Verjamem v sedanji trenutek

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. marec 2018 / 13:35  

Kranjčan Jan Kus je odličen saksofonist, ki živi in deluje v svetovnem džezovskem središču New Yorku. Po študiju na konservatoriju na Nizozemskem se je čez morje odpravil v iskanju novih džezovskih izzivov.

Ko sva se pred leti pogovarjala ob vaši vrnitvi s šolanja na kraljevem konservatoriju v Haagu, ste mi z navdušenjem pripovedovali o izkušnjah in glasbeni sceni na Nizozemskem, v najbrž najbolj džezovski državi v Evropi. Nisem pozabil iskric v očeh in vašega trdnega prepričanja, da boste svoje glasbeno izobraževanje in pot nadaljevali v samem središču svetovnega džezovskega dogajanja, v New Yorku. Kot da je bila to za vas pravzaprav edina izbira?

»Od svojega 15. leta sem bil trdno prepričan, da želim nekega lepega dne živeti in ustvarjati v New Yorku, kjer se razvija najbolj vrhunska džezovska in improvizirana glasba na svetu. Po končanem šolanju na Nizozemskem sem dobro leto preživel doma v Sloveniji, kjer smo s kolegi iz zavoda Boben in lajna, v katerem sem takrat deloval, realizirali več lepih projektov z namenom izboljšanja slovenske džezovske scene, med drugim dva džezovska festivala, dve poletni šoli džeza, koncertni cikel in tekmovanje ... A moja mladostna želja še vedno ni popustila.«

V košarkarskem žargonu bi New York lahko označili za džezovski NBA, le da so košarkarji izbrani in jih čaka dobro plačilo, mlad glasbenik, na primer iz Slovenije, pa si vstop v ta svet lahko privošči ali pa tudi ne …

»To je do neke mere seveda res, potrebuješ vsaj nekaj malega začetnega kapitala, seveda pa je tukajšnja realnost tudi, da veliko ljudi po določenem času odide. Mesto je zelo neizprosno. Če na svoji glasbeni poti ne vidiš razvoja, ti je lahko zelo hitro dovolj konstantnega preseganja lastnih zmožnosti in neskončne konkurence. Tudi sam sem imel take trenutke.

Sicer pa sem v New York prišel z denarjem za približno en semester in pol šolanja (od skupno štirih), ampak sem potem s trdim in vztrajnim delom prišel do rezultatov, zaradi katerih mi je zdaj bivanje tukaj v užitek. No, skoraj vedno, ha, ha.«

Poleg šolanja, pridobivanja znanja, je izkušnje najbrž najlažje pridobivati z igranjem v različnih sestavih, bodisi šolskih bodisi s kolegi in podobno … Kako deluje ta scena? Preprosto vprašate džezovske stare mačke, ali bi lahko igrali z njimi?

»Točno tako. Šola je, ko zdaj pogledam nazaj, v bistvu samo neko pripravljalno obdobje, ko imaš dejansko čas vaditi po sedem ur dnevno in nimaš preveč drugih obveznosti. Ko izobraževanje enkrat zaključiš, se tista prava šola šele začne. To pomeni samo igrati, čim več igrati. Glede starih ali bolje rečeno starejših mačkonov pa sem imel bodisi prek šole bodisi prek različnih zasedb, katerih član sem, do sedaj priložnosti igrati z mnogimi, med njimi so Jimmy Heath, Antonio Hart, Alex Sipiagin, Miguel Zenón, Mark Turner, David Binney, Jason Palmer, Marko Djordjevic. In vsaka izkušnja z njimi je zame na primer kot eno leto šolanja.«

Kdaj pri mladem glasbeniku pravzaprav nastopi trenutek za preskok na džezovsko sceno, pri tem mislim v klube, kjer se najbrž odvija pravi džezovski ''real life''? Priporočila različnih šol najbrž ne pomenijo kaj dosti ali pač?

