Ko se v dom naseli demenca

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Tržič / sobota, 3. februar 2018 / 20:06  

Erika Vrhovnik s Šutne ima mamo z diagnozo demence. Živita v isti hiši in – kar je pomembno – mamine bolezni nista skrili za štiri stene. Erika se je o demenci podučila, obiskuje skupino za samopomoč za svojce v medgeneracijskem centru Ljudske univerze Kranj, prebira literaturo s tega področja ...

Erika Vrhovnik je svoje življenje prilagodila temu, da lahko skrbi za mamo Marijo. Med drugim dela samo ponoči, ko mama po uspavalni tableti celo noč mirno spi, Erika je na delu zato lahko brez skrbi. Demenco so njeni mami diagnosticirali pred petimi leti; najprej je na bolezen posumila osebna zdravnica, potrdil jo je nevrolog. »Prvi znaki demence so se začeli kazati potem, ko je umrl njen mož, moj oče. To je bil za mamo zelo velik šok, saj sta vse počela skupaj. Nevrolog je rekel, da je bil to lahko možen sprožilec demence. Začelo se je tako, da je mama večkrat kaj iskala po hiši. Prevečkrat. Začela je spraševati eno in isto stvar. Prevečkrat. Začela je prestavljati stvari iz enega urejena kupčka na drugega, včasih zamenja kakšno ime, pojavljati so se ji začele luknje v spominu. Na srečo se demenca pri njej stopnjuje počasi, tako ni težav s tem, da bi poskušala npr. kam odtavati. Na sprehode, ki jih ima zelo rada, gre vedno z mano. Pri miru je težko, kljub temu da si mora pri hoji pomagati z berglami, na sprehod pa jo zaradi težav z nogami peljem z vozičkom. Kot pogosto slišim druge, se dementne osebe zapirajo vase, moja mama je na srečo še vedno rada med ljudmi,« pripoveduje Erika Vrhovnik, ki, kadar ji čas dopušča, obiskuje skupino za samopomoč za svojce v medgeneracijskem centru Ljudske univerze (LU) Kranj. Iz različnih izkušenj med svojci je izvedela, da se tudi znaki demence kažejo različno. Kot še pove, je z dementno osebo treba imeti veliko potrpežljivosti: »Kar je včasih težko. Mislim, da se vsakemu svojcu kdaj pripeti, da mu ''film poči''. Meni osebno ni najtežje to, ko mama kar naprej sprašuje eno in isto, ampak to, da mojih dobronamernih dejanj zaradi svojega stanja ne upošteva.« Erika pozna stiske dementnih oseb in svojcev, ko se zaradi te bolezni zapirajo med štiri stene. Socialna izolacija, ta njej nerazumljivi sram zaradi bolezni se ji zdi nekaj, kar bolezen lahko samo še poslabša. Prava terapija, kot poudari, je čim več pogovora, odprtosti. Pred nedavnim so na LU Kranj odprli Demenci prijazno točko, ki jo je Erika že obiskala. Nekaj je o bolezni izvedela v podjetju, kjer je zaposlena, ko so organizirali promocijo zdravja na delovnem mestu, predavateljica pa ji je rade volje odgovorila na vprašanja o demenci. Prebrala je knjigi Temne sence demence avtorice Neve Železnik, ki je knjigo posvetila svoji mami, ki je zbolela za demenco, ter Ravnovesje na visokih petkah avtorice Slavice Biderman o tem, kako z načinom življenja ubežimo demenci oz. kako jo odrinemo vsaj za nekaj let. Erika mamo motivira za miselno aktivnost. Na več načinov krepita mamin spomin in spodbujata miselne povezave; z družabnimi igrami, sestavljankami, igro asociacij, pripovedovanjem ... s tem se lajša bolezen in upočasnjuje njen razvoj.

Dementna oseba z napredovanjem bolezni čedalje bolj postaja odvisna od pomoči drugih. »Ne predstavljam si npr., da bi mama sama jemala zdravila. Imela je operacije na nogi in še jemlje protibolečinska zdravila, je sladkorna bolnica, ima tremor rok in glave, je starostno gluha. Zdravila imam shranjena njej nedosegljivo, ker bi jih lahko vzela naenkrat preveč, lahko bi jih tudi pozabila vzeti. »Erika svoje mame ne vidi v domu za starejše. Precej sta povezani, živita skupaj. Kadar je tudi sama preutrujena in potrebuje uro zase, pomaga nečak Boris. Erikina mama bo letos dopolnila 85 let. Možnost, da zbolimo za demenco, s starostjo narašča, v starosti nad osemdeset let pa ima že vsak tretji to bolezen.