Lenko

Družinske podobe, 4. del

»Romanov advokat, ki me je očitno sovražil tudi na osebni ravni, je počel vse, da bi mi metal polena pod noge. Kot sem kasneje izvedela, je šele na Romanovo posredovanje odnehal. Na eno od razprav sem s seboj pripeljala tudi številne priče, ki so pričale, da sem dobra mama in da sem bila dobra mama tudi Tinki, Anici in Tinčku. Nastal pa je celo škandal, ko je sodnik mimo mikrofona zašepetal tipkarici: ''Gastarbajterska golazen.'' A se ga je slišalo tudi v dvorani.«

Živa pripoveduje, da je bilo Romana in njegovega advokata najbolj strah, da bi zgodba pricurljala v javnost. Nemčija, četudi je bila naprednejša od zatohle Slovenije, se je do homoseksualnosti obnašala zelo zavrto. Sploh če je bil pri tem dejanju zasačen kdo, ki je imel družino.

»Če ne prej, se je ob ločitvah govorilo marsikaj. Spominjam se, da so v Kölnu ravno takrat odkrili skupino moških, ki so si izmenjavali otroške pornografske fotografije. V časopisu je vsak dan pisalo o njih. Žalostno, a resnično je bilo nekaj drugega: v razredu starejše hčerke so odkrili, da je ena od njenih sošolk zlorabljena. Do nje je bil spolno nasilen ded. Ubogi otrok je imel vse zvezke porisane s strašnimi risbicami o zlorabi, a jih je učiteljica v strahu, da ne bi sama nosila kakšnih posledic, dolgo časa ignorirala. Ko se je deklica vrgla skozi okno, ker je želela umreti, je prišla zgodba na dan. A nihče ni bil nič kriv, deda so samo blagohotno opozorili, naj tega ne počne. Starši pa so hčerko še kaznovali, prepričani, da o tem, kar se dogaja med štirimi stenami, drugod ne sme govoriti.

No, pa da se vrnem k svoji ločitvi. Šele grožnja, da bom vse povedala sorodnikom v Sloveniji, je zalegla, da me je bivši mož pustil pri miru. Dovolil je tudi, da sta se deklici vrnili k meni in po tistem jih ni obiskal več kot 15 let. Vse, kar sta dobili od njega, so bila denarna nakazila. Pri denarnih obveznostih pa so Nemci, na srečo, pozabili na šalo.

Leta 1978, za svoj štirideseti rojstni dan, sem si kupila nov avto, in to golfa. Če me spomin ne vara, sem zanj odštela skoraj 12 tisoč mark! Odločila sem se, da se odpeljem v Slovenijo. Pred tem sem bila doma le enkrat, pa še to na kratko. Lara in Suzana sta zelo dobro govorili slovensko. Želela sem obiskati tudi Tinko, ki se je preselila v novo hišo in se je želela malo pohvaliti pred menoj. V Črvarju sta z možem kupila stanovanje in tako mi ni bilo treba razmišljati, na kateri del obale naj se odpravim. Soočenje z domovino je bilo boleče in tuje. Edini še živi sestri sta se v tem času zelo postarali, staršev ni bilo več, drug do drugega smo se obnašali kot tujci. Med nami so se pojavili tudi ideološki prepadi, kar je bilo najhuje. V Nemčiji smo takratno Jugoslavijo poznali tudi z druge plati. Vedeli smo, da so nekateri ''jugoslovanarji'' v nemških mestih nastavljali bombe, likvidirali ljudi, ki se niso strinjali s komunističnim režimom. Sestri sta živeli zelo skromno, imeli sta mizerni pokojnini, a to ju ni odvračalo od tega, da sta peli slavo tovarišu Titu. Njunih neumnosti nisem mogla dolgo poslušati. Že drugi dan smo si skočile v lase, pospravila sem kovčke nazaj v avto in se preselila v hotel. Naslednji dan me je obiskal eden od nečakov in mi povedal, da je njegovi mami žal, da mi niso preluknjali gum pri avtomobilu. Pa naj še kdo reče, da žlahta ni raztrgana plahta! Po vsem, kar sem v tujini hudega doživela, sem upala, da me bosta sestri veseli, da me bosta vprašali, kako se imam, kaj čutim, kako prenašam tegobe ločenke, pa ju je zanimalo edino to, kakšen avto imam in koliko zaslužim. Malo sem se potolažila pri Tinki, ki me je postavila na realna tla, da z možem na vsakem koraku doživljata nevoščljivost, češ vidva, ki sta bila v Nemčiji, se lahko nosita visoko, mi se ne moremo.

Moram reči, da mi je bil Črvar zelo všeč. Takrat je bilo to belo in čisto mestece, ki je vrvelo od turistov! Tudi mene je zamikalo, da bi kupila manjše stanovanje, a hvala bogu tega nisem storila! V času vojne na Hrvaškem in v Bosni so ta prelepi kraj do neprepoznavnosti uničili begunci. V Tinkinem stanovanju, v katero so vdrli neznanci, ni ostal kamen na kamnu. Vse so pokradli.

