Mreža grap

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Arhiv člankov / četrtek, 8. februar 2018 / 15:29  

Begunjščica (2060 m) – Gora, ki meri dobrih dva tisoč višinskih metrov, na svoji severni strani pozimi ponudi številne zanimive možnosti za vzpon. Gora, prepletena z različno zahtevnimi grapami.

Če se z Ljubeljske babe uzremo proti zahodu, proti Stolu, se pred nami najprej pokaže Begunjščica na levi strani in v ozadju tudi Vrtača. Med njima je idealno izhodišče za ture v karavanško visokogorje, Zelenica, kjer je tudi planinski dom. Severna stran Begunjščice, skrita v skoraj večni senci, je prepletena s številnimi grapami, ki so različno zahtevne, zato v zimskih mesecih nudi številne možnosti za vzpon na vrh. Ne smemo pa pozabiti na njeno plazovitost! V spominu ljudi je še vedno zapisan brutalen plaz z Begunjščice, 11. januarja 1977, ki je bil usoden za štiri dijake in dva profesorja.

Izhodišče vzpona je nekdanji mejni prehod Ljubelj. Do Zelenice se povzpnemo po desni strani smučišča; vzpon po cesti je zaradi plazov s Spodnjega plota in Ljubeljščice odsvetovan. Torej, od nekdanje postaje Vrtača se vzpenjamo po desni strani smučišča, ki nas nato usmeri desno na prej omenjeno cesto, ki pa v tem delu ni več nevarna. Do Doma na Zelenici smo potrebovali dobro uro hoje.

Tik preden se spustimo do Doma na Zelenici, se povzpnemo, strmo, proti severnemu pobočju, kjer je centralna oz. osrednja grapa, ki vodi na Begunjščico. V spodnjem delu je grapa široka, v srednjem se močno zoži, v vršnem pa spet razširi. Poleti je dostop do grape eno samo ogromno melišče.

Začnemo se vzpenjati po širokem delu grape. Počasi se približujemo stenam, ki zapirajo našo pot. Stene dajejo optično prevaro, kot da se ne da nadaljevati, a na desni se pokaže grapa. Prečimo v desno in nadaljujemo v ozko grapo. V njenem osrednjem delu je žleb, po katerem se vzpenjamo. Sledi, če imamo srečo, s snegom zalit skalni skok, nato pa se grapa ponovno razširi. Možnosti za sestop na vršni greben je več. Pozorni bodimo le na opasti oz. vahte, ki znajo biti čudovito grozljive. Če se bomo na vrhu držali izrazito desno, nas bo plitka grapa pripeljala do začetka Velikega ali Smokuškega plazu. Po kratki stopnji stopimo skoraj direktno na vrh. Do vrha smo z Zelenice potrebovali približno dve uri.

Osrednja grapa, po kateri smo se vzpeli, je visoka 300 metrov, njena strmina pa je do 40°. Vsekakor je vzpon po Osrednji ali Centralni grapi, imenovani tudi Žleb ali Ror, zimski plezalni vzpon, za katerega potrebujemo popolno zimsko opremo; čelado, cepin, dereze in po možnosti tudi plazovnega trojčka.

Z vrha je enkraten razgled: Stol, Vrtača, Zelenjak, Palec, greben Na možeh. Na zahodu se vidijo Julijci s Spodnjimi bohinjskimi gorami in Triglavom, proti jugu pa Jelovica, Dobrča, Sorško polje, Ljubljanska kotlina; jugovzhodno se razprostira Kriška gora s Tolstim vrhom, Storžič, greben Košute, Ljubeljska baba itd.

Najudobnejši je sestop po Šentanskem plazu, ki ne preseže naklonine nad 35°. Z vrha sestopimo po grebenu proti vzhodu, kar predstavlja poletno markirano pot, ki pripelje na Begunjščico čez Kalvarijo s planine Preval. Na drugem sedlu se začne sestop po Šentanskem plazu. Kako hiter bo sestop, je odvisno od snežnih razmer, predvsem naj bo sestop varen. Pred štirinajstimi dnevi je bilo treba imeti dereze kar do avtomobila, saj je bil sneg trd. Šentanski plaz se konča pri srednji postaji nekdanje zeleniške žičnice in od tam nas čaka še sestop do zvestega jeklenega konjička.

Opisana tura od gornika zahteva potrebno znanje uporabe zimske opreme, zato naj se ture neizkušeni ne lotevajo sami, temveč v spremstvu gorskega vodnika.

Nadmorska višina: 2060 m
Višinska razlika: 1010 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 5 / 5