Kot podobe iz tujih sanj

Družinske podobe, 5. del

»Še istega leta je dal Lenko v tovarni, kjer je delal, odpoved in se preselil k meni. Vse tri smo ga težko pričakovale. Če ni pil, je bil kasen človek. Kot mnoge ženske pred menoj sem se tudi jaz tolažila, da ga bom s svojo ljubeznijo spremenila. Kako zelo sem se motila!«

Živa je bila noseča. Ni pričakovala, da se bo to zgodilo tako hitro. Lenko je še zmeraj vsak večer prikolovratil domov na smrt pijan. V trenutku, ko je odprl vhodna vrata, se je kot hlod zvrnil v predsobo, kjer je v lastnem bruhanju obležal tja do sredi noči, ko se je v kopalnici očedil in se potem zrinil k Živi pod odejo, kot da se ne bi nič zgodilo. Po navadi je tudi terjal svoje ''pravice'', in ker je bila še zmeraj nora nanj, mu je ustregla.

»Različni prijatelji, ''prijatelji'' ter nevoščljivci so mi prinašali na ušesa grozljive zgodbe o njegovih nekdanjih partnericah. Bile so tako neverjetne, da jim nisem verjela! Do mene se je obnašal zelo ljubeznivo. Če le ne bi pil kot žolna, bi bila najsrečnejša ženska na svetu! Ker sem razmišljala, da bi naredila splav, sem o nosečnosti še molčala. Lenko pa mi ni povedal, da so ga zaradi alkohola vrgli iz zelo dobro plačane službe. S čim je služil denar, ki ga je imel zmeraj dosti, takrat nisem vedela. Potem pa mi je prišlo na ušesa, da se druži z neko Poljakinjo, ki je bila v preteklosti tudi njegova partnerica. Nekoč sem jo videla: bila je zelo lepa, visoka blondinka, okoli vratu pa je imela zlato verižico, ki je stala celo premoženje. Povlekla sem se vase. Zadnje mesece sem pridobila precej kilogramov, morala bi obiskati tudi zobozdravnika, a nisem imela denarja zanj. Vedno bolj sem postajala depresivna, najraje bi ostajala doma, v postelji. Hvala Bogu sta me reševali hčerki s svojo prisrčnostjo, živahnostjo in ljubeznijo. Njima se lahko zahvalim, da nisem klonila. Življenje v tujini, kjer se vsak briga zase, mi je spet zasadilo nož v hrbet. Zaradi zaljubljenosti v Lenka so se od mene odmaknile tudi redke prijateljice. V vsej zmedi, ko se nisem mogla odločiti za splav ali proti njemu, so me v službi prestavili na drugo, bolje plačano službo. Ko sem zvečer prišla domov, je Lenko že sedel pred televizijo. Hčerki sta bili v svoji sobi, ker sta bili tiho, sem sklepala, da bereta. Videla sem, da je bil moj ljubi pijan, vseeno sem se usedla k njemu in mu povedala za nosečnost. Preden sem dodala, da bom šla v petek takoj po službi na splav, je popolnoma znorel, začel je kričati, me zmerjati, obkladati s kurbo in prasico. Zabrusil mi je, da ga še nobena ni ujela na nosečnost, da ga tudi jaz ne bom. V tistem trenutku so se moje sanje o lepem in zapeljivem moškem v belih hlačah in modro-beli črtasti srajci razblinile. Pred seboj sem zagledala ''propalico'' s podplutimi očmi in smrdečo sapo. Odločitev ni bila lahka, bila pa je edina, ki sem jo lahko sprejela: ko je naslednji dan odšel od doma, sem njegove stvari pospravila v škatle in jih pustila na stopnišču, zamenjala ključavnico, enega od varnostnikov iz podjetja, kjer sem delala, pa sem zaprosila, da mi čuva vhodna vrata toliko časa, dokler Lenko ne bo odstranil svoje krame.

Ko sem v petek prišla h ginekologu, sem doživela dodaten šok. Konec sveta, pravzaprav. Po opravljenem posegu me je mirno vprašal, ali imam kdaj v križu kakšne bolečine. Prikimala sem. Dejal je, da se mu zdi, da je ''nekaj zraslo na desnem jajčniku''. Čez pet dni me njegova sestra pod nujno pokliče nazaj. Skoraj bi me kap. Izvidi so bili porazni. Imela sem raka, pa nisem vedela za to. Šok je bil pošasten. Kaj bo s hčerkama, kam naj ju dam, ko bom šla na operacijo? Kdo bo skrbel zanju, če umrem? Depresivne misli, ki sem jih že odgnala, so se spet vrnile. V tujini, kjer človek nima nikogar, na katerega bi se lahko naslonil, so dobile še pošastnejšo podobo. Svet se mi še nikoli ni tako podiral kot ravno v tistem trenutku. Imela sem srečo v nesreči, da je bila Larina sošolka hčerka enega od direktorjev, ki so vodili tovarno, kjer sem delala. Lara je v razredu med krčevitim jokom povedala, kaj se mi je zgodilo. Žalostna novica je še isti dan prišla na ušesa temu direktorju. Poklical me je k sebi in mi zagotovil, da me bo, ker sem zelo pridna in sposobna, služba počakala in naj se ne bojim iti na operacijo. Predlagal pa mi je, naj na stanovanje vzamem neko žensko, ki jo je poznal, bila pa bi mi v veliko pomoč v času odsotnosti. Tako sva se spoznali z Angelco, ki je bila doma z Jesenic. V Nemčijo je prišla za očetom, ki je zapustil družino ter si v Düsseldorfu našel drugo. Iskala je stanovanje, kamor bi se preselila, ker so postale razmere pri očetu nevzdržne. Malo čudno se mi je sicer zdelo, da se direktor in to preprosto dekle poznata, a v sili hudič še muhe žre …

Beseda rak spravi s tira vsakega normalnega človeka. Tudi mene je. Diagnoza mi je vzela tek. Okrevanje po splavu že tako in tako ni bilo enostavno, saj sem šla v ponedeljek normalno v službo. Že sama misel, da mi bodo ''pobrali'' maternico in oba jajčnika, da me bo rak oropal ženskosti, ni bila lahka. Nekoč sem šla v knjižnico in si izposodila knjigo Rak od A do Ž. Ko sem jo prebirala, sem bila prepričana, da ne bom doživela niti velike noči.

