Kapucini so bratje za ljudi

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Registracija / nedelja, 11. marec 2018 / 18:48  

Kapucinski samostan, ki je v Škofji Loki prisoten že tri stoletja, je med ljudmi zelo priljubljen. K bratom kapucinom se zatekajo po duhovno pomoč, tolažbo, k molitvi, spovedi. Redovna skupnost danes šteje šest bratov.

Kapucini izhajajo iz Frančiškovega reda, reformiranega v 16. stoletju. Takrat se kapucini ločijo od minirotov, v svojem poslanstvu pa so poudarjali življenje v duhu Frančiškovega uboštva, preprostosti, življenja z revnimi, molitve. To so bile skupnosti zunaj mest, povezane z ljudmi s podeželja, nam posebnost tega meniškega reda razloži Jožko Smukavec, gvardijan Kapucinskega samostana Škofja Loka. Kapucini so jih poimenovali po habitu, preprostem rjavem redovnem oblačilu s kapuco. Prvi so jim dali imena otroci, ki so za njimi klicali: Kapucino! Kapucino! Na Slovenskem so sicer navzoči od 17. stoletja, ko so veljali za največjo redovno skupnost in so imeli svoje samostane v štirinajstih krajih, na Gorenjskem v Kranju in Škofji Loki. Škofjeloški Kapucinski samostan je med njimi najmlajši, postavili so ga leta 1706. Danes je samostanov v Sloveniji le še sedem, na njihov upad so v preteklosti vplivale jožefinske reforme.

Šesterica bratov kapucinov

Škofjeloški kapucinski samostan, v katerem danes živi majhna skupnost šestih bratov, je v preteklih letih štel različno število redovnikov. Znani so podatki za nekatera leta in jih v svoji knjigi Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane Škofja Loka navaja pater Metod Benedik, prejšnji predstojnik loških kapucinov. Skupnosti so štele od največ 25 do najmanj tri člane. Po drugi svetovni vojni jih je bilo največ leta 1959, ko je v samostanu živelo šest patrov in trije bratje laiki.

Danes jih je šest in ne imenujejo se več patri, pač pa bratje. Želijo namreč, da jih kot brate dojemajo ljudje, ki k njim prihajajo molit, se spovedovat, iskat tolažbo, se pogovarjat, delit svoje duševne stiske. »Želimo biti bratje za ljudi. Veliko jih prihaja k nam, ne le vernikov, tudi nekrščenih, vseh veroizpovedi, vsi, ki začutijo, da nam lahko zaupajo in z nami delijo tako lepo kot težko v svojem življenju,« pravi brat Jožko in pojasni, da ta samostanski red nima nekega specifičnega področja delovanja, temveč zaobjame vse od dela v župnijah do pomoči revežem. Pomagajo tudi v gmotnih stiskah. »Česar nujno ne potrebujemo, damo revnim, saj smo k temu tudi poklicani,« dodaja sogovornik.

V Škofji Loki lepo sprejeti

Brat Jožko Smukavec, predstojnik samostana, je po letih drugi najmlajši med brati. Najstarejša sta Bernard Jauh in Pavel Košir, ki sta že prekoračila osemdeset let, bratje Miha Sekolovnik, Jaroslav Knežević in Jožko Smukavec sodijo v srednjo generacijo, najmlajši je bogoslovec Jurij Slamnik. Kar tri generacije torej, ki živijo skupaj podobno kot družinska skupnost. »Življenje je lepo kot v družini, povezano s preizkušnjami in samoodpovedovanjem,« pravijo bratje kapucini. Ob našem obisku so navzoči štirje, manjkata brat Miha, ki je na duhovnih postnih vajah zunaj samostana, in brat Jurij, ki je na fakulteti. Živijo preprosto. Prostori so sicer obnovljeni, lepi, a preprosti, kakršna je tudi filozofija tega reda. Sprejmejo nas v obnovljenem večnamenskem prostoru, kjer hitro steče prijeten pomenek. Njihov dan se začenja že ob peti uri zjutraj, pol ure zatem odprejo kapelo, saj se ob delovnikih ob šestih začenja že prva maša. K njej prihaja od petnajst do dvajset ljudi, nekateri pred odhodom v službo. Druga maša je ob osmih. Ob nedeljah in praznikih mašujejo ob osmih, enajstih in popoldne ob petih, tokrat v cerkvi sv. Ane. Spovedujejo, berejo, premišljujejo, so med svojim početjem nenehno v stiku z Bogom ... Tudi vsakdanji rutinski opravki jim ne uidejo. Nekajkrat na teden prihaja v hišo kuharica, sicer si sami pripravljajo obede, čistijo in pospravljajo.

»Čas in kraj sta nas lepo sprejela,« pravijo bratje kapucini, ki v Škofji Loki veljajo za zelo priljubljene. Verjetno zaradi svoje skromnosti in pripravljenosti, da si za ljudi vzamejo čas in prisluhnejo njihovim tegobam.

Odločitev za duhovno poslanstvo ni lahka, priznava brat Jožko. »To poslanstvo ni najbolj cenjeno in ne prinaša nekih zunanjih dosežkov. Sem pa tu lahko to, kar sem, in če lahko dam sebe na razpolago ljudem, mi to prinaša notranje zadovoljstvo, potrditev, sem nekako prizemljeno srečen,« pravi brat Jožko. Ko pri svojem duhovnem delu z ljudmi opažajo, da se ti umirijo in se pri njih stvari postavijo na svoje mesto, to prinaša zadovoljstvo tudi bratom kapucinom in tedaj začutijo, da se njihovo poslanstvo izpolnjuje.

Skrbniki Škofjeloškega pasijona

Škofjeloški bratje kapucini pa imajo poleg svojega siceršnjega duhovnega poslanstva še eno zelo pomembno nalogo: so namreč varuhi Škofjeloškega pasijona (Processio Locopolitana). Tu namreč hranijo izvirnik besedila, ki ga je leta 1721 zapisal njihov predhodnik pater Romuald Marušič in je najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Zgodbo Škofjeloškega pasijona, ki govori o Kristusovem trpljenju, so v Škofji Loki pred tristotimi leti izvajali kot spokorniško procesijo na veliki petek. V procesijo so bili vključeni prebivalci Loke in njenega širšega območja, poleg tega pa tudi takratni loški cehi. Škofjeloški pasijon je danes priznan kot izjemna kulturna dediščina, ki je pridobila tudi Unescovo zaščito. Uprizorili so ga spet v letih 1999 in 2000, zatem pa še leta 2009 in 2015, naslednjič ga bodo leta 2021, ob tristoti obletnici njegovega zapisa.

Škofjeloški kapuicinski samostan pa je poznan tudi po bogati knjižnici, ki šteje več kot pet tisoč starejših knjižnih enot (med njimi tudi enaindvajset dragocenih inkunabul) in okoli 21 tisoč enot novejšega knjižnega gradiva. Med knjižnimi dragocenostmi je tudi Biblija Jurija Dalmatina iz leta 1584.