Janez Potočnik z očetom Stojanom / Foto: osebni arhiv

Janezu Potočniku čas ni rabelj hudi

Janez Potočnik, nekdanji evropski komisar v dveh mandatih, najprej za znanost in raziskovanje, potem za okolje, pred tem pa minister v dveh slovenskih vladah, danes sopredsedujoči Panelu za vire, je praznoval šestdeseti rojstni dan.

»Politika bi morala biti spoštovana in cenjena, pa žal ni, ker je v njej vse preveč ljudi, ki jih je tja vodila osebna in ne javna korist. To je nezdružljivo. Politik mora služiti javnemu dobremu in biti za svojo odgovornost tudi primerno nagrajen.«

Kako ste praznovali, so vas kako presenetili?

»Ni bilo velikih praznovanj. Z družino smo bili na tradicionalnem kosilu v Skaručni, ki se je, tako kot je to pri Žagarju običajno, končalo s prepolnimi želodci in obilico dobre volje. Bilo je tudi nekaj kosil in nazdravljanj z najožjimi prijatelji in odbojkarsko družbo v Bruslju, nekaj jih pa še bo. Največje presenečenje me je na rojstni dan čakalo na delovni mizi v bruseljski pisarni. Lesena škatla, sestavljena po vzoru ''escape rooma'', ki je zahtevala kar nekaj spretnosti, da sem jo odprl. Z reševanjem ugank, ki so bile v njej, sem odprl tudi ključavnico, ki je vodila do darila – zlatega jabolka navdiha in čestitke v obliki videoposnetka, ki so mi ga pripravili najbližji. Zelo izvirno darilo, v katero je bilo vloženega veliko dela in še več zabave ob pripravi, ki je seveda vodila do enakega učinka ob odpiranju in poslušanju.«

Kaj vam pomeni staranje in to, da je življenje minljivo?

»Staranje in minljivost je temeljna skrivnost, končnost pa najtežje intimno vprašanje vsakemu od nas. Zato ne preseneča, da se s staranjem in minljivostjo človek, ki ga odlikuje um in zavedanje, težko sprijazni in sooči. Saj poznate tiste Prešernove: ''Odprte noč in dan so groba vrata ...'' in ''Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi ...''. Praktično se vsa vprašanja biti in bivanja vrtijo okoli tega tako težko razložljivega in sprejemljivega dejstva. In tudi marsikatere navade, običaji, verovanja so nastali kot odgovor na tesnobnost občutkov, ki nas spremljajo. Toliko bolj pomembno je razumeti, da je čas naša najdragocenejša dobrina in ključno spoznanje, da je največ, kar lahko podarimo drug drugemu, prav čas, ki ga preživimo skupaj.«

Če bi čas lahko zavrteli nazaj, bi kaj spremenili, kaj obžalujete?

»Prav veliko bi zagotovo ne spreminjal. Imel sem srečo, da sem bil nekajkrat v pravem trenutku na pravem mestu, in sposobnost, da sem to srečo dobro izkoristil. Ko danes opazujem oba svoja sinova, kako uživata življenje, mi je včasih žal, da ga tudi jaz v njunih letih nisem zajemal s tako veliko žlico, kot ga danes onadva. A takrat so bili drugi in drugačni časi in ne bilo bi prav, če bi se ne zavedal njihove posebnosti. Odraščal sem s kmetijo in gostilno, v stiku z zemljo in naravo, ki je ostala in rasla v meni. Odraščal sem ob starših in bratu, ki so me, predvsem oče, vzgajali z nevidno trdo roko ločevanja med prav in narobe in me obdarili z optimizmom do življenja in ljudi.

Ste zadovoljni s svojimi dosežki? Ali še ostajajo skrite želje?

Seveda sem zadovoljen z dosežki, če bi ne bil, bi bilo nekaj hudo narobe z mano. Imel sem veliko srečo, da sem bil na ključnih križpotjih življenja obdan s pravimi ljudmi, ljudmi, ki so zaupali vame, in srečo, da sem posledično lahko počel vse to, kar sem počel. Za očeta je bila včasih pot z vprežnim vozom iz Krope do Kranja približno tako veliko doživetje, kot je danes zame popotovanje, na katerem zamenjam nekaj časovnih pasov. Uživam v možnosti, ki mi je dana, da v imenu Okoljskega programa Združenih narodov kot sopredsedujoči Panelu za vire (UNEP International Resource Panel) potujem po svetu in ga poskušam spreminjati v boljšega. Nimam nobenih skritih želja, čeprav imam kar precej ponudb za to in ono, ki vztrajno prihajajo na moj naslov. Ko človek lahko dela tisto, kar si želi, ko ve, da je njegovo delo dobro sprejeto in cenjeno, potem ni razloga, da bi si želel več in drugače. Želim si le, da bi bil še naprej zdrav in pri močeh, da bi lahko vse, kar počnem, počel še naprej in čim dlje.