Nekoč smo se odpeljali v Poreč. Moji hčerki sta ga vzljubili, pa ne vem, zakaj. Ko smo sedeli tik zraven mestne promenade, se moje oči ujamejo z očmi mimoidočega moškega. Zdelo se mi je, da sem ga na videz poznala, zato sem se tudi nasmehnila. Izkazalo se je, da sem ga res poznala. Bil je Lenko, kakšno leto je bil mlajši od mene, odraščal pa je v Lajdri, kjer sem živela ob prihodu v Nemčijo. Na sebi je imel bele hlače in črtasto belo-modro srajco s širokim ovratnikom. Prisedel je in s svojim šarmom je osvojil vse, tudi moji hčerki. Tinka se ga je sicer bežno spomnila, a je bila toliko mlajša od njega, da ga je že zdavnaj izbrisala iz spomina. Žal se je moral s skupino prijateljev naslednji dan že vrniti v Nemčijo, a mi je pustil naslov in telefonsko številko. Takrat se še nikomur od nas ni sanjalo o internetnih povezavah! Nestrpno sem čakala njegovega prvega pisma, prvega telefonskega klica. Pisal mi je kar na Tinkin naslov. Kljub hrepenenju, da ga ponovno vidim, so bili dopustniški dnevi nepozabni. Pri denarju nisem ''šparala'', dala sem si duška! Žal pa se mi je med vračanjem domov zgodila manjša prometna nesreča. Na cesti, ki še niso bile takšne, kot so danes, je vladala živčnost, kajti v dolgih kolonah se ni dalo priti hitro do cilja. Zaletela sem se v avto, ki se je nenadoma brez smernih kazalcev vrinil v našo kolono. Razbila sem luči, blatnik, tudi vrata na voznikovi strani so bila poškodovana. Ko sem se nehala tresti od strahu, sem malo pred Münchnom zapeljala na prvi izvoz. Na srečo sem hitro našla Volkswagnov servis. Poklicala sem tudi Lenka, ki se je nemudoma odzval in mi prihitel na pomoč. Malo mi je bilo nerodno, saj sva se ''v živo'' poznala komaj dober dan, a njegov pristop do mehanika je veliko pripomogel, da so mi avto hitreje spravili v red.

Priznam, zakaj ne bi, tisto noč sva prvič spala skupaj. Bilo je zelo lepo, motilo me je le, da je smrdel po alkoholu. Kdaj točno si ga je privoščil, nisem vedela.

Še ena neprijetnost se je zgodila: sobo sem najela v neki zasebni hiši, ker mi je že zmanjkovalo denarja. Proti poldnevu, ko je šel Lenko k avtomehaniku, je začelo grmeti in kar naenkrat je silovito treščilo v hišo. Hčerki sta se tiščali na kavču in jokali, meni pa je spodneslo tla pod nogami. Vzidano omarico z električnimi priključki je odtrgalo iz stene, in ker sem stala, jo je z vso močjo vrglo vame.

Začela sem krvaveti, hčerki sta v paniki kričali, kar je privabilo lastnika hiše, da mi je nudil prvo pomoč in poklical še rešilni avto. V bolnišnici so me oskrbeli, na srečo nisem imela pretresa možganov. Mi je pa zdravnik dejal, da če bi omarica priletela le deset centimetrov više, me ne bi bilo več med živimi. Njegove besede so me tako pretresle, da sem dobila še aritmijo srca.

Lenko je poskrbel za prestrašeni hčerki, kot bi bil njun pravi oče. V bolnišnici sem ostala tri dni, v tem času so mi popravili avto in lahko smo se odpeljali naprej, domov.

Še istega leta je dal Lenko v tovarni, kjer je delal, odpoved in se preselil k meni. Vse tri smo ga težko pričakovale. Če ni pil, je bil krasen človek. Kot mnoge ženske pred menoj sem se tudi jaz tolažila, da ga bom s svojo ljubeznijo spremenila. Kako zelo sem se motila!«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj -6°

pretežno jasno
vlažnost: 93 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-3/0

četrtek

-1/2

petek

-1/2

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

 

OBVESTILA / Škofja Loka, 13. december 2018

Spremljevalni program Izložb domišljije

IZLETI / Šenčur, 13. december 2018

Pohod v neznano

IZLETI / Kranj, 13. december 2018

V neznano

PRIREDITVE / Gorenjska, 13. december 2018

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Tržič, 13. december 2018

Predstavitev minule sezone tržiških alpinistov

PREDAVANJA / Jesenice, 13. december 2018

Konservatorsko-restavratorski posegi na slikah

OBVESTILA / Škofja Loka, 14. december 2018

Spremljevalni program Izložb domišljije

RAZSTAVE / Milje, 14. december 2018

Razstava jaslic

 

 
 

 

 
 
 

Šenčur Kravosu / 23:29, 12. december

Bi rekel, da je v občini Šenčur dnarja kot listja in trave! No trava na travniku, kamor so pred dvema, tremi leti posadili nekaj sto sadik g...

Bohinj: Jože Sodja ali Bojan Traven / 12:31, 11. december

Smučišče Kobla je zavozil eks gostinec Kramar, ki je trmasto podpiral eks investitorja Čokla, tudi Traven ni bil proti - kljub vsem dejstvom...

Arhiv Gorenjskega glasa je verodostojen / 21:00, 10. december

Super, sicer je ta arhiv res zakon zadeva !

Fak četrti, na Pokljuki bo v teh dneh še zanimivo / 16:00, 10. december

Django,
ti še dons 10.12 ne bi bil na cilju, jasno?

Negovalni kader odhaja v proizvodnjo, trgovino ... / 23:55, 9. december

Še dobro, da nam zadnjih 10 let vladajo socialno in solidarnostno usmerjene politične stranke. Kakšno bi bilo šele stanje, če bi nam vladali...

Fak četrti, na Pokljuki bo v teh dneh še zanimivo / 17:30, 9. december

Ja gdo pa bo drugi kot Fak, in je dober za vse razen seveda nositi Slovensko zastavo, nimam komentarjev.

Negovalni kader odhaja v proizvodnjo, trgovino ... / 17:25, 9. december

Če gre vse po gobe je razumljivo da bo tudi v domovih kmalu isto, a kaj ko od naše vlade nemoremo pričakovati drugega.