Želel je biti fizik, a je postal igralec

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Uprava / sobota, 17. marec 2018 / 09:30  

Gimnazija Kranj je gostila Aljaža Jovanovića, pred petnajstimi leti tamkajšnjega dijaka, danes znanega igralca, člana SNG Drama Ljubljana, Šenčurjana, ki pravi, da se ne more otresti gorenjske trme. Dijakinje Tinkara Krišelj, Nina Lenaršič in Ana Humerca Šolar so ga z vprašanji popeljale po spominih na šolske dni.

Aljaževi spomini na kranjsko gi­mnazijo so, kot pravi, stresni. »Bil sem ''piflar'', učil sem se vsaj štiri ure na dan, šola je bila na prvem mestu. Rad sem imel naravoslovne predmete, le kemija mi ni bila pri srcu.« Tedaj ga dekleta niso zanimala. »Šele proti koncu četrtega letnika sem začel osvajati, prej ne. Sošolkam smo peli podoknice.« Kot predsednik dijaške skupnosti je imel na maturantskem plesu zaključni govor. »Tedaj sem prvič v gimnaziji improviziral, na govor se nisem pripravil, govoril sem iz glave, oblečen sem bil pa v belo obleko, videti sem bil kot golob miru.«

Spomni se tudi, da je rad nastopal že kot otrok. Oponašal je pevce, a le pred svojci, saj je bil za množično občinstvo čisto preveč sramežljiv. Tedaj se je bolj navduševal nad raziskovanjem starih kultur in risanjem zemljevidov. »Tudi danes sem še vedno zelo odprt za stvari, ki mi napolnjujejo dušo – to so poleg igralstva in potovanja raziskovanje, glasba in umetnost. Moja velika vzornika sta raziskovalca Roald Amundsen in Vasco da Gama.« Vplivna figura v Aljaževem življenju je bil tudi oče. Z njim sta veliko potovala, predvsem z vlakom, s katerim sta obšla precejšen del Evrope. Zelo so ju mikale gore, v katerih Aljaž še danes najde mir in sprostitev.

Na odru se je prvič znašel, ko sta skušala s prijateljem na nekem taboru s prepevanjem ob kitari očarati dekleta, a sta pritegnila pozornost učiteljice, ki je pripravljala muzikal Brata. Šel je na avdicijo in takoj mu je pripadla glavna vloga, saj pravi, da konkurence ni bilo, ker muzikali tedaj niso bili popularni. Gledališče ga je takrat usodno posrkalo, v drugem letniku gimnazije je v igri našel nenavaden smisel, smisel, ki ga vodi še danes. Resno je razmišljal o študiju fizike ali antropologije, a ko je izpite za študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in Televizijo (AGRFT) opravil že v prvem poskusu, ni bilo več poti nazaj. »Na dan sprejemnih izpitov sem na ulici srečal Radka Poliča - Raca, nisva se še poznala, a on mi je vseeno tako postrani pomežiknil ... To se mi je zdel znak, da bom uspešen.«

Še preden pa je bil sprejet na akademijo, je že vedel, da bo nekoč delal v ljubljanski Drami. Kako to? Pripoveduje: »En mesec se je nekaj dogajalo med mano in Nino Rakovec. Ona je bila prvi letnik gimnazije, jaz četrti. Predstavila mi je svojega dedka Poldeta Bibiča. Srečali smo se nekje v brunarici v gozdu. Polde mi je pripovedoval o teatru, veliki Drami sredi Ljubljane, dal mi je nasvete za ''sprejemce'', vadila sva celo Romea in Julijo.« Tedaj je Aljaž začutil, da bo tudi on nekoč stal na odru Drame.

Želja se mu je uresničila, saj je res takoj po končani akademiji začel službovati v Drami. Oder je danes njegov drugi dom in pravi, da je trema pred odrom in občinstvom čisto drugačna kot trema pred izpiti v gimnaziji. »Gledališka trema je razburljiva, ker veš, da te ljudje gledajo. Danes vem, da morajo ljudje priti do mene, ne jaz do njih, ker jaz takšen sem, kot sem – če sem jim všeč, odlično, če pa ne, žal …«

Aljažu je najbolj zlezla pod kožo njegova zadnja vloga v predstavi Visoška kronika. »Z režiserjem Jernejem Lorencijem sem delal že sedemkrat. On ustvarja zelo svojstven, timski teater, z igralci se tako povežemo, da se potem težko ločimo,« in nadaljuje, »Zdi se mi, da teater danes teži k preprostosti, bistvena je zgodba, ne ukvarjamo se več z velikimi bivanjskimi vprašanji, gledalcem prepustimo, da sami najdejo smisel v predstavi.«

Spremljali smo ga lahko tudi na televiziji v vlogi Petra Rozmana. »S serijo Usodno vino sem doživel izkušnjo kamere, kar je seveda fino, a ko sem serijo pogledal po televiziji, sem se zgrozil: bil sem v paradoksu, spoznal sem, da smo delali nekaj, kar dejansko ni kvalitetno, temveč zgolj všečno ljudem.«

Aljaž nekoč želi sodelovati z ljudmi v gledališču na drugi strani odra, kot režiser: »Rad bi delal predvsem z otroki, jim prenašal svoje znanje. Nekaj sicer v tej smeri že delam, ampak bom videl, kam se bo to razvilo.«