Melita

Prekleti denar, 1. del

»Vrsto let sem delala kot novinarka,« pripoveduje Melita. »Zapisala sem nešteto zgodb z bolj ali manj tragično vsebino in tudi posledicami. Vsakokrat, ko sem iz službe odhajala domov, me je stiskalo pri srcu. Zavedala sem se, da so moje težave težje in bolj boleče, kot so bile vse tiste, o katerih sem pisala, pa žal nisem imela nikogar, da bi mu lahko zaupala.«

V poklicih, v katerih so žal zlasti ženske, je podobnih težav zelo veliko. Tiste, ki so si jih zadale na ramena, jih bolj ali manj uspešno pometajo pod preprogo. Kaj pa se to pravi, da bi se izvedelo, da neko socialno delavko brutalno pretepa njen lastni mož! Kam pa bi prišli, da učiteljica, ki mora biti v razredu popolna, doma ne obvladuje lastnega otroka, ki ima kup težav tudi zaradi nebrzdane potuhe starih staršev? Bi z vsaj malo sočutja prisluhnili gospe, ki sicer dela na sodišču, a je nemočna, ker je njen partner, s katerim na srečo nista poročena, zašel na kriva pota?

»Življenje je zelo nepredvidljivo. Vsi smo krvavi pod kožo in tudi tistim, ki bi morali imeti znanje, voljo in izkušnje, se zgodi, da v slepi zaljubljenosti ravnajo nepremišljeno, zaradi česar se potem vse življenje tepejo po glavi,« razmišlja Melita. Izkušenj ji ne manjka, saj je primorana, da se z vseh sort težavami ukvarja že več kot deset let.

Odraščala je v rudarski družini, kjer so otroci pili skromnost že z materinim mlekom. Živeli so v kletnem stanovanju bloka, v katerem je zaradi slabe izolacije pihalo ne le pri oknih, temveč tudi pri številnih špranjah, ki se jih ni dalo zapolniti. V dveh sobah so imeli po tleh linolej, v kuhinji pa lesena tla. Mama in dve sestri so jih ribale vsako soboto s sirkovo krtačo. Še mokra so jih pogrnile z juto (razrezanimi vrečami), čez pa so položile časopisni papir. Majhna okna, ki so gledala na cesto, so vsak večer ''zagrnili'' s časopisi, ker se je očetu zdelo škoda denarja za zavese. Ves čas je namreč trdil, da je dober delavec, da bo vodstvo rudnika to opazilo in jim dodelilo novo in lepše stanovanje. To se seveda ni zgodilo. V letu osamosvojitve je zbolel, rak na pljučih, čez nekaj mesecev pa sta Melita in njena sestra postali siroti.

