Odkrito tudi o poporodni depresiji

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. april 2018 / 17:42  

Škofjeločanka Sara Oblak, zdaj poročena Speicher, se je kot uspešna košarkarica odločila sprejeti izziv in pred štirinajstimi leti odšla v New York, kjer je študirala in hkrati igrala košarko za univerzitetno ekipo. Ob koncu študija se je zaljubila in namesto načrtovanih štirih sedaj v ZDA živi že štirinajst let. Ima uspešno podjetje, odkrito pa se pogovarja tako o vzponih kot padcih, med katerimi je bilo treba premagati tudi poporodno depresijo.

Kot uspešna mlada košarkarica ste gotovo kdaj razmišljali o igranju v tujini?

»Niti ne. Ko sem dan po evropskem prvenstvu v ženski košarki leta 2002 v Škofji Loki dobila elektronsko pošto s povabilom za igranje v New Yorku za ekipo Univerze Long Island, še pomislila nisem, da bi res kdaj odšla iz Škofje Loke. Že v Ljubljano, kjer sem študirala novinarstvo na Fakulteti za družbene vede in kjer sem trenirala na Ježici, mi je bila vožnja odveč. Tako je bila moja prva odločitev, da ne grem nikamor. Sem se pa zavedala, da študij in košarka dolgo ne bosta šla skupaj, lahko pa bi še vedno igrala, če bi študirala v ZDA. Tudi starša sta me spodbujala, naj vendarle poskusim, in če mi ne bo všeč, se vedno lahko vrnem. Tako sem septembra 2004 odšla na kampus v Brooklyn. Tam je bilo zame vse novo – od soigralk do profesorjev pa tudi načina življenja. Kljub temu me je vse skupaj zelo pritegnilo in sklenila sem, da ostanem.«

Kdaj vam je bilo kot športnici, študentki in tujki najteže?

»Na začetku je bilo najteže, ker sem slabo govorila angleško. Sta se pa dva profesorja zelo zavzela zame in z menoj delala dodatno tako glede branja kot pisanja. Še naprej sem namreč študirala novinarstvo in odnose z javnostmi, kar pomeni, da je bilo dobro poznavanje jezika osnova. Nikakor pa nisem mogla angleško sproščeno govoriti in trenerka me je nekoč postavila na sredino igrišča, preostala dekleta pa so morala ta čas teči gor in dol. Rekla mi je, da bodo tekle toliko časa, dokler ne bom začela govoriti ... Od takrat nisem več prenehala govoriti.«

Na študij ste odšli za štiri leta, sedaj ste v ZDA že štirinajst let. Zakaj?

»Že ko sem študirala, so mi mnogi govorili, da bom v Ameriki zagotovo koga spoznala in ostala. To se mi skoraj ni zdelo verjetno. Ko pa sem šla s sošolko domov za božič, je njen brat povedal, da je dekle spoznal po internetu. To se mi je takrat zdelo neverjetno. Toda zgodilo se mi je ravno to. Ko sem objavila svoj profil, sem takoj dobila povezavo z zanimivim fantom in čez teden dni sva že imela zmenek na Times Squaru. Sedaj sva skupaj enajst, poročena pa devet let.«

V New Yorku ste dobili tudi prvo službo. Kakšno?

»Prvo službo sem imela že na univerzi, saj sem si z delom, ne le zgolj z igranjem košarke, plačevala študij. Nato sem v času gospodarske krize vendarle našla službo v podjetju, kjer sem dobila ogromno izkušenj glede podjetništva in marketinga. Kasneje so me povabili v drugo podjetje, z možem pa sva se z Manhattna preselila v hišo predmestje New Yorka. Začela sva razmišljati o družini, isti teden, kot sem izvedela, da sem noseča, pa sem izgubila službo. Imela sva novo hišo, avto in treba je bilo odplačati hipoteko. Zato sem sklenila, da začnem na svoje, s podjetjem za svetovanje. To mi je tudi ustrezalo, saj si nisem predstavljala, kako bom lahko imela otroka in večino dneva preživela v službi. Je pa bilo težko, saj sem si morala v nekaj mesecih poiskati stranke, stike ... Šport pa mi je dal to, da sem bila trmasta in vztrajna – in uspelo mi je. Že takrat mi je bilo všeč tudi dejstvo, da je moja pisarna računalnik, ki ga lahko povsod vzamem s seboj. Tako je tudi še sedaj.«

V Ameriki ni porodniškega dopusta, kot ga poznamo pri nas. Kako zaposlene ženske sploh lahko skrbijo svoje otroke?

