O idealnih mestih

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 9. april 2018 / 07:11  

V torek so v gornjem preddverju Kina Šiška odprli razstavo akademske slikarke Suzane Brborović, Kranjčanke, ki zadnja leta živi in ustvarja v nemškem Leipzigu. Svoje slikarstvo spaja z urbanimi krajinami in arhitekturo. Tudi na tokratni razstavi z naslovom Centralizacija?

Ljubljana – Kaj centralizirate, Suzana Brborović? »Projekt, ki ga v manjšem obsegu tokrat predstavljam, sem zasnovala leta 2015 in je povezan s centralizacijo neke arhitekture, v tem primeru tudi glavnega objekta na razstavi. Gre za idejo idealnega mesta, ki je zasnovano po principu nekega centra – trga ali najpomembnejše stavbe, iz katere se mesto širi naprej. O tem govori že Platon, do izraza so taka mesta prišla v renesansi. Obstaja veliko načrtov o tem, kako so taka idealna mesta zgrajena in čemu so namenjena. To me je fasciniralo,« pojasnjuje slikarka, ki v svojem umetniškem delu išče primerjave s tovrstno centralizacijo in urbanističnimi zasnovami današnjega časa. »Primerjala sem tlorise starih idealnih mest in tako imenovanih modernističnih blokovskih naselij, ki so nastajala v prejšnjem stoletju. Zelo so si podobni. Pri tem sem se osredotočila na Leipzig, kjer je več takih naselij, med njimi tudi stanovanjska soseska Grünau, ki je bila ena izmed največjih v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Kot vidimo danes, se je ideja o idealnem mestu, v katerem bi imeli popolno družbo, izkazala za utopično. Če je modernizem predvideval tak model urbanizma za elitne soseske, se je izkazalo, da so take gradnje v socializmu, običajno slabe kvalitete, postale priročne v soseskah za socialno ogrožene ljudi.«

Socialistični blokovski princip je Brborovićeva še pobliže spoznala med potovanjem v Moskvo, kjer je pod drobnogled vzela naselje, imenovano Bublik. Desetnadstropno stavbo v obliki kroga zasledimo tudi na osrednjem platnu z naslovom Idea of the Ideal (Ideja ideala). Osnovno črtovje je s slike prenesla na tla, kjer je zgradila krožni objekt, ki je simbolično sestavljen iz opek zapuščenih leipziških tovarn. Na opeke je naslikala motive s fasad iz prej omenjene soseske Grünau. Ob dveh platnih in objektu pa so na razstavi na ogled še štiri črno-bele fotografije, ki so nedvomno najbolj objektiven prikaz stanja v naselju Bublik.

Arhitektura kot odraz časa

Likovna umetnost in arhitektura se v umetniških delih Suzane Brborović nenehno povezujeta. »Arhitektura je odraz človeštva v nekem času. Menim, da ni treba siliti v figuraliko in upodabljati figur, da bi izrazila zaskrbljenost nad nekaterimi stvarmi današnjega časa. Arhitektura je vedno povezana s političnim sistemom in ga kot takega tudi odraža. Raziskovanje arhitekture je, kot bi raziskovala ljudi. Zanimajo me stavbe, pri čemer gre na neki način tudi za povezavo z očetom in njegovim gradbeništvom.«

Brborovićeva v Leipzigu živi in dela že polna štiri leta. Tja se je podala po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, s študentsko Prešernovo nagrado in uvrstitvijo njenih del v znano dunajsko zbirko Essl. Na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu je študirala slikarstvo na podiplomskem mojstrskem tečaju. »Ko sem s prijateljico potovala po Nemčiji, je bil Leipzig prva večja postaja in takoj sem se zaljubila v mesto. Ko sem našla možnost nadaljnjega izobraževanja, sem vedela, da se bom za nekaj časa zagotovo ustalila v tem nemškem mestu.

Odločitev najbrž ni bila ... težka, me prehiti Suzana, ko sem nameraval vprašati ravno nasprotno. »V Leipzigu sem začela živeti od svojega dela. Uspem prodati slike, s kolegom imam najet sto kvadratnih metrov velik atelje v znanem centru Spinnerei. Gre za kompleks nekdanje predilnice, v katerem deluje več kot sto umetnikov, na voljo je okrog 15 galerij, ne manjka trgovin s slikarskimi pripomočki … Ateljeji so po dostopnih cenah, le srečo je treba imeti, da lahko prideš zraven,« še pove Kranjčanka v Leipzigu. Da seveda ima domotožje, a bo kljub temu še nekaj časa ostala v tujini, saj ji ta trenutno ponuja več. »Ta čas nimam galerista, ki bi tržil moja dela, a se mi zdi, da to niti ni tako slabo. Dokler sem samostojna, kar dobro upravljam s tem, kar delam. Je pa res, da je dobro ob pravem času spoznati prave ljudi na pravem mestu.«

Pogosteje razstavlja v tujini, zadnje čase tudi v Sloveniji, a se odloča le za pomembnejše razstavne projekte oziroma tiste, ki se finančno pokrijejo. Transport del, ki seveda nastajajo v Leipzigu, je drag in zahteven. V začetku poletja bo razstavila v Mestni galeriji v Ljubljani, kmalu zatem v juliju pa skupaj z Urošem Weinbergerjem v galeriji Zveze društev likovnih umetnikov. Seveda ima interes razstaviti tudi v Kranju. »Da se le sestavi tisto, o čemer sem pravkar govorila.«