Slovenija v vojni 1941–1945

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Prijava novega naročnika / sobota, 17. februar 2018 / 12:59  

»Ko je kapitulirala Italija, so se tudi slovenski nasprotniki osvobodilnega gibanja na dotlej italijanskem ozemlju znašli v novih razmerah. Pod novim okupatorjem so nadaljevali kolaboracijo na vojaškem področju, a v drugačni obliki, čeprav je cilj ostal isti – boriti se z okupatorjem proti 'komunističnim' odpornikom, ki so jih še vedno opredeljevali za 'bandite', partizanske enote pa za 'tolpe'. Novost v organizaciji kolaboracije, zlasti vojaške, je bila navidezna avtonomija, ki sta jo imela domači 'prezident' in njegova pokrajinska uprava. To jim je dajalo občutek večje samostojnosti v boju proti osvobodilnemu gibanju, njihovo delovanje pa je imelo večji protirevolucionarni značaj z mnogimi značilnostmi državljanske vojne. Dejstva, da so bili v vojaškem pogledu v resnici pomožna sila okupatorja proti sorojakom, niso priznavali. V svoji protirevolucionarnosti so dejansko 'pozabili' na prisotnost in odločilno vlogo okupatorja in na njegove načrte glede slovenskega ozemlja in Slovencev. Nemci so bili zanje sredstvo v protirevoluciji in državljanski vojni, oni pa so bili za Nemce sredstvo v boju proti rojakom. Prvi so v državljanski vojni vztrajali zaradi razrednega razloga, drugi so vojno proti Slovencem vodili iz nacionalnega nagiba. Iz teh različnih razumevanj so izhajala tudi različna razumevanja Slovenskega domobranstva. To je bila vojaška organizacija, ki je branila Slovenijo pred boljševizmom, zasnova slovenske vojske pa tudi politično gibanje, ki naj bi slovenski narod ne le rešilo pred komunističnim uničenjem, temveč bi mu omogočilo preporod, kot je oktobra 1944 zapisal eden od ožjih Rupnikovih sodelavcev. Nemci pa so želeli njihovo ideološko zagretost proti rojakom izkoristiti v svoje vojaško-policijske namene, zanje so bili domobranci predvsem pomožne policijske enote v boju proti partizanom.« (Str. 309–310)

Od konca vojne je minilo več kot 70 let, a pozabljena ni in ne more biti. Hkrati vse večja časovna distanca omogoča, da se napišejo knjige, kakršna je ta, ki skuša medvojno dogajanje prikazati čim bolj objektivno. Veliko je že publikacij z vidika ene ali druge strani; ta je napisana z znanstvene distance do obeh. V gornjem odlomku je očitna zmota domobranske strani. Ta je »subjektivno« mislila, da se bori proti komunizmu, v očeh okupatorja pa je bila le pomožna policijska enota v nemškem boju; še bolj »objektivni« so bili do domobranske drže »Veliki trije«, ko so na Jalti sklenili, kakšna bo povojna usoda zajetih kolaborantov …