»Kakor kdaj. V osnovi ne pomenijo veliko, je pa res, da ima dandanes tu kar nekaj šol lepe programe, ki mladim odpirajo poti v svetovni vrh džezovske scene. Seveda ima povezovanje akademske in, kakor pravite, ''real life'' scene tudi določene slabe plati, glasba včasih lahko postane preveč šolska in nepovezana z realnostjo in mladimi ljudmi, ampak verjamem, da v širši sliki razni mednarodni akademski glasbeni programi prinesejo veliko pozitivnega v življenje veliko ljudi in so res lep primer povezovanja prek najrazličnejših političnih, nacionalnih, verskih in rasnih barier ter širjenja duhovnih obzorij ter promoviranja lepih vrednot.«

New York torej mlademu džezovskemu glasbeniku omogoča veliko, hkrati pa je lahko tudi zelo neizprosen – konkurenca je velika, predvsem med mladimi glasbeniki. Pred leti je krožila krilatica, da džezovski glasbeniki pogosto igrajo zabavno glasbo po porokah, da lahko preživijo, konec koncev v marsikaterem filmu vidimo glasbenike, ki čez dan delajo v lokalih, da bi zvečer lahko igrali džez?

»Kar se tega tiče, sem imel srečo, da sem imel od nekdaj rad poučevanje in sem dobil tudi nekaj lepih priložnosti v tem miljeju. Tako mi nikoli ni bilo treba delati kaj od naštetega, imam pa tudi en ''redni špil'' s pevko flamenka, ki kar lepo plačuje.«

Koliko pri delovanju na sceni štejejo reference, igral sem s tem in tem znanim glasbenikom?

»Samo dejstvo, da si igral z velikimi imeni, pri pravih mačkih šteje bolj malo. Nič ne more nadomestiti tega, kako igraš. Je pa seveda takšno sodelovanje zlata vredno v smislu povezav, ki ti jih tako sodelovanje odpira. Zveze so v tem našem poslu res bistvene.«

Kdaj pride čas, ko si mladi džezovski glasbenik izbere glasbenike in posname svojo ploščo? Kako ste se sami odločili za svoj prvenec, album z naslovom Faith, ki je, mimogrede, dobil nekaj odličnih ocen v strokovnih krogih. V eni od kritik recimo beremo, da vas čaka še svetla prihodnost ... Se vam ta pravzaprav že dogaja?

»Hm … mislim, da je pri vsakem drugače. Verjetno takrat, ko se ti nabere dovolj materiala in se ti zdi, da si okrog sebe zbral pravo ekipo glasbenih somišljenikov. Zame je bil prvi album res preskok, ker je bil prvi pod mojim imenom, ob tem, da mi je bil sam proces snemanja v studiu že zelo poznan, saj sem pred tem posnel številne druge albume v vlogi ''sidemana'' (to so vsi člani zasedbe, razen vodje), kot tudi svoje kompozicije za razne EP-izdaje in demo predstavitve.

Glede prihodnosti bi potrdil, da se ta že odvija. Z mojo novo zasedbo The Slavo Rican Assembly smo v procesu priprave materiala za novi album. Zasedba, v kateri mi je uspelo zbrati skoraj vse svoje najbližje prijatelje iz New Yorka, funkcionira res fantastično. Prejšnji teden smo z zasedbo Fernando García Sextet izdali res kvaliteten album (Guasábara Puerto Rico, poslušajte na www.fernandogarciamusic.com), z Danom Martínezom sva ravno v nedeljo zvečer odigrala super manjši koncert najinega novega duo projekta … Seveda je vedno lahko vse še bolje, ampak res se ne morem pritoževati. Predvsem pa bolj verjamem v sedanji trenutek kot pa v preteklost in prihodnost.«

Zasedba Jan Kus & The Slavo Rican Assembly deluje zadnje leto. Če sklepam iz imena, je to slovansko-portoriška zasedba? Gre tudi za glasbo, ki spaja latino in balkan?

