Čarobne barve in zvoki skrivnostne narave

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 20. april 2018 / 09:16  

Galerija Prešernovih nagrajencev in Galerija Prešernove hiše sta včeraj zvečer zasijali v mnogoterih barvah likovnih del akademskega slikarja Franca Novinca. Z barvo v srce stvari je naslov razstave ob slikarjevem življenjskem jubileju osemdeset let.

Kranj – Galerija Prešernovih nagrajencev po letu 2003, ko se je v njenih ranih letih predstavil prvič, tokrat ponovno gosti razstavo del leta 1984 z nagrado Prešernovega sklada nagrajenega akademskega slikarja Franca Novinca. Med sicer številnimi nagradami, ki jih je za svoja dela prejel doma in v tujini, je skladovo nagrado pred skoraj četrt stoletja prejel za umetniške dosežke na področju krajinarstva. Takrat so zapisali, da je z razstavami potrdil sloves, ki si ga je bil pridobil z raziskavami barvnih vprašanj in z delom, s katerim nadaljuje izročilo klasičnega slovenskega krajinarstva. Posebne barvne vrednote in način stilizacije, ki ohranja podobo slovenske krajine tudi v »abstraktni« preinterpretaciji, uvrščajo Novinca med upoštevanja vredne ustvarjalce kot nepogrešljiv vezni člen med različnimi slikarskimi rodovi.

Da zapisano še kako drži, ni težko zaključiti tudi ob tokratni razstavi, ki ima rahel predznak pregledne, čeprav gre predvsem za dela, ki so slikarju dosegljiva iz domačega depoja, pa vendar so iz različnih obdobij slikarjevih petih ustvarjalnih desetletij. Že v vhodnem prostoru nas pričaka delo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga doslej še ni razstavil. Gre za hudiča, ki je po legendi bežal na hrib z gozdom, zaradi katerega sta se v dolini prepirala dva kmeta. Ko je eden od njih rekel, naj ga hudič vzame in nese na vrh hriba, je ta ponoči zares prišel po gozd. Ker pa je ob tretji zjutraj zvonilo za dan, ko kmetje ponavadi že odhajajo delat, se je hudič ustrašil in gozd spustil na goro – tja, kjer se iz daljave kot kvadrat vidi še danes – na pobočje Zaplate. Novinc hudiča ni umestil v neko temno, tesnobno ozadje, ampak ga je obdal s svetlimi barvami, s katerimi odpira prostor gledalčevi domišljiji.

Tako kot se na sprehodu z umetnikom po galeriji odpira moj pogled v ozadje njegovih slik. Več kot petdeset jih je na ogled v vseh treh etažah galerije. V pritličju sta tudi najstarejši iz prvih let po študiju, seveda z motivom umetnikove domače vasi Godešič. V oko pade veliko platno z maskoto za Michelinove avtomobilske gume. »Naredil sem jih več, še preden je izginila maskota ogromnih dimenzij, ki je stala sredi Sorškega polja, ob takratni glavni cesti iz Avstrije prek Slovenije naprej na Balkan,« se spominja umetnik in razloži sosednjo sliko z na stežaj odprtim oknom, pod katerim je izruvana praprot, ki naj bi na kresno noč privabila Janeza Krstnika v hišo. Kdo ve, mogoče se v sijočih lepih nočeh na Novinčevih slikah to tudi zgodi. Iz sredine sedemdesetih sta tudi žareče rumeno-rdeča slika letalskih koridorjev za Lufthanso in sosednja slika s poljem ajde in hlebci kruha na nebu nad njim.

Čarobnost narave

Gledava sliko pokrajine. »Ob vetrovnih dnevih veter obrača liste, sonce pa srebri pokrajino. Še posebej skrivnosten je svet na spodnjih terasah tik ob Sori in močvirja ob njej. Tu kar buhti od barv,« ob slikah svoja doživetja domačega okolja opisuje Novinc. V prvem nadstropju nas presenetijo slike ženskih aktov, ki izžarevajo igrivost in duhovitost, na sosednji steni pa motiv iz nogometne igre, ki jo je v mladih letih kot zadnji levi branilec tudi sam okušal. A širok nabor barv tudi tu ostaja. »Saj sem poskušal, a ni šlo – barv nikoli nisem izpustil iz rok, najbrž tudi one niso izpustile mene.« Slikarja očarajo čarobne barve svetlih noči, a ne le barve – ko nastane popolna tišina, ob njegovih slikah slišimo vse tiste nočne zvoke, ki jih ponuja narava, od različnih vetričev do šumenja rastja in živali v močvirju ali gozdu. In nasprotno tudi, kadar so ''na delu'' ljudje, naj bodo to žabarji med lovljenjem žab ali pa kmetje pri kmečkih opravilih.

Zemlja, vodne kapljice, travnik, močvirje, gozdno rastje, mogočna drevesa in nebo s skrivnostno svetlobo bodisi jutranjega sonca bodisi svetlega meseca. Dr. Jože Muhovič je o Novinčevih slikah med drugim zapisal: »Tema se razsvetli in obarva, barve postanejo peč za varjenje zvezd, misel preskoči ogrado proze in se izmuzne na poetično pašo. Vegetacija, seneni vozovi, konji, žabarji, kresnice, vrane in čebele postanejo protagonisti živopisne pravljice. In mi z njimi. Najmanjše seme lahko ima usodne posledice, neopazno, nemo in zamolčano spregovori, običajne stvari je mogoče uzreti, kakor da jih vidiš prvič.«

»Narava je profesorica življenja,« pravi slikar. »In tej učiteljici vedno znova prisluhnem, ker so njene zgodbe neskončne.« Novinc si v naravi riše skice, največkrat so te zgolj v njegovih mislih, slika potem v ateljeju. Ob slikanju ga prevevajo spomini na otroštvo, na delo na polju, skrivne kotičke kmečkih gospodarstev … Tokratna razstava je zanimiv pregled skozi slikarjeva raziskovalna obdobja ali kot sam pravi, da so njegove slike stopnice časa in se povezujejo med seboj. »Postavitev presenetljivo dobro deluje ne glede na to, da je med staro meščansko hišo in mojim slikarstvom ogromna razlika. Slike lepo pridejo izraza znotraj arhitekture, ki jo omogoča galerija.«

V muzeju gvaši, risbe na papirju

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled drugi del razstave z deli na papirju. Gre predvsem za gvaše, prav tako polne barvnih zgodb. V galerijo so nameščene v zelo sproščenem vzdušju, kot bi vstopil v prostorsko pisano atrakcijo. Ni toliko pomemben motiv kot dejstvo, da so listi nameščeni eden zraven drugega. Tu začutimo, da je barva objela tako slikarja kot s slik v galeriji objema nas gledalce. »Včasih so gvaši skice, ki mi pomagajo, da v sliki iščem naprej, drugič so to dokončana dela,« pove Novinc. »Živobarvne črte, pike, vijuge in packe sklada v ritme, v atome predmetu lastnega bistva ujete oblike, ki povzročijo sintezo podzavestno zaznavnih psihedeličnih učinkov, da realne predmete skozi barvo prežarijo v novo unikatno bistvo,« je k razstavi v Galeriji Prešernove hiše zapisal kustos Gorenjskega muzeja Gašper Peternel. Ostane nam le še ogled obeh do 2. junija Novinčevih razstavišč.