Drnovšek v Davosu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. marec 2018 / 18:08  

Deset let je minilo od smrti predsednika Janeza Drnovška. Bil je tudi zunanjepolitično zelo dejaven, vsako leto se je napotil v Davos, kjer so njegovo udeležbo zelo cenili. Potem pa se je tudi Davosu odpovedal. Zakaj?

Veliko ega, malo vsebine

Dr. Janez Drnovšek se je udeleževal srečanj Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu, še preden je postal slovenski premier. Januarja 1993 pa je Davos prvič obiskal kot predsednik slovenske vlade. Leta 1995 je bil povabljen v zelo omejeno skupino 60 svetovnih voditeljev, ki so se pogovarjali o načrtih na gospodarskih in političnih platformah v svetu. Takrat je izjavil: »Za Slovenijo je velika čast, da je njen predstavnik med več kot 1000 udeleženci in več kot 200 predsedniki vlad in vodilnimi politiki z vsega sveta povabljen v ta ozek krog.« Leta 1997 je v Davosu predstavil gospodarske in politične rezultate, ki jih je Slovenija dosegla od razglasitve samostojnosti, hkrati je ponovno izpostavil njeno odločenost, da se z vključevanjem v evroatlantske povezave trdno umesti v razvito Evropo 21. stoletja. Leta 2000, na 30. Svetovnem gospodarskem forumu, je Drnovšek, tudi takrat v vlogi predsednika vlade, na srečanju z naslovom Evropska zunanja politika: Učinkovitost širitve povedal, da je prav, da je še več držav dobilo možnost v tekmi za članstvo v EU, čeprav se pojavljajo dvomi o sposobnosti EU, da sprejme toliko novih članic. Drnovšek se je udeležil tudi zasebnega sprejema pri Billu Clintonu, ki se je tisto leto kot prvi ameriški predsednik udeležil foruma v Davosu. Leta 2002, ko je Svetovni gospodarski forum edinkrat potekal zunaj Davosa, v New Yorku kot gesta solidarnosti po terorističnih napadih 11. septembra 2001, se je premier Drnovšek ob robu srečanja, ki je potekalo pod naslovom Vodenje v težkih časih – vizija skupne prihodnosti, udeležil razprave o prihodnosti Evrope. Januarja 2003 se je foruma prvič udeležil kot predsednik države, v svojem nastopu je izrazil zaskrbljenost zaradi poglabljanja razlik v stališčih nekaterih evropskih držav in ZDA glede načina reševanja iraške krize. Leta 2004, ko je bil v Davosu že štirinajstič zapored, nastopil je na plenarni razpravi Na kakšno Evropo naj se predsedniki uprav pripravijo, je bila z njim najbolj številna slovenska odprava, v njej je bilo 14 vodilnih gospodarstvenikov, med njimi tudi prosluli Igor Bavčar. / Potem pa je prišlo do preobrata. Po letu 2004 Drnovška v Davos ni bilo več. »Dolga leta sem sodeloval, na koncu pa prišel do spoznanja, da se tam pravzaprav ne dogaja nič takega, kar bi bilo pomembno za svet oziroma kar bi lahko spreminjalo svet na bolje. Velikokrat so ta srečanja bolj namenjena razkazovanju ega politikov in drugih osebnosti, ki se med seboj srečujejo in dajejo drug drugemu videz pomembnosti. Za tem je pa zelo malo vsebine, včasih skoraj nič. Vse je zelo prazno. Veliko pompa in zelo malo učinka.« To je izjavil leta 2007, ko je bil že hudo bolan, njegov pogled pa se je z videza preusmeril v bistvo stvari. (Vir: Zvezdana Bercko, Večer)

Neofeministično puritanstvo?

Debata o »spolnih napadih« še kar traja. Nedavno se je v njej oglasil tudi ugledni avstrijski filmski režiser Michael Haneke, avtor filmov Ljubezen, Učiteljica klavirja in Beli trak. O neofeminističnem gibanju MeToo (JazTudi) je izjavil, kar sledi. »Ta nova oblika puritanstva, obarvana s sovraštvom do moških, ki prihaja na valovih gibanja MeToo, me skrbi. Kot umetniki se začenjamo bati, ker se spopadamo s to križarsko vojno proti kakršni koli obliki eroticizma. Ti histerični predsodki, ki se zdaj širijo, se mi zdijo absolutno gnusni. In sploh nočem vedeti, koliko izmed teh obtožb, povezanih z incidenti izpred 20 ali 30 let, so predvsem izjave, ki imajo malo skupnega z dejanskimi spolnimi napadi. To nima ničesar opraviti s tem, da je treba vsak spolni napad in nasilje – naj bo proti ženskam ali moškim – obsoditi in kaznovati. A lov na čarovnice, to pa je treba pustiti v srednjem veku. Igralce, zgolj osumljene prekrškov, danes režejo iz filmov in serij, da ne bi izgubili občinstva. Pa kje mi živimo? V novem srednjem veku?« Presodite sami.

Še dve postolimpijski

»Oprostite, prijatelji Azije, ampak trenutno ne morem več videti riža. Dva tedna in pol riža sta za Evropejca preveč.« Tako je avstrijski alpski smučar Marcel Hirscher na olimpijskih igrah v Pjongčangu pokomentiral azijsko kulinariko. Novopečeni Gorenjec Jakov Fak pa je bil z malim zadovoljen: »Imeli smo hrano, sobo, bilo je toplo, imeli smo se kje stuširati. To je minimum, ki ga jaz potrebujem, da se osredotočam na svoje nastope. Fokus je samo na mojih nastopih – in to je to.« Tako se govori!