Žan Košir / Foto: Primož Pičulin

Nočem pomisliti, kako bi bilo, če bi izgubil v malem finalu

Deskar na snegu Žan Košir je v Pjongčangu osvojil že svojo tretjo olimpijsko medaljo. Srebru in bronu iz Sočija je dodal še en bron, ki pa ima tudi nekaj žlahtnejšega leska. Kot pravi, se zaradi težav s hrbtom ves čas bojuje s svojim počutjem, deske pa kljub vsemu ne bo postavil v kot.

Žanov trener Jernej Demšar: »Pravi tekmovalci pod pritiskom pokažejo še več – in Žan to je. Vsaka medalja na olimpijskih igrah ima ne glede na lesk svojo težo in prinaša zadovoljstvo. V času bivanja v Pjongčangu sva bila osredotočena na trening, počitek in vse, kar spada zraven, sva si pa ogledala hokejsko tekmo Slovenije in ZDA, tudi nekaj tekem deskarjev prostega sloga.«

V ponedeljek dopoldan se je v domovino iz Južne Koreje vrnil deskar Žan Košir. Tržičan je na olimpijskih igrah v paralelnem veleslalomu osvojil bronasto medaljo. Na novinarski konferenci ob prihodu na letališče je v družbi trenerja Jerneja Demšarja in preostalih članov reprezentance obujal še zelo sveže spomine.

Eno bronasto medaljo iz Sočija že imate, tudi eno srebrno. Čeprav ni zlata, pa ima ta bronasta iz Pjongčanga verjetno posebno mesto?

»Medalja je medalja in lesk mi zdaj ni več pomemben. Dosegel sem vseeno več, kot so mnogi mislili, da lahko. Tudi sam sem dvomil o sebi, a imel kanček upanja, da bi morda lahko z delom in svojimi izkušnjami, znanjem, ki ga že imam, vseeno ponovil dosežke iz Sočija. Sem več kot zadovoljen.«

Veliko je bilo besed o polfinalu, o tehnološkem dopingu, kot so ga poimenovali.

»Sliko sem seveda videl, nisem pa sledil komentarjem. Tudi od domačih mi ni nihče napisal v tem smislu, da so me ogoljufali. Vsi so bili zadovoljni z medaljo. Je pa dejstvo, da po svojem občutku, ki ga tekmovalec tudi ima, sem v tistem trenutku čutil tako, kot sem se v cilju tudi odzval in kar ste videli. Nima pa noben tekmovalec, ki je bil na tekmi, nobene zveze s končno odločitvijo. Nepošteno bi bilo nekoga obtoževati. Je pa škoda, ker se včasih glede na takšne situacije lahko tudi odnosi med posameznimi tekmovalci poslabšajo. Mislim pa, da se v tem primeru ne bodo.«

Sije ta medalja tudi malce zlata?

»V cilju je bilo nekaj naših in tujih tekmovalcev, ki so dejali, naj na ta polfinale poskušam pozabiti, da imam še vedno možnost osvojiti medaljo in naj tega ne izpustim iz rok. Nočem pa pomisliti, kako bi se počutil sedajle, če bi izgubil v malem finalu. Potem bi iz mene verjetno začela vreti kakšna negativna lava. Ne želim gledati nazaj.«

Ste že dojeli vse skupaj, kar se je zgodilo?

»V Pjongčangu je bilo v enem dnevu toliko stvari na kupu, da nisem mogel več sestaviti svojih občutkov, sedaj jih lahko. Vem, da bo vse skupaj name vplivalo veliko bolj pozitivno, kot sem mislil in kazal na začetku. Čustveno nekako ni bilo takšnega odziva. Očitno je bila jeza globoko zakoreninjena v meni, nekaj mi je ležalo na duši. To sem dal iz sebe. Odločimo se, naj sedaj, ko sem spet v Sloveniji, čim hitreje posije sonce, da bo ta mango dobil sto ali pa tisoč sončnih dni.«

Česa se najbolj veselite ob prihodu domov?