Na kaj ste najbolj ponosni, kaj je tisto najvišje, kar ste dosegli?

Pogajanja za vstop Slovenije v Evropsko unijo so bila seveda zgodovinska in voditi ožjo pogajalsko skupino za vstop v EU v dneh enotnosti slovenskega naroda je bilo nepozabno. Tudi dejstvo, da sem bil prvi evropski komisar iz Slovenije, bo zabeleženo za vedno. A bolj kot na vse to sem ponosen, da se z ljudmi, s katerimi smo skupaj vodili pogajanja, še vedno redno letno srečujemo kot prijatelji, proč od oči javnosti, in da se z ljudmi, ki so bili člani mojega kabineta v Bruslju, še vedno redno na nekaj mesecev srečujemo v lokalu blizu sedeža komisije. Ponosen sem tudi na to, da so me varnostniki na vhodu v sedež Evropske komisije še vedno veseli, ko me pot zanese tja, in da si še danes z nasmehom na obrazu sežemo v roko. Pomembneje je, da te ljudje cenijo najprej kot človeka in šele potem ocenjujejo po tvojih dosežkih. Doma, med prijatelji ali na sedežu Evropske komisije.

S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili ekonomist in politik?

»Težko rečem. Že od rane mladosti je bila moja največja ljubezen šport – tokrat odgovarjam bolj ali manj enoročno zaradi pri odbojki zlomljenega prsta na roki. Še danes šport zelo pozorno spremljam in sem tudi še vedno aktiven. Pred odločitvijo za študij sem bil celo na spoznavnem dnevu na Fakulteti za šport, pa so nas želeli navdušiti za ta poklic s filmom o potapljanju. Pri nekom, ki mu je mučna že misel, da bi dal glavo pod vodo, to seveda ni učinkovalo najbolj prepričljivo. No, pravzaprav je učinkovalo zelo prepričljivo – odneslo me je v ekonomijo. V ekonomiji sem pristal, ker sem sledil bratovim stopinjam, v politiki pa on verjetno zato, ker je sledil mojim, čeprav je bil resnici na ljubo on tisti, ki ga je politika vedno zanimala bolj, kot je zanimala mene.«

Kaj vam je pomembnejše: kariera ali družina?

»Morda ne bo zvenelo najbolj iskreno od nekoga, ki že več kot desetletje dela v tujini, da mu je seveda družina pomembnejša od kariere. In tudi prijatelji. Družina je edina, na katero se lahko vedno zaneseš. Dobrih prijateljev, takih, ki pohitijo z vprašanjem, ali ti lahko kako pomagajo, ko preživljaš težke trenutke, takih, ki jim lahko zaupaš tisto, česar ne moreš zaupati nikomur, pa je, kot veste, malo, zelo malo. Velja jih ceniti in jim temu primerno odmerjati svoj čas. Otroke poskušam vzgajati po očetovem receptu. Z nevidno roko lastnega vzora, z oblikovanjem občutka, kaj je prav in kaj narobe. Vesel sem, da sta oba odrasla v moža, za katera so vrednote in delati dobro na prvem mestu. Vesel sem tudi, da nikoli nista imela ničesar več in ničesar manj zato, ker bi ju ljudje povezovali z menoj.«

Kaj bi kot uspešna oseba svetovali mladim?

Ostanite zvesti sebi, svojim željam in ciljem. Verjemite vase. Bodite iskreni in pošteni do vseh in vsega, tudi do sebe. Spoštujte vsa živa bitja, s katerimi si delite ta čarobni zemeljski trenutek. Uživajte življenje, ki je eno in edino, vaše in neponovljivo. Veliko preizkušenj vas čaka, a vedno sledite srcu. Čeprav boste morda prikrajšani za kaj, tudi za kakšno oprijemljivo dobrino, delajte tisto, kar vas osrečuje in dela vas in svet okoli vas boljši. Odgovorno ravnajte s časom, svojim in tudi drugih.«

Kako nameravate živeti v jeseni svojega življenja?