»Sestra je ravno končala osnovno šolo. Le tragični situaciji, v kateri smo se znašli, smo se lahko zahvalili, da je dobila štipendijo in odšla od doma, v srednjo šolo v Celje. Z mamo sva ji pomagali pri žepnini tako, da sva nabirali gobe. Dve leti sta minili in vstop v srednjo šolo sem dočakala tudi jaz. Žal se je do takrat že pozabilo, da smo izgubili očeta. Štipendije so bile težko dosegljive. Morala sem se vdati v usodo in se vpisati na poklicno šolo v domačem kraju. Kakšen udarec je bil to zame! Kriv pa je bil ta prekleti denar, ki ga je pri nas zmeraj primanjkovalo! Ne morem povedati, kako težko je bilo, ko pogosto nisem imela niti za sendvič. Edina stvar, ki me je hrabrila, je bila misel, da sem bila od sošolcev leto mlajša, kar je pomenilo, da se bom po maturi lahko zaposlila, pa se ne bo nič poznalo. To se je res zgodilo. Dopoldne sem delala v tovarni, popoldan, takoj po kosilu, pa sem že bila za točilnim pultom, kjer sem stregla pijačo. Napitnine se mi je nabralo več, kot je bilo plačila. Nič nisem godrnjala, stiskala sem zobe, ker sem vedela, da drugače ne bom mogla iti v Ljubljano. Žal iz mojih sanj še nekaj časa ni bilo nič. Zaljubila sem se – in to noro in brezglavo. V takratni norosti sem pozabila na prihodnost. Vse trdo prislužene prihranke sem zapravila za opremo garsonjere, kamor sva se s Filipom preselila. Mama je bila v bistvu srečna, da me je usoda prizemljila. Moja bližina ji je veliko pomenila, ne glede na ceno, ki sem jo zato plačala. S Filipom nama je na začetku šlo lepo. Bila sva vneta nogometna navijača, obiskovala sva tekme, včasih smo se tudi kaj stepli, a nič hudega. Vse je bilo v mejah normale. Potem so začele stvari uhajati iz rok. S seboj smo prinašali ne le pivo, temveč tudi žgane pijače. Konci tedna, ko je bil Filip trezen, so bili vse redkejši. Potem sem ugotovila, da sem noseča. Rizično noseča. Ginekolog me je dal na bolniški dopust, žal pa sem se morala posloviti tudi od dela v bifeju, ki je s svojim vsakodnevnim izkupičkom izdatno pripomoglo, da sva lahko živela na veliki nogi. Denarja je bilo kar naenkrat premalo, kar Filipu ni šlo v račun. Priznam, imela sem še nekaj zaloge, a sem jo skrivala pred njim, saj sem morala nakupiti še cel kup stvari za otroka. Potem pa je prišla tista usodna nedelja. Že to mu ni bilo prav, da sem ostala doma in je moral iti na tekmo sam. Potem mu je šlo na jetra, ker mu nisem mogla dati s seboj nič denarja. Čeprav je zaslužil več kot jaz, je vse sproti zapravil. Poslal me je v p. m. in zaloputnil vrata za seboj. Njegove prostaške besede so me zelo prizadele. Tolažila sem se, da sem sama kriva, ker ga nisem razumela niti ga nisem podprla. Naše moštvo je tekmo izgubilo, navijači pa so utapljali žalost po različnih gostilnah. Filip je prišel domov šele okoli četrte ure zjutraj. Ne morem povedati, kako me je skrbelo zanj! Kljub vsemu sem ga imela zelo rada, vse bi dala, da bi bil srečen in vesel. Bil je pijan kot krava, mislim, da je pokadil tudi kakšen džoint, ker se je precej neumno obnašal. Spravila sem ga v posteljo, prepričana, da bo takoj zaspal, saj je moral iti čez dve uri že v službo. A se to ni zgodilo. Od mene je zahteval seks, in to takšne sorte, da mu pri najboljši volji nisem mogla ustreči. Moja zavrnitev ga je zelo razkačila. Prisolil mi je klofuto, potem še eno in še eno. Nakar me je zagrabil za roke in me s kolenom na trebuhu pritisnil ob posteljo. Bila sem v šoku, komaj sem dihala, niti zakričati nisem mogla. Potem me je grobo posilil, in to na način, kot si ga je že pred tem zaželel. Ni še končal, ko sem začela krvaveti. Kri, ki se je nabirala na rjuhi, ga je za trenutek streznila. Poklical je sosedo, ta je potem telefonirala na reševalno. V bolnišnici so mi povedali, da sem izgubila otroka. Pa da morda ne bom nikoli mama, ker sem imela dvorogo maternico. Šok za šokom. Vse, kar se je odvilo v tisti noči, je bilo podobno najhujši grozljivki. Ko mi je zdravnik, ki je vedel, kaj se je zgodilo, predlagal, naj Filipa prijavim na policijo, me je skoraj kap od ogorčenja. Moja ljubezen je zabrisala vse pomisleke. Ob vrnitvi domov je bilo nekaj časa malo bolje. A se je začela vmešavati moja mama, ki ji ni bilo vseeno, da sem izgubila otroka. Jaz se, če po pravici povem, niti nisem toliko sekirala. Bila sem stara komaj 19 let, še precej otročja, nezrela. Prihajala je k meni, in če je bil prisoten Filip, mu je nenehno pela levite v stilu, kaj bi se lahko zgodilo. Pa da je za tiste črne napovedi kriv izključno in samo on. To nerganje mu je počasi najedalo. Bila sva približno enako stara, polna sama sebe, ne on ne jaz nisva dovolila, da bi nama kdorkoli solil pamet. In tako se je zgodilo, da je mamo nekoč, ko ni nehala obtoževati, na zelo grob način postavil pred vrata. Pri tem ji je zlomil ključnico. A me še ni spametovalo. Bila sem prepričana, da si je mama sama kriva. Saj se mi je smilila, ne nazadnje je bila moja mama, a Filip je bil moški, ki sem mu pripadala. Potem je prišla na obisk še sestra. Takrat je že študirala na fakulteti, bila je zelo uspešna, a hkrati tudi polna nasvetov. Šla mi je na živce. Kljub temu pa je v meni prižgala drobceno luč na koncu tunela. Dejala mi je, da bi lahko stanovala pri njej, da bi si delili stroške. Izzvala me je, da sem zadosti pametna, da bi lahko naredila določene izpite, s pomočjo katerih bi se lahko vpisala na fakulteto. Ko je odhajala, me je žalostno pogledala, češ ti si pa s tem kretenom uničuješ življenje.

