S sodelovanjem do skupnostne samooskrbe

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / torek, 6. marec 2018 / 17:16  

Sanja Lončar, vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, je v Škofji Loki skupaj s tamkajšnjimi društvi pripravila predavanje o sodobni skupnostni samooskrbi. V svetu vse večjega individualizma spoznavamo pomen sodelovanja, tudi oskrbe z zdravo, doma pridelano hrano.

Škofja Loka – Sanja Lončar je po rodu iz Vojvodine in tam je v »talilnem loncu« številnih narodnosti že zgodaj spoznala pomen sodelovanja. Za današnji čas pa je v večji meri značilen individualizem, za katerega menimo, da nam prinaša svobodo. Imamo vsak svojo zemljo, sadovnjake, prostore za shranjevanje nam zasedajo orodja, ki jih le redko uporabljamo ...

Sposobnost samopreživetja

Na izrazit individualizem kaže tudi življenjski slog Slovencev, opaža »slovenska snaha« Sanja Lončar. Do­bri dve tretjini nas ima lastne hiše in stanovanja (v Švici denimo le pet odstotkov prebivalstva), tretjina prebivalcev živi v enočlanskih gospodinjstvih, prednjačijo starostniki. Takšen način življenja pa povečuje stroške, zmanjkuje nam časa, življenjski prostor je slabo izkoriščen, večje so obremenitve okolja, ob razpadanju skupnosti se pojavljajo osamljenost, depresije, izguba smisla obstoja, izguba medgeneracijskega prenosa znanj in izkušenj ... Hkrati pa je za nas značilna edinstvena sposobnost samopreživetja: obdelujemo vrtove, pridelujemo sadje in zelenjavo, vlagamo in vkuhavamo shranke za zimo, pripravljamo čaje, zelišča, kreme in čistila, sami pripravljamo drva za zimo, znamo šivati, kuhati, zidati ... Toda individualna samooskrba ima omejitve, poudarja Sanja Lončar in predlaga, kako se povezati v skupnostni model, ki tudi pri nas ponekod že dobro deluje. »Sodelovanje je več kot le seštevek posameznikov. Dognali smo, da je skupaj boljše, lepše, smotrnejše in da nas izpolnjuje,« je prepričana Sanja Lončar. Nedavno se je s Kureščka preselila v Škofjo Loko in tu navezala stike z društvi, ki bi la­hko posameznike povezali v napredni samooskrbi. Lahko bi si izmenjevali semena, sadike, orodja, stroje, skrbeli za skupnostno naročanje, za recikliranje (prineseš staro, vzameš novo), uporabljali »knjižnice« (izposojevalnice) stvari. Sodobna tehnologija nam omogoča kompleksnejše modele sodelovanja (souporaba koles, avtomobilov, orodja) in treba je ugotoviti, katere od teh izkušenj se da uporabiti tudi v naših razmerah.

Več zaupanja in sodelovanja

Spregovorila je o trajnejših oblikah sodelovanja, kakršna je denimo skupnos­tna podpora kmetom pri oskrbi večjega števila družin. Začenjajo se uveljavljati skupnostni vrtovi, kjer je navedla dobro prakso urbanih eko vrtov iz Maribora. Mestne, šolske in društvene vrtove poznamo tudi pri nas. Šolskih je v Sloveniji kakih dvesto, društvena in učna vrtova pa ima v Zbiljah in Prašah tudi Društvo Sorško polje, organizator enega od Sanjinih predavanj. Govorila je tudi o biodinamičnih skupnostih, ki imajo v Sloveniji več kot tri tisoč članov in skrbijo za skupno izobraževanje, pripravo in hranjenje preparatov, nakup materiala, izmenjavo ... Na tujem poznajo skupnostna bivanja in eko vasi. Omenja tudi zanimivo možnost izmenjave prostovoljnih ur (hour­exchange), podprto z ustrezno programsko opremo. »Glavni pogoj za celostno samooskrbo je več sodelovanja,« poudarja Sanja Lončar. To se da tudi v Sloveniji, kjer sicer ljudje ne veljamo ravno za zaupljive. Raziskave kažejo, da drugim zaupa zgolj 18 odstotkov Slovencev (v Švici 52 odstotkov ljudi), vendar s spreminjanjem vzorcev vedenja lahko dosežemo marsikaj.

Ob skupnostni samooskrbi bi lahko zelenjavo pridelovali vse leto, v rastlinjakih. V skupnih hlevih bi redili živali, kjer bi souporabljali prostore in se dogovorili, da bi poleg za svoje v primeru odsotnosti skrbeli tudi za živali drugega.

In kako priti do takega sodelovanja? Sanja Lončar je udeležencem predavanj razdelila vprašalnike, s katerimi želijo ugotoviti, kakšne so potrebe, da bodo lahko na osnovi odgovorov povezali zainteresirane in tako odprli možnosti za nove oblike sodelovanja.