»Želim si ostati aktiven čim dlje – pri delu, športu ali na počitnikovanju, povsod. In upam, da mi bo zdravje to omogočalo. Aktivna starost, optimizem, pozitivno dojemanje sebe in svoje okolice so ključni za dolgo, polno in zdravo življenje. Verjetno se bo počasi začelo spreminjati razmerje med delom in počitkom v korist slednjega, a trudil se bom, da ne prehitro in ne preveč. Sicer pa nikoli ne veš, kje in kako te življenje preseneti. Počutim se dobro in pri močeh in se bolj ali manj držim pravila, da nikoli ne reci nikoli, ker se zarečenega kruha največ poje.«

Vas bo javnopolitično življenje spremljalo do konca ali se nameravate umakniti?

»Težko bi rekel, da sem še vedno aktivno prisoten v javnopolitičnem življenju. To, da pa me bodo ljudje dojemali kot javno osebo, me bo verjetno spremljalo do konca. Vedno sem se trudil povedati stvari čim bolj naravnost in razumljivo, bil sem pripravljen razpravljati o vsebini, problemih, izogibal pa sem se nepotrebnemu poosebljanju in sporom, ki bi izhajali iz drugačnih prepričanj in pogledov. Vedno in dosledno sem se trudil za dobro Slovenije, čeprav jih ni bilo malo, ki so se prav tako trudili, da bi v javnosti ustvarili vtis, da tega ne počnem zadosti. Tudi danes rad pomagam vsem, ki si po svojih močeh prizadevajo, da bi stvari pri nas spremenili na bolje, in z veseljem tudi javno podprem vse, za katere mislim, da si s svojim delom in držo to zaslužijo. Aktivno politično življenje me ne mika. Pravzaprav nikoli nisem bil aktiven v smislu klasičnega pojmovanja politike, prej tehnokrat, ki ga je pot zanesla v politiko in se je v njej dobro znašel in obtičal. Politika bi morala biti spoštovana in cenjena, pa žal ni, ker je v njej vse preveč ljudi, ki jih je tja vodila osebna in ne javna korist. To je nezdružljivo. Politik mora služiti javnemu dobremu in biti za svojo odgovornost tudi primerno nagrajen. Ujeti smo v začarani krog talilnega lonca demokracije in politokracije, iz katerega žal ni videti izhoda.«

Oddajte svoj komentar

Kranj -11°

pretežno jasno
vlažnost: 88 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-13/-4

sobota

-18/0

nedelja

-16/6

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PRIREDITVE / Dovje, 20. januar 2024

Čaj za dva

PRIREDITVE / Reteče, 20. januar 2024

Ponovoletni koncert

PRIREDITVE / Breznica, 20. januar 2024

Hodnik in otroška predstava O začaranem žabcu

GLEDALIŠČE / Visoko, 20. januar 2024

Norčije v spalnicah

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

V Dražgošah poziv k miru / 10:50, 17. januar

"Sporočilo Dražgoš je resnica! Da svoboda ni samoumevna, temveč izborjena. Kot so se zanjo borili partizani Cankarjevega bataljona. Na svobo...

V mrzlih dneh ne pozabimo na živali / 22:55, 16. januar

Na avtocestnem priključku Šenčur je kakih 10 govedi in kakih 20 drobnice. Te živali nimajo nobenega zavetnega prostora. No, trenutno jih mra...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 09:56, 16. januar

Oh, Rozalija, Slovenijo so pokradli in izropali izključno LEVI neokapitalisti (bivši komunistični aparatčiki), ki so se hoteli važiti s svoj...

Zdravniki stavkajo, ljudje pa čakajo / 18:59, 14. januar

Problem je v tem, da zdravniki sami namerno ustvarjajo čakalne vrste. Če ne bi bili samoplačniki takoj na vrsti z obravnavo ali posegi, bi č...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 13:28, 14. januar

Pa sej tud v EU ni vse slabo, kakšen bo konec te jebene tvorbe bomo še videli? Mogoče..

Zgorel v ognju groze / 13:26, 14. januar

L. 43 bi domobranski pesnik že lahko vedel, da bo pesmi kmalu konec...

Zgorel v ognju groze / 09:06, 13. januar

Zgorel v ognju groze, Gorenjski Glas 18. december 2023 (dodatek: pesniški obletnici v letu 2023)Težko se je znebiti vtisa, da je duh?/ Čebin...