Leon

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. april 2018 / 14:29  

Prekleti denar, 2. del

»Sestra me je izzvala, da sem zadosti pametna, da bi lahko naredila določene izpite, s pomočjo katerih bi se lahko vpisala na fakulteto. Na njene besede bi pozabila, če se ne bi Filip ponovno spozabil in me, ker mu, pijanemu, v postelji nisem želela ustreči na ''njegov način'', posilil. Ko so sosedje slišali moje kričanje, niso poklicali reševalnega vozila, ampak policijo …«

To so bili časi, ko so bili tudi policisti do nasilnežev še precej tolerantni. Filipu so ob prihodu rekli, naj ga »neha srat«, Meliti pa so svetovali, naj bo malo »manj tečna«. Potem so odšli.

»Veliko kasneje, ko sem premlevala tisto obdobje, sem ugotavljala, da če ne bi odšla, bi bilo z menoj konec. Tudi sama bi začela razmišljati, da sem kriva, ker sem pač tečna. Padala bi vedno globlje, na koncu bi se lahko celo zgodilo, da bi me doletela nasilna smrt. Tako kot je že marsikatero v naših koncih. Brez službe, brez prekletega denarja, brez samozavesti in samospoštovanja sem nekega jutra, ko je šel Filip v službo, sedla na vlak in se odpeljala v Ljubljano. Sestra me je bila vesela, a ne preveč. Že ko me je sprejela, mi je povedala, da se bom morala lepo obnašati in jo ubogati, drugače lahko grem. Soba, v kateri je bivala, je bila majhna, skromna, stranišče in kopalnico, ki ni bila vredna tega imena, sta si delili z lastnico stanovanja. Vpis na večerno šolo ni bil zastonj, zato sem morala iti delat. Službe sem menjala kot spodnje hlače. Nikjer nisem zdržala dolgo. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če enkrat avgusta ne bi prišla pome mama. Napadla je sestro, da me skriva pred Filipom, ki da ''težko živi'', ker sem mu ušla. Bila sem zgrožena in prizadeta, ko jo je nahrulila in postavila pred vrata. Sestrino dojemanje življenja je bilo čisto drugačno od mojega! Če bi se z menoj malo več pogovarjala in mi manj ukazovala, bi hitreje dojela! Tako pa sem potrebovala veliko časa in tudi kar nekaj bridkih izkušenj,« se spominja Melita.

Če bi jo mama pregovorila, da bi odšla z njo, ne bi nikoli maturirala in nikoli se ne bi vpisala na fakulteto! »A ni škoda časa?« jo je vprašala mama, ko ji je povedala, kaj namerava. Melita ji ni zamerila. Mama je živela v drugem času, z drugačnimi merili in vrednotami. Da se ne bi zamerila sestri, je pridno študirala. Ob koncih tedna, kadar ni imela izpitov, se je na mrtvo napila, si našla kakšnega moškega … Kaj sta počela, ko je bila v »komi«, se pogosto ni spomnila. V tem času je sestra diplomirala, podjetje, v katerem se je zaposlila, ji je ponudilo stanovanje.

»Ni me želela vzeti s seboj. ''Dovolj si stara, da se lahko znajdeš sama!'' mi je rekla, ko je odšla. A ni mogla iz svoje kože. Še kar naprej me je hodila kontrolirat. Preveč se je bala, da bi pustila študij. Plačevala mi je sobo, ker je bila štipendija preveč mizerna, da bi si lahko z njo več kot toliko privoščila. Bila mi je kot druga mama, a tega dolgo nisem znala ceniti. Vmes sem imela veliko krizo, saj mi je prišlo na ušesa, da se je Filip poročil, da ima že dva otroka. Govorili so tudi, da se je zresnil, kar me je sploh bolelo. Na ''srečo'' sem potem v lokalnem časopisu prebrala, da so njega in še nekaj nogometnih navijačev zaradi uničevanja tuje lastnine zaprli. Vest me je prepričala, da sem ravnala prav, ker sem ga zapustila.«

Melita je diplomirala v rekordnem času. In to kljub zelo »živahnemu« načinu življenja.

