Preteklost za prihodnje rodove

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. april 2018 / 19:31  

Dana in Vili Rakovc sta večji del svojega življenja posvetila zbiranju mineralov in fosilov, ki jih hranita doma v Kranju. Še zlasti sta ponosna na eno najlepših zbirk oligocenskih fosilov pri nas.

»Poseben ponos te prevzame in srce ti zaigra, ko naletiš na kakšno zanimivo najdbo. Tega občutka se ne da opisati,« pripovedujeta zakonca Vili in Dana Rakovc iz Kranja, medtem ko si ogledujemo njuno bogato zbirko mineralov in fosilov, ki sta ji posvetila 35 let življenja. Veselja in pristnega navdušenja nad svojim hobijem, predvsem pa ljubezni do teh čudovitih ostalin preteklosti, jima tudi po vseh teh letih ne manjka.

Nad zbiranjem fosilov se je prvi navdušil Vili, za katerega žena Dana pravi, da je človek tisočih hobijev. »Ampak tega sem tudi jaz zares vzljubila. Ko je domov prinesel prvega polža in ga postavil na mizo, sem si mislila, kako lepo bi bilo, če bi začel z zbirateljstvom. To bi lahko združila s potovanji, saj sama zelo rada potujem. In res sva na ta način videla ogromno sveta. S tem se plemenitiš in res sem zelo srečna,« pravi Dana ob pogledu na vitrine, polne zanimivih primerkov.

»Zbiranju sem bil tako posvečen kot družini, kamorkoli smo šli, sem zlasti po večjih neurjih, ko potoki spreminjajo svojo strugo in izvržejo kakšen primerek, bredel po vodi in iskal. Če veš, kje in kdaj iskati, ti včasih namreč ni treba kopati, temveč samo pobereš in s tem ohraniš kakšen krhek kos, ki bi ga sicer narava sama uničila, tako pa ohranjen v zbirki ostane za prihodnje rodove,« razlaga Vili in takoj doda, da je imel veliko srečo, da se je že zgodaj povezal tudi s strokovnjaki za geologijo in paleontologijo, sprva predvsem z dr. Vasjo Mikužem.

Sodelovanje laikov in stroke je ključnega pomena, sta prepričana zakonca Rakovc. To se je predvsem potrdilo v primeru zbirke oligocenskih fosilov, ki jih je Vili Rakovc našel pri nas. Oligocen je geološko obdobje, ki sega od 28 milijonov do 32 milijonov let v preteklost in spada med mlajše geološke dobe.

»Marsikaj se je vedelo o tem geološkem obdobju, a primerkov ni bilo, tako da je marsikdo takrat trdil, da pri nas tovrstnih fosilov skoraj ni. Ko pa smo jih začeli zbiratelji odkrivati, smo ponudili neposredne dokaze, da je v tistem času in na tem prostoru nekaj vendarle bilo. S primerki sem šel takoj na fakulteto, kjer jih je profesor Mikuž popisal in proučil. Nekoč mi je rekel, da v enem življenju sicer ne moreš veliko odkriti, lahko pa prispevaš svoj del. Dal mi je vedeti, da sem naletel na primerke, ki jih morda ne bom več našel, in da sem s tem nekaj prispeval k razvoju vede – in to mi veliko pomeni,« še dodaja Vili Rakovc, čigar najboljše primerke danes hranijo tudi Prirodoslovni muzej ter druge slovenske institucije, vrsto zanimivih fosilov in mineralov pa z ženo hranita tudi v vitrinah na svojem domu.

Zbirko imata sistematično urejeno po geoloških obdobjih, pri čemer najstarejši segajo tudi nekaj sto milijonov let v preteklost. »Tole je palma, ki sem jo našel v okolici Žirovskega vrha,« Vili pokaže na večji kos v vitrini. »Sega v obdobje, ko je bilo na tem območju lagunsko triasno morje. Padla je v blato in se fosilizirala. En primerek sem podaril Prirodoslovnemu muzeju, strokovnjaki na Norveškem in v Budimpešti pa so dognali, da gre za palmo vrste sagovca.«

V vitrinah hranita še vrsto drugih, tudi precej redkih najdb. Poleg tistih, ki sta jih našla v Sloveniji, tudi zanimive s potovanj po Evropi. Večkrat sta obiskala Grčijo, Kanarske otoke in druga področja, ki skrivajo fosile in minerale. A svoje zbirke nista nikoli preštevala. Bolj kot številnost jima je pomembna kakovost. »Marsikdaj naletim na kakšno kamenino ali fosil školjke, ki ga postavim na štor ali kamen, da ga ljudje, ki pridejo za mano, vidijo. Morda ga bo kdo pobral in s tem ohranil ali pa bo pri kom zbudil željo po zbiranju.« Posebno priznanje njunemu delu je izkazala tudi Pošta Slovenije, ko je posebej zanimiv primer fluorita iz njune zbirke ovekovečila na prvi slovenski znamki, narejeni v 3D-tehniki. V spomin na dogodek doma še vedno hranita plakat, ki ga je ob tej priložnosti izdala pošta.

Svoje bogate zbirke pa nimata toliko za svojo lastnino, temveč se imata bolj za hranitelja naravnih dragocenosti, ki sta jih našla. Poleg tega, da je na razpolago študentom in strokovnjakom s tega področja, ju večkrat obiščejo tudi vrtci in šole. »Spoštujeva stvari, ki sva jih našla, ampak to ne bo večno najino. Ko naju ne bo več, bo prešla na prihodnje rodove, s čimer se bodo ohranili tako najino delo kot kamenine ter fosili,« zaključita zakonca Rakovc.