Pil, ker ni zmogel klica na pomoč

Peter iz Škofje Loke je trezen že skoraj tri leta. Prej je dobri dve desetletji pil, ker je utapljal žalost, a kot pravi, je z alkoholom ni odpravil, le še dodatno jo je hranil. »V sebi sem jokal, a na zunaj nisem smel, ker pravi moški pač ne jočejo.«

»Zadnje leto, preden so me odpeljali na zdravljenje v Psihiatrično bolnišnico Begunje, se mi je ponavljal en in isti dan. Zjutraj sem vstal, spil kavo, nato v stanovanju pospravil grehe prejšnjega dne, vzel prazne steklenice in se opoldne odpravil v trgovino. Tam sem kupil novo pijačo, cigarete in nekaj hrane ter se vrnil domov. Do naslednjega poldneva, ko sem spet odšel v trgovino po pijačo, me ni bilo na spregled. Zaprl sem se v stanovanje, ker sem hotel biti ves čas sam in seveda z alkoholom,« se svojih najtemnejših dni, ko je bila njegova edina »zadolžitev« pitje alkohola, spominja danes 37-letni Škofjeločan. Ni se želel predstaviti s pravim imenom, zato mu recimo Peter. Pred slabimi tremi leti je bil zadnjič doma in zadnjič pijan, zdaj se s pomočjo rehabilitacijskega programa Vrtnica, ki ga v majhni stanovanjski skupnosti na Primorskem izvaja Zavod Karitas Samarijan, pripravlja na novo življenje. Prejšnjega, zagotavlja, je pustil za seboj, tudi odrekel se je vsemu, kar je imel.

Peter, ki nam je drobec svoje zgodbe zaupal ob začetku letošnje akcije Slovenske karitas 40 dni brez alkohola, opozarja, da je vsak alkoholik zgodba zase. Sam je po alkoholu pretirano posegal, da je z njim utapljal svojo žalost. »Moj alkoholizem je bil povezan z žalostjo. Veliko ljudi mi je v življenju že umrlo, živega imam samo še mlajšega brata, tako da sem z alkoholom utapljal žalost. 21 let sem živel po vzorcu, ki sem ga prejel od očeta, ki je na koncu storil samomor. Že pri šestnajstih letih sem ga moral prvič rezati z drevesa pred hišo. Imel je pač svoje težave, ki jih šele danes začenjam razumeti. Tudi mama je šla zgodaj od doma, tako da sem kar naenkrat postal glava družine. Povsem na koncu mi je umrla še punca, s katero sva po malem že začela načrtovati družino. To se mi je zgodilo zadnje leto, preden sem šel na zdravljenje.«

Ni zmogel klica na pomoč

Na Petra se je že pri šestnajstih letih nagrmadilo ogromno odgovornosti, skrbi. Preveč in prezgodaj. »Zaradi velikih skrbi in žalosti sem na skrivaj pogosto jokal, na zunaj pa tega nisem pokazal. Moški ne jočejo, tako sem bil vzgojen. A to je le del razlogov, ki so me po 21 letih pripeljali do zadnjega leta, ko mi je enostavno počil film. To se mi je v resnici zgodilo že prej, a tega nisem hotel, smel in znal pokazati, nisem zmogel klica na pomoč. Hotel sem enostavno ostati pravi moški. Nazadnje sem v roke vzel samostrel in se odpravil po vasi, da bi vse pobil. To je bil moj klic na pomoč. Nekateri pokličejo prijatelja, zdravnika, na številko za pomoč, nekateri se obesijo, jaz sem pač izbral ta način. Tedaj so me odpeljali v Begunje, kjer sem ostal na zdravljenju pol leta.«

Danes ve, da mu alkohol ni odnašal žalosti, temveč mu jo je le dodatno hranil. »Z alkoholom si zagotoviš mir, tišino. A s pitjem sem svojo žalost le hranil, nisem se z njo soočal na pravi, trezen način. Najvarneje sem se počutil doma ob alkoholu. Zdaj vem, da mi je bila pijača le uteha,« brez ovinkarjenja priznava Peter. Ob tem dodaja, da je bil alkohol tudi sestavni del njegovega posla. »Narava mojega posla je bila taka, da je zahtevala preveč od mene. Delal sem po šestnajst ur na dan. Prijatelji in brat so vključno z mojim osebnim zdravnikom vedeli že tri ali štiri leta prej, da tako ne bo šlo v nedogled, da mi bo slej ko prej počilo.«

Peter je zdaj že 28 mesecev vključen v program Vrtnica, ki deluje kot stanovanjska skupnost na majhni kmetiji na koprskem podeželju. »Sem v fazi poslavljanja. Odločil sem se, da bom ostal na Primorskem, domov se ne vrnem več, s prejšnjim življenjem sem prekinil vse vezi,« še razloži.

Začelo se je z brezdomci

Program Vrtnica se je začel z nekdanjima brezdomcema in alkoholikoma Marjanom Drčarjem in Tomislavom Pevcem, ki sta pred petnajstimi leti v trezno življenje vstopila s pomočjo očeta Franca Prelca v župnišču Portorož, kjer je tedaj že potekal program pomoči zasvojenim s prepovedanimi drogami. »Program je bil sprva namenjen samo alkoholiziranim brezdomcem, kakršna sva bila tudi midva s Tomom, danes pa sprejmemo tudi take, ki imajo še kolikor toliko urejeno družino, imajo pa brezdomci še vedno prednost,« razloži Drčar, ki je danes skupaj s Pevcem v programu Vrtnica zaposlen kot laični terapevt.

»Naš program je namenjen socialni rehabilitaciji oseb, ki imajo težave z alkoholom. Običajno so to osebe, ki so že poskušale z zdravljenjem, a jim ne uspe vzdržati treznosti, zato se potem vključijo v naš program kot podaljšano rehabilitacijo,« pa pojasni Davorina Petrinja Pirnat, strokovna vodja programa Vrtnica. »Alkoholizem največkrat prinese težave, kot so razdrti odnosi z družino, z otroki, zato veliko delamo na tem, da se ponovno vzpostavijo stiki. Pri fantih, ki pridejo, je velikokrat težava tudi slaba samopodoba, med posledice dolgotrajnega pitja alkohola pa sodi tudi izguba občutka za delovne aktivnosti, odgovornost in točnost. Vse to jih skušamo spet priučiti,« še razloži. Bivanje v njihovi terapevtski stanovanjski skupnosti temelji na hišnem redu in pravilih. »Stremimo k temu, da zunanji red omogoča tudi notranji red, torej umirjenost, ki ti potem omogoča, da lahko delaš na sebi, na spremembah v razmišljanju, vedenjskih vzorcih,« še razloži Davorina Petrinja Pirnat.