Srečanje z Angelco je bilo kot balzam za dušo. Morda jo bom, ko se spet srečava, pregovorila, da vam bo zaupala svojo zgodbo. V Nemčijo je prišla kot sveže pečena ekonomistka, počela pa je vse kaj drugega. Med drugim je bila tudi ''spremljevalka'' in tako sta se spoznala tudi z našim direktorjem …

A sem imela srečo. Ne glede na to, kaj je počela, ko je bila odsotna, je bila Angelca zlata duša. Ostala je tudi potem, ko sem prišla iz bolnišnice in sem bila psihično čisto na tleh. Depresija, ta prekleta hinavka, me je zalezovala na vsakem koraku. Med mukotrpnim okrevanjem nas je dohitela še novica, da je oče mojih dveh hčera utonil. Padel je z jadrnice, veseljaška družba pa tega ni opazila.

Do leta 1991, ko smo v času osamosvojitve prišli v Slovenijo na obisk, sem bila spet v svoji koži. Kontrolo tumorskega markerja sem opravljala še osem let. Moj zdravnik mi je vsakič, ko sva se srečala, dejal, da sem imela veliko srečo v nesreči. Če ne bi šla delat splava, bi raka lahko odkrili prepozno. Stara sem bila 53 let, osamosvojitev domovine mi je veliko pomenila. Hčerki sta se že preselili na svoje, Angelca si je našla spremljevalca med politiki. Je bila srečna ali ne, o tem se nisva pogovarjali.

Isto leto, le da jeseni, sem organizirala veliko srečanje nekdanjih stanovalcev Lajdre. Seveda niso prišli vsi, le nekateri. Ob znanih, a krepko postaranih obrazih sem se počutila zelo otožno. Mnogi so se že vrnili v domovino in so prišli na srečanje le obujat spomine.

Leto 1996 je bilo spet prelomno: Lara je spoznala nekega Šveda in se preselila v Lund, ki leži na skrajnem jugu te države. Suzana pa se je pridružila organizaciji Amnesty International. Nikoli nisem vedela, kje točno se zadržuje. Odločila sem se, da bom začela pisati knjigo. Večeri, ko sem doma ždela sama, so bili neskončno dolgi. Lara mi je omogočila, da sem dobila računalnik – in tega sem bila zelo vesela. V tovarni, kjer sem zadnja leta delala v upravi, sem delavce, ki so prihajali iz Slovenije in Hrvaške, učila nemščine. Bilo je zabavno, a to ni bilo to, kar sem si želela. Potem sem se upokojila, a to je že neka druga zgodba, ki jo povem kdaj drugič,'' je dejala sogovornica Živa in s temi besedami postavila piko na i.

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 14°

pretežno oblačno
vlažnost: 92 %
veter: J, hitrost: 11 km/h

13/16

ponedeljek

2/14

torek

-2/17

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

PRIREDITVE / Kranj, 24. september 2018

Snemanje oddaje Slovenski pozdrav

PRIREDITVE / Kranj, Cerklje, Šenčur, 24. september 2018

Medgeneracijske prireditve

OBVESTILA / Visoko, 24. september 2018

Vpis gledališkega abonmaja

RAZSTAVE / Slovenski Javornik, 24. september 2018

Slike Marka Rolca

PRIREDITVE / Kranj, Cerklje, Šenčur, 25. september 2018

Medgeneracijske prireditve

IZLETI / Kranj, 25. september 2018

Kolesarski izlet

PREDAVANJA / Kranj, 25. september 2018

Reševanje konfliktov

OBVESTILA / Visoko, 25. september 2018

Vpis gledališkega abonmaja

 

 
 

 

 
 
 

Nadaljeval bo, kar je Trilar začel / 00:12, 24. september

Preproga na Brdu?

Doma pod Triglavom / 23:19, 20. september

1. Temeljna ustavna listina, Uradni list RS, 25. 6. 1991, 4. Čl. 3. Odstavek: »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in da...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 20:04, 20. september

Lepo je videti, da nekomu pa le uspe. Čestitke za odločitev o izobraževanju, čestitke k začetku dela in s tem samostojnosti. In najvažnejše ...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 17:16, 20. september

Slovenci se uničujemo sami. Že takoj po ww2, mnogo pridnih in poštenih izgnanih in pokončanih po jamah in gozdovih, tisti, ki so ostali, nis...

Doma pod Triglavom / 16:28, 20. september

Naša država je sekularna in vsako vmešavanje RKC je nesprejemljivo ! Slovenska ustava je jasna in toleranca do tega mora biti ničelna! Ni pr...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 19:01, 19. september

Študenti imajo bolj tanko denarnico, pa je verjetno dobila kakšna sredstva s strani "nevladnih organizacij", katerim je v interesu imeti tu ...

V Sloveniji bi rad ostal in delal / 16:29, 18. september

Seveda je kapitalistom v Sloveniji v interesu zaposlovati azilante, vsaj nekej časa bodo tiho in delali za minimalca, domači so se začeli upirati in zahtevajo večje plače..