Je Janko našel očeta?

Bilo je nekoč, 1. del

Janko je bil nezakonski otrok. Danes, ko na te reči gledamo precej sproščeno, njegovega grešnega rojstva nihče ne bi niti opazil. A leta 1948 je bilo vse drugače. Sploh če si se rodil materi, ki je bila brez pedigreja rdeče aristokracije, kot – malo za šalo malo zares – pravi sogovornik.

»Mama Tončka je bila še zelo mlada, ko me je rodila. Imela je komaj dobrih sedemnajst let. Že kot otrok sem se naposlušal zgodb, da ji je kar naenkrat začel rasti trebuh in nihče ni vedel, zakaj. Njena mati, ki je po vojni ostala sama s petimi otroki, na srečo so bili ostali sinovi, je bila obupana, prizadeta, ranjena in osramočena. Vsa vas je nanjo – ne na hčerko – kazala s prstom in se ji za hrbtom posmehovala. To so počeli tudi tisti, ki so med vojno doživljali podobno usodo, ki so pripadali poražencem. Predstavljate si moje rojstvo. Še odrasli niso imeli česa jesti, ker stricev nihče ni smel zaposliti, nakar sem prijokal na svet še jaz. Nezaželen. Frdaman. Že od trenutka, ko so me prvič ugledali, me je sprejelo sovraštvo. Potem so me skrbno opazovali, ker so želeli ugotoviti, komu sem podoben. Pa ni bilo nič iz te moke. Vedno bolj sem dobival mamine poteze, njene modre oči, svetle lase, rahlo skodrane. Šele ko sem bil star pet let, so me začeli klicati po imenu. Prej pa ne. Prej sem bil ščene. Tisto ščene so mi rekli. Z mamo nisva hodila v cerkev, ker bi bilo sramotno, da bi dva izmečka sedela v tamkajšnjih klopeh. Mama, ki je postajala vedno bolj verna ženska, se je zaradi tega žrla, jaz nikoli. Že v osnovni šoli sem hitro spoznal vso hinavščino – tudi tistih, ki so v božjem hramu sedeli v prvih klopeh. Ni mi bilo lahko. Bil sem vedoželjen, precej bister otrok, veliko sem bral, risal, ustvarjal, a stroge učiteljice nisem prepričal. Moral sem sedeti v zadnji klopi in komaj kdaj se je zmenila zame. V spričevalu sem imel do četrtega razreda same dvojke, tudi iz vedenja. To slednje je bilo smešno, saj nisem nikoli razgrajal, klepetal, se pretepal. Verjetno me je kaznovala zato, ker so ji tako naročili ali pa je bila po srcu hudobna ženska. Ne vem več. Malo bolje se mi je godilo proti koncu osnovne šole. Bil sem zelo dober pri matematiki in fiziki. Marsikoga sem tudi inštruiral, a ne zastonj. Plačilo je bilo skromno: gajbica krompirja ali repe, toliko, da smo doma lažje zadihali. Rekli so mi, da sem preračunljiv, vendar so klobasali zato, ker se jim ni niti sanjalo, v kakšnih razmerah živimo. Morda bi nekaj povedal še o moji mami Tončki, ki me je kot nevidna senca spremljala skozi mladost. Bila je tam, pa je ni bilo. Ne spomnim se, da bi me kdaj nagovorila, poklicala k sebi, mi rekla kakšno lepo besedo. Družina me je imela za nekakšno skupno last, za skupno pokoro. Že tako in tako si nismo izkazovali čustev, meni pa sploh ne. Če sem bil lačen, sem moral sam poskrbeti, da sem prišel do hrane. Spal sem pod pečjo, poleti, ko je bilo vroče, pa na njej. Ko sem imel deset let, se je mama poročila. Vzela je nekega Gregorja, moral je biti dobričina ali pa človek, ki je pripravljen v sili žreti tudi muhe. Ni bil napačen, tudi udaril me ni nikoli, pa sem poleti pogosto prihajal na obiske, saj sem bil pri kmečkih opravilih zelo priden, predvsem pa nagel. Tudi mamini bratje so se poženili, odšli so s trebuhom za kruhom, ostala sva sama z babico. Na lepem sem začel njo klicati mama, in ker mi tega ni prepovedala, je tako ostalo. Nismo imeli elektrike, dobili smo jo šele leta 1981 kot zadnji v vasi. Vsak večer sva sedela v temi, molčala in čakala, da se bova spravila spat. Kljub temu da je bilo kar nekaj postelj prostih, sem še zmeraj spal pod pečjo. Rad sem imel pomlad, saj so se dnevi začeli daljšati, jaz pa sem lahko bral tudi po večerji. Z mamo sva se razumela brez odvečnih besed. Če je kaj potrebovala, je v tisto smer pomignila z glavo in točno sem vedel, kaj ji moram prinesti. Ljudi je delila na tiste, ki so bili frdamani, in na one, ki jih je vsaj malo spoštovala. Iz govoric, ki so krožile po vasi, sem izluščil, da je imela tudi ona v mladosti nezakonskega otroka, ki pa ji je ob rojstvu umrl. Predvideval sem, da je bila večna lučka, ki je brlela v njeni kamri, namenjena temu otroku. Ded, ki so ga partizani tik pred koncem vojne surovo ubili za hišo, je bil menda dobričina, ki ji je ta greh spregledal in jo je imel kljub temu zelo rad. Moral pa ji je odpustiti še en greh: rojstvo moje mame. Izračunal sem namreč, da ga tam okoli leta 1930, ko je bila moja mama spočeta, sploh ni bilo doma! Dokumenti, ki so mi prišli v roke, so pričali, da je šel že leta 1926 iskat srečo v Ameriko, vrnil pa se je šele leta 1935. Še danes ne vem točno, kako to, da sem si mamo (babico) upal vprašati, čigav je bil najmlajši stric in čigava je bila tudi moja lastna mama. Spominjam se, bilo je eno takšno čudno, deževno vreme, ko bi se človek najraje zavlekel pod odejo in dan prespal. Bile so me same oči in ušesa. Potem je začela razlagati, da ded že več mesecev ni poslal denarja, pa so bili že tako lačni, da so na neki njivi kradli korenje za pujse. Potem pa se je pri hiši ustavil neki gostilničar, ki je z Bizeljskega vozil vino. Konju se je snela podkev in je moral počakati, da ga je kovač vnovič podkoval. Četudi sem bil še otrok, sem vedel, da zgodbe ne pripoveduje meni, ampak nekomu, ki ga v tistem prostoru sploh ni bilo … Počasi sva vzpostavila neko posebno vez, ki je trajala vse do njene smrti. Ko je bila nebogljena, stara in bolna, mi je dovolila, da sem jo negoval, umival, da sem se dotikal njenega telesa. Bila je odvisna od moje pomoči, možno pa je tudi bilo, da se sploh ni več zavedala, kdo pravzaprav sem,« se v svojem dolgem monologu spominja Janko.