»Za začetek bi šel pod prho, nekaj pojedel, skratka začutiti dom v pravem pomenu besede. Želim si samo, da bi vse skupaj potekalo z lepim tempom, da bi lahko užival v tem uspehu, da ne bom imel na začetku preveč obveznosti in se izgubil v svojih mislih, kot sem se morda že vmes. Želim si, da bi bil ta užitek daljši, kot je bil po olimpijskih igrah v Sočiju, ko je bil zelo intenziven na začetku, a je hitro izzvenel.«

Večkrat ste že omenili (ne)podporo nekaterih v obdobju, ko bi najbolj potrebovali pomoč.

»Imam užitek do tekmovanja, do gibanja – in to dokazujejo tudi moji uspehi. Želel bi si samo, da bi to bila vedno moja edina naloga, da bi užival, tekmoval in opravljal svoj del posla, za vse drugo pa tako ali tako vemo, da na splošno v Sloveniji ni zadosti financ za uspehe, kot si jih mi želimo dosegati. Ne bi omenil nobenega posameznika. To je sistem, ki dejansko na koncu pokaže, koliko lahko. Tukaj je veliko entuziastov. Vsi, ki tukaj sedimo, smo ne glede na to, da smo med seboj kdaj na bojni nogi, dali več od sebe, kot so nas za to plačali. Vsi smo to začeli delati iz ljubezni, a od nečesa bomo na koncu v življenju tudi morali živeti.«

Zadnje obdobje je bilo v znamenju težav s hrbtom. Kaj vas je v najtežjih trenutkih gnalo?

»Ljubezen do življenja nasploh, tudi do moje panoge. Deskanje je lepa disciplina. Večino časa smo zunaj, v naravi, kjer je zasneženo in upamo, da je tudi čim več sonca. Letos sem se šalil, da sem kot mango in da ko bom imel petdeset sončnih dni, pomeni, da sem tam, kjer želim biti. Šteli smo samo sončne dni in na koncu jih je morda celo bilo petdeset. Medalja sicer ni tako sladka kot mango, je pa lepa in vredna več kot mango, a manj kot bitcoin, sem ugotovil.« (smeh)

Priprave na sezono s takimi težavami so zagotovo zelo zahtevne. Kaj je bilo ključno?

»Z mano je bilo morda v tem obdobju malce težje sodelovati, ker sem tudi jaz šele iz dneva v dan videl, kaj mi telo dopušča. Ključno je bilo zaupanje ljudi, ki so bili okrog mene, da so poslušali, kaj si želim. Veliko je bilo tistih, ki so me poznali, vedeli, kako delujem. Ključno je bilo, da smo v sezono šli postopoma. Sem pa tudi v glavi imel močno blokado. To pomeni, da je večina težav, ki so se pojavile, prišle zato, ker sem se bal sploh spustiti, kot bi moral; ko sem videl, da so na progi luknje, sploh nisem želel voziti, ko sem dobil nazaj zaupanje, pa je steklo. Končno zaupanje sem pridobil šele v zadnjih nekaj tednih. Kot kaže, sem ga stopnjeval v glavi. Ključno je bilo, da sem ostal cel, da me ni nihče silil, naj hodim na tekmovanja samo zato, da bom na tekmi. Na tekmi si želiš biti, ko se počutiš dobro v svojem telesu in si samozavesten.«

Je kaj vplivalo, da so bile na koncu kvalifikacije na isti dan kot izločilni boji?

»Na koncu sem si za vse, kar se je zgodilo, rekel, da je to moja usoda. Ko sem prišel v olimpijsko vas, sem bil v sobi še z dvema in skupaj v stanovanju z devetimi. Rekel sem si, da v redu, bo pa tako. Če so kvalifikacije zamaknili za en dan, sem si rekel, je morda pa tako bolje. Sledil sem dogodkom, šel s tokom in nimam vpliva na to. Kot kaže, je bilo to zame bolje.«

Tekmo ste imeli predzadnji dan iger, tam ste bili že od začetka, prej kot drugi deskarji. Kako ste preživeli ta dva tedna?

»Na začetku je bila to odlična odločitev, saj je bila večina preostalih ekip okrog ali doma in smo lahko zelo zase delali. Ko so zamaknili kvalifikacije, sem dobil še dva dodatna dneva, ko nisem točno vedel, kaj bi, kaj bi bila najboljša odločitev. Odločil sem se, da sem se na dan, ko naj bi bile kvalifikacije, glede na vremensko napoved, ki je bila za kasneje slabša, šel peljat za občutke. Dal sem nase tekmovalna oblačila, čelado, da sem sploh videl, ali se bom lahko gibal. Tehnično sem tisti dan vozil najbolje v sezoni, tako da smo videli, da v svoji glavi stopnjujem, kot je treba.«

Kako sedaj naprej do konca sezone, morda v nov olimpijski ciklus?