»Tega vprašanja sem res vesela. Še danes, ko imam dve hčerki, imam glede tega mešane občutke. Kot Evropejka razumem, da skupnost razume in spodbuja mlade za materinstvo, da imajo pomoč. V Ameriki pa je to zelo individualno in tudi mož, ki dela v velikem podjetju, kjer imajo matere občasno porodniške ali bolniške zaradi otrok, težko razume, da jih je treba nadomeščati. Še ko sem bila v službi, sem bila šokirana, ko mi je sodelavka povedla, da že leto in pol hrani dopust, da ga bo imela namesto porodniškega dopusta. Za to ti namreč v manjšem podjetju pripada zgolj pet dni neplačanega dopusta. Dolžina porodniškega dopusta je sicer odvisna od velikosti podjetja in tudi zvezne države, v kateri živiš. Če je na primer podjetje majhno, z manj kot dvajsetimi zaposlenimi, ti ne pripada nič, ne bolniška in ne dopust. Če je podjetje večje, pa imaš od šest do dvanajst tednov neplačane porodniške ali pa je plačana zgolj nekaj, navadno 15 odstotkov.«

Kako ste se znašli vi, ki ste imeli svoje podjetje?

»Ko sem rodila prvič, sem imela s seboj v porodnišnici računalnik in že drugi dan po carskem rezu sem začela delati. Ko sem bila noseča drugič, sem porodniško načrtovala že vse leto vnaprej. Takrat sem imela že svojo agencijo in naredila sem vse potrebno, da sem bila prosta tri mesece in da sem v tem času še vedno dobivala plačila strank in da je moja ekipa vedela, kaj v tem času početi. To se je vsem zdelo neverjetno. Da sem zaposlena v svoji agenciji in si privoščim kar tri mesece porodniškega dopusta!«

Dejstvo, da ste imeli dva majhna otroka, starši in sorodniki pa so bili deleč čez lužo, je bilo za vas gotovo velik izziv in tudi napor. Kako ste se vsega lotili?

»Že ko sem se pripravljala na rojstvo druge deklice, sem si želela naraven porod, a je zdravnica vztrajala pri carskem rezu. Takrat sem imela občutek, da sem zato slaba mama. V nasprotju s prvo hčerko Maro je bila Franceska veliko bolj živahna in odločna. Jaz sem bila večino dni sama z dekletoma, saj je bil mož v službi, zato sem deklici vsepovsod, od zobozdravnika do ginekologa, jemala s seboj. Tudi prijateljic nisem imela kaj dosti, moji starši so bili daleč, do moževih v Pensilvaniji je štiri ure. Čeprav sem bila na porodniškem dopustu, sem kot lastnica podjetja imela precej obveznosti – in čas, ko sta deklici spali, sem želela izkoristiti s potencialnimi strankami in ekipo. Čez nekaj mesecev sem začela ugotavljati, da nekaj ni v redu. Počutila sem se utrujeno, odmaknjeno, znervirano. Kot športnica sem bila še vedno prepričana, da ni ovire, ki bi je s trdim delom ne zmogla prebroditi. Zastavljala sem si visoke cilje, časa pa sem imela čisto premalo. Začeli so se nabirati kilogrami in mož, ki je izjemno dober človek, oče in partner, se enostavno ni znal več prav obrniti. Mami me je tolažila po telefonu in me prosila, naj vendarle poskrbim zase. Takrat sem se zakopala v raziskave in ugotovila, da gre za poporodno depresijo. Obrnila sem se na Ireno Vidic z Bleda, ki mi je pomagala z bioresonanco, spremenila sem prehrano, začela sem se več gibati ... Prav tako sem delala z Neli Rep pa tudi z mentorico v ZDA. Sedaj o tej izkušnji govorim zelo odkrito, saj je dejstvo, da se s poporodno depresijo sooči med deset in dvajset odstotkov mamic. Rojstvo otroka pač fizično in emocionalno spremeni žensko. Nisem sicer psiholog ali psihoterapevt, govorim pač na podlagi svojih izkušenj in raziskav, ki sem jih na to temo naredila. Prav je, da se vsaka, ki čuti, da nekaj ni, kot bi moralo biti, obrne po pomoč, čeprav je res, da še danes, leta 2018, o duševnih tegobah ni enostavno govoriti. Tako se v času stiske pogosto zapremo vase, kar je še slabše. Zato vsem, ki se znajdejo v stiski, priporočam, da poskrbijo zase.«

Sedaj ste že mesec dni z dekletoma doma, pri starših. Kako se počutite?

»Z možem sva se pogovarjala o tem, kako naprej, tudi o selitvi v Slovenijo. Nato je padla odločitev, da najprej pridem sama z dekletoma za štiri mesece. Marsikaj moram urediti. Od živcev, kože, kilogramov do tega, da se težav znebita tudi dekleti, saj je moja bolezen vplivala tudi nanju. Začele so se jima pojavljati težave z želodcem, z mehurjem ... in očitno smo potrebovale novo energijo. Sedaj vse tri uživamo. Bile smo na snegu, veliko smo v naravi, z dekletoma, zlasti z Maro, se tudi učimo, saj že obiskuje malo šolo. Poleg tega sem sklenila, da se dekleti bolje naučita slovenskega jezika, saj sedaj razumeta kar dobro, govorita pa bolj malo. Seveda tudi delam, saj imam pisarno s seboj. Prav tako v Sloveniji načrtujem nekaj delavnic oziroma srečanje tako za domače kot tuje poslovneže.«