Razigrani Patras

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 11. februar 2018 / 10:02  

V mestu na severozahodnem delu polotoka Peloponez imajo karneval že od leta 1829. Takrat ga je kot napol zasebno zabavo, napol javni dogodek priredil bogati trgovec Moretti. Patras, mesto je dobilo ime po mitološkem junaku Patreasu in šteje okoli 214.000 prebivalcev, je tretje največje urbano središče v Grčiji s pristaniščem, razvito industrijo, dobrim vinogradništvom in vedno bolj tudi popularnim turizmom. V številnih društvih deluje kar 10.000 karnevalistov. Čeprav ni tako razvpit kot beneški ali kölnski ali kanarski karneval, velja s skoraj 50.000 udeleženci najrazličnejših skupin za enega najbolj slikovitih v vsej Evropi. Tradicijo v obredih je še vedno čutiti, začela se je z razbrzdanimi obredi na čast starogrškega Dioniza, boga vina. Sicer pa imajo Grki očitno kondicijo in napeto karnevalsko vzdušje vzdržujejo kar tri tedne. Prvi teden, »profiní« je teden oznanjevanj; mestni čuvaj oznani, da se je pust začel. Drugi teden, imenovan »kreatiní«, je teden mesa, in njihov »umazani četrtek« je naš »ta debel četrtek«. Besedi »umazani četrtek« ponazarjata dim in peko na žaru. Tretji teden, »tyrofagou«, je teden sira. Kajti ko nastopi post, je prepovedano meso, greh so mlečni proizvodi, svežega sada še ni, med grehe pa ne štejejo ouzo, raki in vino in darovi morja, ribe, raki, mehkužci in vsa zelenjava. Za pust imajo sladic na pretek, a so silno sladke, za nameček prepojene še s sladkornim sirupom. V oddaljenih in odmaknjenih vaseh so v navadi prastari običaji. V vsaki vasi so fantje v tednu pred pustno nedeljo nabirali les za veliko grmado nedaleč od naselja. Te grmade so v improviziranih bivališčih ponoči tudi stražili, da jim nasprotniki ne bi ukradli lesa. Med tremi vasmi je bila zmagovalka tista, ki je imela največjo grmado, ki je tudi najbolje in najdlje gorela.

Patraški »akríes«, kar pomeni karneval, je poniknil samo med drugo svetovno in nato med državljansko vojno. V šestdesetih letih, v napetih političnih razmerah, so oblasti vpeljale cenzuro za prikaz političnih osebnosti, a o tem ni zdaj ne duha ne sluha … Namesto preveč sladkobe ponujam kozíce, ne kozice …

Kozíce v rdeči omaki z rižem (Garides me Kokini Saítsa kai Pilafi)

Za 4 osebe potrebujemo: 1 kg kozic, 1 limono – sok, 1 skodelico olja, 2 tenko narezani čebuli, 1 strok strtega česna, 1 šopek peteršilja, 3–4 paradižnike (zadošča tudi dobra pločevinka), 1 ščep sladkorja, sol, poper, sladko papriko, 2 skodelici riža.

Kozice operemo, očistimo in jih v vodi, začinjeni z limoninim sokom, na majhnem ognju kuhamo 5 minut. Precedimo in zavretek prihranimo. Segrejemo olje, steklasto podušimo čebulo in česen, dodamo olupljene in pretlačene paradižnike, peteršilj, sladkor, sol, poper in počasi kuhljamo. Pet minut pred koncem dodamo kozice.

V lonec damo 3 skodelice in pol tekočine (zavretek, ki mu prilijemo vodo), in brž ko zavre, solimo in dodamo riž. Pokrijemo in kuhljamo na najnižji temperaturi približno 20 minut, odvisno od vrste riža. Kuhan riž predenemo na globok servirni krožnik in prelijemo z omako. Postrežemo z zeleno solato.

Pa dober tek!