»Počakajmo še malo, kako bo vse skupaj. Na začetku sem povedal, zakaj to sploh počnem, torej iz ljubezni do tega športa, iz zadovoljstva. Ves čas se bojujem s svojim počutjem. Še vedno bom deskal, na kakšnem nivoju, ali bo zadovoljiv za svetovni pokal, za olimpijske igre – tega ne vem. Deske pa ne bom za večno postavil v kot. Če bom čutil v svojih nogah, da sem še vedno sposoben biti med najboljšimi, bom šel na tekmo. Zakaj pa ne? To bomo videli sproti.«

Misli so verjetno trenutno precej drugje, saj boste prvič postali očka?

»Vedno je tako, da je dobro imeti več obveznosti, ki niso vse vezane na isto točko. Trenutno pa imam misli tukaj.«

Je več treme kot pred tekmo?

»Sedaj ne več. Očitno se čutim zadovoljnega, ponosnega, samozavestnega – in takrat treme nimam. Imam pa velike dvome o sebi, kot vsak.«

Kako je trenutno z vašim zdravjem?

»Če toliko časa sedim, kot sem na poti domov, običajno težko sploh vstanem. Očitno še vedno ta pozitivna klima in zadovoljstvo toliko vplivata name. Počutje je v redu. Tudi poleti je. Upajmo, da čim dlje ostane tako. Je pa treba vedeti, da imamo med samimi vožnjami na nogah desko, ki je težka okrog 7,5 kilograma, čevlji tudi nekaj podobnega, skupaj to pomeni okrog 15 kilogramov, poleg tega smo postavljeni v bočni položaj, vmes tudi izgubljamo stik s podlago, telo je po vsaki tekmi poškodovano. Počutimo se nekako tako, kot nas bi nekdo ''zboksal'', čeprav morda gledalci nimajo takšnega občutka. Tisti, ki vozimo, pa vemo, kako je. Nekaj časa potrebuješ, da se sestaviš nazaj.«

Oddajte svoj komentar

Kranj -4°

pretežno jasno
vlažnost: 90 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-13/-3

sobota

-20/0

nedelja

-15/5

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PRIREDITVE / Reteče, 20. januar 2024

Ponovoletni koncert

PRIREDITVE / Breznica, 20. januar 2024

Hodnik in otroška predstava O začaranem žabcu

GLEDALIŠČE / Visoko, 20. januar 2024

Norčije v spalnicah

PRIREDITVE / Dovje, 20. januar 2024

Čaj za dva

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 03:52, 20. januar

Lepo. Kdaj bodo zgradili najemniška stanovanja za mlade v Radovljici? Gradijo se samo stanovanja za elito. Koliko neprofitnih stanovanj so ž...

V Dražgošah poziv k miru / 10:50, 17. januar

"Sporočilo Dražgoš je resnica! Da svoboda ni samoumevna, temveč izborjena. Kot so se zanjo borili partizani Cankarjevega bataljona. Na svobo...

V mrzlih dneh ne pozabimo na živali / 22:55, 16. januar

Na avtocestnem priključku Šenčur je kakih 10 govedi in kakih 20 drobnice. Te živali nimajo nobenega zavetnega prostora. No, trenutno jih mra...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 09:56, 16. januar

Oh, Rozalija, Slovenijo so pokradli in izropali izključno LEVI neokapitalisti (bivši komunistični aparatčiki), ki so se hoteli važiti s svoj...

Zdravniki stavkajo, ljudje pa čakajo / 18:59, 14. januar

Problem je v tem, da zdravniki sami namerno ustvarjajo čakalne vrste. Če ne bi bili samoplačniki takoj na vrsti z obravnavo ali posegi, bi č...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 13:28, 14. januar

Pa sej tud v EU ni vse slabo, kakšen bo konec te jebene tvorbe bomo še videli? Mogoče..

Zgorel v ognju groze / 13:26, 14. januar

L. 43 bi domobranski pesnik že lahko vedel, da bo pesmi kmalu konec...