Oči – ogledalo duše (2. del)

Besedilo: Nena Veber
Kategorija: Rekreacija / sreda, 4. april 2018 / 20:47  

Ali si upamo biti to, kar smo?

Potreba po popolnosti je lahko le ideal, zahteva, želja, vzorec, ki smo ga v otroštvu dobili od (pre)zahtevnih staršev. Zakaj bi se oklepali želja nekoga drugega, če sami čutimo drugače? Ko pristajamo na zahteve drugih in zatajimo svoje lastne občutke in potrebe, je to približno tako, kot da pristajamo, da nam nekdo, ki nas sicer pozna, a še to le približno, kupuje obleko, ne da bi vedel, katero številko nosimo. Če je pa obleka za številko ali dve premajhna, se bomo počutili kot v prisilnem jopiču. Bomo vljudni in jo nosili ali bomo vse skupaj odvrgli in se postavili zase in se oblekli, kot ustreza nam?

Če sprejmemo misel, da smo se v tem življenju rodili tudi zato, da se s poskušanjem in preizkušanjem naučimo nekaj novega in skozi to rastemo in se bogatimo, potem je »nepopolnost« predpogoj, da smo pri svojem učenju uspešni. Življenje postane veliko bolj lahkotno, zanimivo in igrivo v trenutku, ko se poslovimo od želje po popolnosti. To seveda po drugi strani ne pomeni, da se nehamo truditi po najboljših močeh doseči tisto, kar si želimo ali je naš cilj. V življenju popolnosti, ki bi trajala in trajala, ni.

Vsa živa bitja, narava smo v nenehnem gibanju, spreminjanju, rasti, razvoju. Naše življenje, telo, narava se spreminjajo prav v vsakem trenutku – nič ne ostaja isto. Celo ko beremo to, kar zdaj pišem, nam rastejo lasje, nohti, celice našega telesa se obnavljajo, odmirajo, nastajajo nove, rastemo, se spreminjamo. Nismo isti, pa vendar smo popolni.

»Najtežavnejša stvar na svetu je poslušati in videti. Nočemo videti. Ne maramo pogledati, kajti če bi, bi se morda spremenili. Nočemo pogledati, kajti če pogledamo, izgubimo nadzor nad svojim življenjem, ki ga tako negotovo živimo. In zato tisto, kar za prebujenje najbolj potrebujete, ni energija ali moč ali mladostnost ali celo visoka inteligenca. Najbolj potrebujete pripravljenost, da se naučite česa novega. Možnosti, da se boste zbudili, so premo sorazmerne količini resnice, ki jo lahko prenesete, ne da bi zbežali. Koliko ste je pripravljeni prenesti? Koliko od vsega, kar vam je bilo drago, ste pripravljeni izgubiti, ne da bi zbežali? Koliko ste pripravljeni razmišljati o neznanem? Prva reakcija je strah, vendar ne strah pred neznanim. Ne moremo se bati nečesa, česar ne poznamo. V resnici se bojimo izgubiti tisto, kar je znano. To je tisto, česar se bojimo.«

(Anthony de Mello: Zavedanje)