali v Ljubljani.«

Kaj pa se vam je iz vašega otroštva na Bledu najbolj vtisnilo v spomin?

»To, da sem vsako leto pozimi do pasu padel v vodo, pa kljub temu nisem šel domov, ampak smo še naprej do večera drsali.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 24°

pretežno oblačno
vlažnost: 55 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

13/22

četrtek

14/24

petek

14/26

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

IZLETI / Kranj, 24. maj 2018

Na ferato na Češko kočo

IZLETI / Kranj, 24. maj 2018

Na Kolovrat

GLEDALIŠČE / Voklo, 24. maj 2018

Grdi raček

PRIREDITVE / Trzin, 24. maj 2018

Trznfest

IZLETI / Naklo, 24. maj 2018

S kolesom do Škofje Loke

OBVESTILA / Žiri, 24. maj 2018

Krvodajalska akcija

PRIREDITVE / Tržič, 24. maj 2018

Življenje tržiškega čevljarja

RAZSTAVE / Jesenice, 24. maj 2018

Razstava Kreposti

 

 
 

 

 
 
 

Neuspešni tudi na ustavnem sodišču / 13:13, 23. maj

... sedaj pa veselo do konca - na maršaljat. Bomo videli, kdo je imel prav, ko bodo junijske volitve sredi poletja razveljavljene in bomo šl...

Kazni za oživljanje nacifašizma / 16:42, 17. maj

Domobranci so bili in bodo večna sramota za slovenski narod !
Pod rdečo zvezdo pa je bil mali človek spoštovan in svoboden, pošteno plača...

Županovi »vera, seks, ljubezen« / 09:03, 17. maj

Župani in poslanci bi morali imeti pri nas največ dva mandata. Po prvem mandatu se že počuti nezamenljivega in nezmotljivega, zraste mu ego...

Oživljanje totalitarizmov / 09:00, 11. maj

Domobranci so bili in bodo večna sramota za slovenski narod !
Pod rdečo zvezdo pa je bil mali človek spoštovan in svoboden, pošteno plač...

Steletova nagrada dr. Niki Leben / 14:24, 8. maj

Čestitke za vsekakor zasluženo priznanje. Obnova in prepoznavnost blejskega otoka po celotnem svetu je tudi del njene zasluge. Kljub temu je...

Odkrili bodo ploščo hraniteljem orožja / 23:53, 4. maj

Orožje so skrivali pred Milanom, da ga ni predal JLA.

Ob prazniku čestitka častnega občana Kranja / 23:50, 4. maj

Če je tako nevarno biti novinar, naj pa zamenja poklic in gre delat v proizvodnjo.