»Tako je. Prva ideja za projekt je nastala, ko sem v svoji prejšnji zasedbi Jan Kus Quartet, ki je vključevala dva Portoričana, naredil aranžma za džezovski standard Rhythm-a-ning, ki je združeval balkanski in karibski ritem. Šlo je namreč za son clave v 15/8 (aranžma je moč slišati na albumu Jan Kus Quartet – Faith). Tako se je začela šala, da je to slavorikanska glasba. Medtem pa sem tudi začel redno igrati z zasedbo Fernanda Garcíe, v kateri sem edini Neportoričan – in tako sem se še bolj povezal s tem glasbenim izročilom. Nekaj kasneje se mi je začela izrisovati glasbena vizija, nekaj svežega in predvsem iskrenega in sem si rekel, pa poskusimo. In dobro, da sem – od prvega koncerta naprej sem namreč popolnoma zaljubljen v ta bend.«

Lani ste igrali v slovitem Carnegie Hallu ...

»To je bila res nepozabna izkušnja. V zaodrju so na zidovih ogromne slike iz prejšnjih nastopov raznih legend – vsi so tam, Louis Armstrong, Elvis, Beatlesi, John Coltrane ... Akustika je neverjetna. Rekel bom samo to, da smo nastopili s sedemčlansko zasedbo (saksofon, električna kitara, klavir, kontrabas, bobni, vokal, tolkala) in da vokalistka ni potrebovala mikrofona. Tako zelo akustična je ta dvorana.«

Imam občutek, da vas sploh nihče ne vpraša, od kod ste, ampak s kom igrate ... Pa vendar, če se komu lotite razlagati, od kod prihajate – iz države, ki ima prebivalcev za četrtino New Yorka?

»Bližnjim prijateljem sem razložil in nekatere od njih moje korenine res zanimajo. Drugače pa veliko ljudi tukaj ne razmišlja veliko o drugih državah, res ne. Vedo, da sem iz Evrope, včasih kdo misli, da sem Portoričan, to pa je tudi to.«

Kako pa ste sicer v tem delu ZDA med seboj povezani Slovenci, predvsem glasbeniki? Pomislil sem, v katerem lokalu se ob točno določenih dnevih dobivate.?

»Ha, ha, za redno druženje v lokalu smo na žalost (ali morda na srečo) vsi preveč zasedeni. Moram pa reči, da se je v zadnjih dveh letih izoblikovala res lepa ekipa ljudi, ki vključuje tako glasbenike (z Žanom Tetičkovičem in Markom Črnčecom veliko igramo, tu sta tudi saksofonista Igor Lumpert in Jure Pukl in kitarist Jernej Bervar ter komponist Mate Marčina, vsi odlični glasbeniki, tako da kar dobro predstavljamo Slovenijo), kot tudi novinarje, športne trenerje ... Pater Krizolog v cerkvi sv. Cirila občasno priredi kakšen vrhunski ''grill party'', na primer, ko smo gledali finale Eurobasketa Slovenija – Srbija.«

Ostajate v ZDA, občasno se vračate tudi v domovino ... Leta 2016 ste igrali tudi na božičnem koncertu Gimnazije Kranj, ki ste jo nekoč obiskovali. Kje se vidite v prihodnosti?

»V prihodnosti bi definitivno želel ''Slavorikanski odbor'' predstaviti tudi doma. Glede tega bi se rad zahvalil kolegu slovenskemu saksofonistu iz New Yorka Juretu Puklu, ki nas je letos povabil na nastop na svojem džezovskem festivalu v Velenju, ki pa smo ga na mojo veliko žalost morali odpovedati zaradi nepredvidenih okoliščin. Upam, da bo naslednje leto več priložnosti, še zlasti v kontekstu izdaje naše nove plošče, ki je v načrtu za letos oziroma začetek leta 2019.«