Na njene besede bi pozabila, če se ne bi Filip ponovno spozabil in me, ker mu, pijanemu, v postelji nisem želela ustreči na ''njegov način'', posilil. Ko so sosedje slišali moje kričanje, niso poklicali reševalnega vozila, ampak policijo.«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj -2°

zmerno oblačno
vlažnost: 77 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-4/6

torek

-5/7

sreda

-1/2

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

 

IZLETI / Kranj, 11. december 2018

Adventni Zagreb in domačija Slakove mladosti

PRIREDITVE / Gorenjska, 11. december 2018

Medgeneracijske prireditve

PREDAVANJA / Naklo, 11. december 2018

Predstavitev waldorfske pedagogike in igralna urica

GLEDALIŠČE / Kranj, 11. december 2018

Kovček

PRIREDITVE / Naklo, 11. december 2018

Predstavitev knjig in pogovorni večer

PRIREDITVE / Gorenjska, 11. december 2018

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Gorenjska, 12. december 2018

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Goriče, 12. december 2018

Božično-novoletno srečanje za starejše krajane

 

 
 

 

 
 
 

Bohinj: Jože Sodja ali Bojan Traven / 12:31, 11. december

Smučišče Kobla je zavozil eks gostinec Kramar, ki je trmasto podpiral eks investitorja Čokla, tudi Traven ni bil proti - kljub vsem dejstvom...

Arhiv Gorenjskega glasa je verodostojen / 21:00, 10. december

Super, sicer je ta arhiv res zakon zadeva !

Fak četrti, na Pokljuki bo v teh dneh še zanimivo / 16:00, 10. december

Django,
ti še dons 10.12 ne bi bil na cilju, jasno?

Negovalni kader odhaja v proizvodnjo, trgovino ... / 23:55, 9. december

Še dobro, da nam zadnjih 10 let vladajo socialno in solidarnostno usmerjene politične stranke. Kakšno bi bilo šele stanje, če bi nam vladali...

Fak četrti, na Pokljuki bo v teh dneh še zanimivo / 17:30, 9. december

Ja gdo pa bo drugi kot Fak, in je dober za vse razen seveda nositi Slovensko zastavo, nimam komentarjev.

Negovalni kader odhaja v proizvodnjo, trgovino ... / 17:25, 9. december

Če gre vse po gobe je razumljivo da bo tudi v domovih kmalu isto, a kaj ko od naše vlade nemoremo pričakovati drugega.

Turško podjetje izločeno? / 22:36, 8. december

Se spomnim izjave Edvarda Kardelja, da demokracija ni za Slovence. Na žalost se moram z njim strinjat. Za razumevanje demokracije je potrebe...