Vsa Mojstrana je govorila o njih

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. februar 2018 / 09:58  

Mojstrančanka Mara Rekar je leta 1956 kot devetnajstletno dekle nastopila na olimpijskih igrah v Cortini d'Ampezzo. Nekdanja smučarska tekačica ima na najpomembnejše športno tekmovanje v svojem življenju lepe spomine, vse od tedaj pa pozorno spremlja nastope svojih naslednikov na največjih tekmovanjih.

Pozimi leta 1956 je bila stara 19 let, ko se je skupaj s še dvema Mojstrančanoma, smučarskim tekačem Zdravkom Hlebanjo in skakalcem Janezom Poldo, udeležila olimpijskih iger v Cortini d'Ampezzo. Smučarska tekačica Mara Rekar se je preizkusila na desetkilometrski progi, bila je 33. Pravi, da je bilo sodelovanje na olimpijskih igrah izkušnja, ki si jo človek zapomni za vse življenje. Nič čudnega, da vse življenje pozorno spremlja olimpijske igre. »Gledam vse, najbolj pri srcu pa so mi ''lauf'', skoki in biatlon. Srce imam še vedno v belem ...«

Na televiziji te dni vsak dan spremlja olimpijska tekmovanja v daljni Južni Koreji pa tudi vse, kar se v zvezi z olimpijado dogaja doma. »Sem kar huda na tiste, ki pred televizorji vpijejo in zahtevajo medalje. Saj si sploh ne predstavljajo, koliko ''matra'' mora preživeti športnik, da sploh pride do olimpijskih iger! Da so se pritoževali nad tem, kdo bo nosil zastavo?! Vsak si jo zasluži! Prav dobro se mi zdi, da je prav Jakov Fak dobil kolajno,« je odločna.

Sama še kako dobro ve, v kakšnih razmerah nastopajo športniki na zimski olimpijadi. »Mrzlo je, seveda je mrzlo, in mi to težje prenašamo kot severnjaki. Še dobro se spomnim svetovnega prvenstva v Lahtiju, stanovali smo v neki šoli. Nenehno je pihalo, samo da si odprl vrata, si bil že na vetru. Domačini, severnjaki, so to čisto drugače prenašali kot mi. Oni so pač v take razmere rojeni, mi se moramo privaditi.«

Zimski športi so bili tisto, s čimer so otroci iz vasi pod Triglavom v zimah, ko so sneg merili še v metrih, »gor rasli«, kot se je takrat reklo. »Na Drčevi njivi, dve parceli naprej od današnje žičnice, smo imeli smučarski poligon, kjer je mlado in staro preživljalo zime.« Seveda so bile olimpijske igre v Cortini vrhunec njene kariere. Pravi, da so jo doma podpirali, Mojstrančani pa nestrpno čakali novic o njenih, Hlebanjevih in Poldovih uspehih. »Vsa Mojstrana je samo o tem govorila, imeli so nas kot neko razvedrilo za tisti čas ... Z Zdravkom sva bila zmeraj skupaj, kjer je bil on, sem bila tudi jaz, morda je zato moje domače malo manj skrbelo. Sicer pa je bilo za nas tekmovalce, okoli trideset nas je bilo v jugoslovanski ekipi, dobro poskrbljeno. Še zdaj se spomnil modrih uniform, v katerih smo prikorakali na prizorišče uvodne prireditve. Bile so lepe, udobne in zelo kvalitetne. Zastavo je nosil naš trener.«

Čeprav niso imeli takšne tehnične podpore kot današnji tekmovalci, se ne pritožuje nad razmerami. »Tako je pač takrat bilo. Srečni smo bili zagotovo bolj, kot so danes. Ni nam šlo le za kolajne, smo pa dali vse od sebe.«

Zadnjo veliko tekmo je odtekla leta 1962 v Zakopanih. »Ko sem prišla domov, me je čakala modra kuverta: bil je poziv za službo. Ker sem imela dobro izobrazbo, bila sem izšolana trgovka, sem se zaposlila v kmetijski zadrugi.«

Časa za tekmovanja odtlej skorajda ni bilo več. Kot trgovka si je nabrala 37 let delovne dobe, ob tem je bilo treba delati na domači kmetiji, v gozdu ... Pravi, da ničesar ne obžaluje. Kot smučarska tekačica je videla veliko sveta, ogromno doživela in sklenila prijateljstva za vse življenje.