Potem pa …

»Ko sem se začela zjutraj prebujati z bolečinami v desni nogi, sem bila prepričana, da tičijo razlogi zanje v pelinkovcu in pivu. Vstajala sem že pred peto, ker nisem mogla spati. Masirala sem si nogo, a ni bilo nič bolje. Kakšen dan sem potem požrla tudi po pest plivadonov, a ni pomagalo. Potem je prišel dan, ko bolečine niso in niso hotele popustiti. Poklicala sem sestro, kaj naj storim. Odpeljala me je k zdravniku, ki je, ne da bi me pregledal, določil, da imam išias. Sicer ni rekel nič, a po tem, kako se je odmaknil od mene, ko me je zavohal, sem sklepala, da je bil tudi on prepričan, da me je doletela pravična kazen za moje pijančevanje. Po injekciji so bolečine pojenjale, a so se vrnile malo po enajsti zvečer. Nog nisem mogla več premikati, zdelo se mi je, da drevenim po vsem telesu. Začela sem kričati na pomoč. Na srečo me je slišala ''gazdarica'', ki je takoj poklicala rešilni avto. Na urgenci me je sprejel starejši zdravnik. Bil je zelo čemeren in oduren. Kričal je na sestre, ker so ga vrgle iz postelje za ''prazen nič''. Potem pa je le opazil, kako lesena postajam po vsem telesu, bleda, da ne morem več niti govoriti. Že čez eno uro sem bila na operacijski mizi. Pozneje so mi dejali, da so tvegali operacijo, kljub temu da se jim niti sanjalo ni, kje točno se je v žili pojavil strdek. To so bili še časi, ko je bolnišnica šele dobila prvi ultrazvočni aparat, z njim pa so znali ravnati le redki. Imela sem veliko srečo. Večjo kot pamet. Operacija je trajal kar pet ur. Ko sem se prebudila iz narkoze, so mi povedali, da so mi sicer rešili življenje, a da še ne vedo, za kako dolgo. Ob moji postelji je sedela sestra, me držala za roko in jokala. Okrevanje je trajalo tri mesece in še malo, a je ostal strah. Pošasten strah. Ponoči sem se prebujala, ker mi je psiha ''dopovedovala'', da ne morem več dihati. Tako sem pristala še na pomirjevalih. Na bolje se je obrnilo, ko sem spomladi dobila službo v knjižnici. Morala sem narediti še nekaj izpitov, da sem zadostila pogojem, a ni bilo hudega. Znanje mi je že od nekdaj šlo z lahkoto v glavo. Delo me je precej umirilo, ljudje, ki so prihajali, so bili prijazni, strpni. Bila sem največkrat sama, sodelavka je imela majhnega otroka in je bila kar naprej na bolniški. Začela sem brati, pravzaprav sem knjige kar požirala. V dveh letih, kar sem bila tam, sem prebrala vse, kar je bilo kaj vrednega. Potem sem se začela dolgočasiti. Občasno sem za lokalni časopis napisala kakšen članek, pozneje, ko sem si pridobila izkušnje, sem se začela posvečati najbolj problematičnim stvarem: družinskemu nasilju, alkoholizmu, zavrženim otrokom.

Tako sem spoznala Leona. Z njim sem se prvič srečala, ko je bil v zaporu. Bil je zelo šarmanten, prepričljiv, sočuten, neskončno prijazen ter blazno načitan. O življenju, o filozofih, o političnih spremembah, ki so se ravno takrat začenjale v Sloveniji, je vedel celo več kot moja sestra, ki se je v tem času poročila in rodila otroka. Pisala sva si kilometrska pisma. Vedno bolj sem mu verjela, da so ga zaprli po krivici. Verjela sem, da so ljudje, ki so mu nasedali in mu dajali denar na lepe oči, krivi sami. Po petih mesecih mu je ob pomoči zelo vplivnega očeta uspelo, da je prišel na svobodo. Začela sva se družiti. Ker sem še zmeraj živela pri ''gazdarici'', mu to ni bilo všeč. Moški obiski so bili pri njej prepovedani. Pregovoril me je, da se preselim k njemu. Živel je v velikem stanovanju malodane sredi Ljubljane. In to sam. Babica, ki je bila zaljubljena vanj, je šla raje v dom, da je le njen najljubši vnuk imel svobode toliko, kot si je je zaželel. Sprva nama ni bilo hudega. Z njim mi je bilo zabavno, pestro, nikoli dolgočasno. Edina pametna točka najinega druženja je bila, da ni pil. In s tem me je držal stran od skušnjav. Kadar sem se zazrla v polno steklenico pelinkovca, sem pozabila na grozljivo izkušnjo, ki me je popeljala na rob smrti. O operaciji, ki mi je rešila življenje, tudi Leonu nisem pripovedovala. Bilo bi mi zoprno, če bi mislil, da sem šibka in nebogljena. Ves čas je imel polne žepe denarja, pa nikjer ni delal. Rahlo posmehljivo se je obnašal do moje plače, ki niti ni bila tako majhna. Takrat sem že delala v državni upravi, istočasno pa sem tudi veliko pisala …«

(Konec prihodnjič)