Marsikaj o tem, kar je slišal že kot otrok, je pozneje tudi zapisal. Četudi je bil še mlečen pod nosom, ne pomni, da bi ljudje v petdesetih in tudi šestdesetih letih prejšnjega stoletja v vsakodnevnem govoru uporabljali tako močne besede, kot so bile komunisti in revolucija. Misli celo, da so ljudje raje molčali, kot pa da bi se izpostavljali. Vedeli pa so – tako kot on – koga se morajo bati in kdo lahko pripomore, da ljudje ne dobijo službe. To je bilo nekaj najhujšega, kar se je lahko zgodilo, zlasti mladim fantom. Velikokrat je za koga slišal, da je izdajalec, podrepnik, prodana duša. Nekateri od teh so nehali obiskovati cerkvene obrede, se vpisali v partijo in zaživeli boljše in bolj lagodno življenje.

»Tega ni bil sposoben vsak. Moja mama (babica) zagotovo ne. Raje je živela v na pol podrti bajti, kot da bi se prodala. Kako je bilo s strici, ne vem, ker smo potem, ko so odšli od doma, izgubili stike. Dva sta se ''prešvercala'' v Avstralijo, od koder sta pošiljala domov ob novem letu nekaj dolarjev, a to šele tedaj, ko mame (babice) ni bilo več med živimi. Moja mama je v novem zakonu rodila še tri otroke, ki sem jih komaj poznal. Ni marala, da bi ji, ko sem odrasel, hodil pred oči. Po nepotrebnem se je bala, da bi s svojimi radovednimi vprašanji v njeni novi družini odpiral rane. To, kdo je moj oče, me je pa res žrlo, da me bolj ni moglo. Spominjam se, dobil sem neko priložnostno delo pri izgradnji ceste. Lopato smo sukali le nekateri, drugi pa so z mojstrom sedeli v senci in praznili steklenice vina. Vsakemu od delavcev je namreč pripadala ena – za moč. In tako je beseda dala besedo, da so trije domačini spravili name. Začeli so me dražiti, če vem, kdo me je zaplodil. Uporabljali so zelo vulgarne izraze, ob katerih so se na ves glas privoščljivo smejali. Od doma sem bil navajen, da sem tiho, zato se na njihovo drezanje nisem preveč oziral. Ker le niso odnehali, sem jih naravnost vprašal, koga točno imajo v mislih. Vprašanje jih je malo presenetilo, a so mi obljubili, da ga naslednjič pripeljejo s seboj. In so ga res. Možakar je bil manjše rasti, že precej v letih in prepit skoz in skoz. To je tvoj oče, so se smejali in ga porivali proti meni. Ubogi človeček, ki je komaj stal na nogah, tako je bil pijan, mi je čez čas, ko se je streznil, priznal, da so mu plačali zato, da se mi zlaže …«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 6°

zmerno oblačno
vlažnost: 96 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

6/17

petek

5/22

sobota

8/20

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 29. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Rateče - Planica, 30. marec 2024

Razstava ročnih del

OBVESTILA / Sv. Jošt nad Kranjem, 31. marec 2024

Praznovanje velike noči

PRIREDITVE / Kokrica, 1. april 2024

Odprto prvenstvo v sekanju pirhov

PRIREDITVE / Adergas, 1. april 2024

Sekanje in valucanje pirhov

OBVESTILA / Šenčur, Kranj, Trboje, Britof, 2. april 2024

Meritve krvnega tlaka, sladkorja in holesterola

IZLETI / Cerklje, 2. april 2024

Pohodni izlet DU Cerklje

 

 
 

 

 
 
 

Dela na Betinu predčasno končana / 06:58, 26. marec

Ko Noe dela barko. Gradbinci res nismo.

Gorenjska bolnišnica / 11:19, 25. marec

Bravo Dr. Aleksander Stepanović! Vsa čast za napisano! Edina logična lokacija je Kranj po vseh merilih.

Kranj diha z vojašnico / 08:48, 25. marec

Migranti s svojo rodnostjo ne bodo popravili rodnosti Slovenije, ampak naredili Slovenijo neslovensko in uničili naš narod in našo kulturo.K...

Že zdaj učenje materinščine / 08:41, 25. marec

Pod to skrajno levičarsko vlado bodo kaj kmalu Slovenijo spremenili v geto za Slovence in razglasili Tretjo Jugoslavijo.

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??